ZORRO GRIS *
Z velikimi simpatijami v srcu se spominjam Rafaela Tuegolsa, briljantnega tango glasbenika, ki je umrl nekega aprila 1960. leta.
Ko sem ga spoznal sem bil dečko, star petnajstih let, radoživ in radoveden, kot večina mojih vrstnikov. Rafael me je poznal od mojega osmega leta starosti in vedno me je jemal kot odraslega in sebi enakega. In on se je, čeprav starejši vedno posvetil mojemu razmišljanju in me je vedno odkrito vzpodbujal in mi vlival pogum in dobro voljo na poti moje kariere.
Minilo je še pet let. Pet let – on s svojo glasbo, jaz s svojimi odraščujočimi verzi. Nekega dne, leta 1920, ko Rafaela že dolgo nisem videl, mi je dejal en najin skupni prijatelj:
»Rafael mi je dejal, da bi te rad videl kakšno večer, v kafiču »La Paloma«, v četrti »Palermo«. Napisaj je neki dobri tango pa želi, da ga čuješ!«
In šel sem tja. Našel sem ga, kako igra v »orquesta tipica« v tem slavnem kafiču narejenem v stilu »conventillos«** - skupnih prebivališč - iz četrti »Vila Crespo« in tam so bili zvočna kulisa za tamkajšnje zaljubljence.
Pozabimo, kdo je bil Tuegols….
Ko sem bil še dečko, ki je ravno spoznal Rafaela, se je on že zelo resno ukvarjal s tangom. Bilo je leto 1914, v nekem kafiču, ravno takšnem in ravno v takšni četrti, kot jo je en slavni poet ovekovečil v svojih verzih…..«Stari vogal v »San Juanu« in »Boedu«….in čez vse nebo….«
Tukaj je torej igral svojo violino, na klavirju Roque Ardid, na bandoneonu Antonio Guzman, Luis Aulisini na klarinetu; in tukaj je s svojim šolanim igranjem včasih zabaval publiko, tudi s kakšnimi vici in šaljivimi zgodbami Drugače pa je bil znan kot izjemno resen in predan glasbenik, ki je bil vedno dobro pripravljen ter praktično nikoli ni delal napake.
Tisto leto je bil kafič zelo dobro obiskan in znan po odlični glasbi zato je lastnik sklenil, da bo muzikantom povišal honorar. Tuegols je šel h krojaču in dal za glasbenike zašiti štiri smokinge. Tako je to postal prvi kafič v četrti, kjer so igrali glasbeniki, ki so bili »opicanjeni«
Tuegols je bil zelo dober prijatelj z Eduardom Arolasom in ko sta enkrat zaigrala skupaj v kabareju »Ta-Ba-Ris« v ulici Suipacha mu je »tiger meha« dejal: »Čuj, kaj vi mislite resno s tem vašim tangom, tam doli v »Boedu«, ko ga igrate zrihtani, kot kakšni filharmoniki!?«
Motil se je Arolas. S svojo eleganco, s svojim šolanim violinskim znanjem, s svojim tangom v srcu se je nekega dne Tuegols prebil do cabareja »Montmartre« v ulici Corrientes ob strani bandoneonista Luisa Brignola, tudi »opicanjenega«….
In Arolas ga je prepričal, da je odšel z njim igrati v zgoraj omenjeni »Tabarin«…
Pet let je ostal naš junak z Arolasom, dokler se leta 1920 ni osamosvojil in ustanovil svoj ansambel.
Toliko, da se ve…..
…..ker bil je »Zorro gris«
Tako sem sedel, torej pri eni mizi v kafiču »La paloma« Iz odra mi je Tuegols poslal en akord v pozdrav in nasmeh veselja, da me vidi.
»Ta Rafael pa ima res neverjeten šarm in stil…« sem mislil v sebi.
Orkester je ravnokar igral tango »El esquinazo« avtorja Vilollda in, ki ima tisti oster ritem na katerega so tako radi plesali plesalci v preteklosti. Tudi sedaj so vsi planili na plesišče, in začeli plesati s takšnim žarom, da se je vse treslo, šank, blagajna in lastnik za njo….To je bil tango, ki ga je igrala in plesala »prva liga« tedanjega časa in Tuegols je bil kos svoji nalogi enega od glavnih igralcev…..
