ADIOS, PAMPA MIA (ZBOGOM, MOJA PAMPA)
Kar naprej so zvonili zvonovi slovesa za tango, tam v drugi polovici leta 1964.
Novice, kar o štirih umrlih velikanih tango glasbe so zaokrožile po mestu.
Najprej, 25. septembra je odšel - Anselmo Aieta; 11. novembra - Juan de dios Filiberto, 26. istega meseca - Julio Sosa; 14. decempra pa še - Francisco Canaro.
Posebej slednjega sem se spominjal, ko sem se sprehajal po ulicah tanga – ulice »Corrientes«, ta »Broadway tanga« pa »Lavalle«, »Parana«, »Avenida 9 de Julio« – po ulicah, katere je on tolikokrat znal napolniti s svojim zvokom. Kako rad sem hodil v te ulice, v njihove noči, v časih, ko je prav on bil »zmagovalec dneva«. Spominjal sem se njegovih tangov. Eden mi je posebej bil v mislih, tiho sem ga prepeval, v ritmu mojih korakov…..
Zbogom, pampa moja,
zdaj odhajam,
odhajam v dežele daljne….
Tiho sem prepeval skladbo tega velikana, ki je sedaj odšel in mi pustil nekaj nepozabnih uric, ki nam jih je znal vsem prirediti, tako v glasbi, kot v srečanjih in druženju z njim.
Posebej živ je bil spomin na njegovo predstavo v gledališču »Presidente Alvear«. Bila je to glasbena postavitev stare komedije Enriquea Garcie Vellosa »El tango en Paris«, ki so jo tedaj, leta 1945 ponovno oživili in postavili na oder Pelay, Canaro in Mores.
Pa še drugi spomini so se mi vrteli v glavi, o vseh tistih dolgih nočeh, ko smo potem ob zori odhajali domov a spomini na to predstavo so se v moji glavi vrteli kot kakšen film.
Komedija »El tango en Paris«
Konec oktobra 1913 je Enrique Garcia Velloso, prejel eno prav posebno, nervozno pismo od enega od najbolj priljubljenih igralcev v komedijah: »
Dragi Velloso, v tem pismu imam eno prijateljsko prošnjo. Sem brez dela, nič mi ne gre na rok, čisto sem obupan. Vse moje upanje polagam v vas, upam, da od