Kasneje sem lahko slišal tudi njegov novi tango z katerega sem takoj pomislil »Kako je plesen!«
Ljudje so začelo vpiti: »To! Zorro gris….. Zorro gris!«
In tango je tako dobil svoje ime. In name je naredil izreden vtis. In naredil je tudi velik vtis na vse tango ljubitelje, ki so iz celega mesta prihajali tja poslušat njegovo novo skladbo. Njegovi kolegi so ga prosili, da jim proda kopijo notnega zapisa:
»Ne bomo izdali notnega zapisa, ne da bi ti prej napisal teksta«, mi je dejal. Toda na sceno so že stopili falsifikatorji…..
Piratski pisuni tango ritmov….
V glavnem so bili uspešni!
Z izidom tega tanga je seveda tudi povezana ena anekdota, ki jo je vredno tukaj omeniti. V tistem času, ko je vladalo izjemno povpraševanje po tango glasbi, in v pomanjaknju regulative, ki bi urejala področje avtorskih pravic je cvetelo piratstvo vseh vrst. Seveda se je to skoraj zgodilo tudi tangu Zorro gris. Skriti v nekem kotu so že ždeli prepisovalci in pirati glasbe tudi v kafiču »La paloma« in veselo prepisovali note Teugalsovega tanga. A v tem primeru jih je založba »Breyer« uspela prehiteti, tako, da so pirati vsaj tokrat – ostali praznih rok.
In to majhno zmago sem tudi skril med vrstice verzov besedila…..
Koliko noči boš še zvesta svoji slabi navadi
verjeti sladkim sanjam, ženska…..?
Melodija tanga »Zorro gris« je priljubljena že od njenega nastanka naprej, tudi iz razloga, ki ga je Filiberto navedel nekega dne : »Ta pesem je bila model tistega pravega izvirnega tango čustva, ki ga je s svojim petjem tako dobro znal izraziti Jose Betinotti, pevec skozi katerega je govorila duša Buenos Airesa.«
………………..
Op. :
»Zorro gris« – dobeseden prevod: siva lisica
- Zorro gris – sivo krzno, kot v tekstu pesmi kjer si glavna junakinja prazna od izgubljenih ljubezni in potikanj po nočnih kabarejih želi svojo izpraznjeno, izpito in mrtvo dušo ogreti s sivim krznenim plaščem v katerega se oblači.
Tudi:
V lunfardo argotu – so tako imenovali nepopularne sprevodnike na trolejbusih, ki so metali iz vozil tiste potnike, ki niso imeli vozovnice.
Ena od razlag glede imena je ta, da naj bi ta skladba dobila ime po »tango« zgodbi. Tudi tedaj je bil zelo pomemben izgled glasbenikov. Seveda je bilo najbolje, da so bili vsi oblečeni enotno. Tudi znani in priznani violinist in vodja ansambla Jose Garcia je imel nekoč priložnost za 30 pesov dobiti večjo količino blaga – sive flanele. Seveda je to takoj kupil in oblekel vse glasbenike v to flanelo. Bili so tako prepoznavni, da je mojster Garcia poimenoval svoj legendarni ansambel: »Jose Garcia y sus Zorro grises«. Tako je po nekaterih zgodovinarjih to glavni razlog, da je Jose Garcia Jimenez dal ta, rahlo hudomušni naslov svoji pesmi
** »convetillo« - zavetišče, pribežališče, so bile prvotne stavbe v katerih so živeli prvi ekonomski emigranti, ki so prišli v Argentino, tam ob koncu 19. stoletja. To so bile lesene večje hiše, bolj barake, internatskega tipa v katerih so živele celotne družine. Imele so skupno kuhinje in stranišče in kopalnico ter skupno veliko, ograjeno dvorišče. Več »conventillos« je sestavljalo soseko in kasneje kar celotne četrti. To so seveda bile zelo revne soseke, kjer so živeli najslabše plačani mezdni delavci. V tem »talilnem loncu« različnih kultur iz celega sveta se je začel igrati in plesati prvi tango.
Comments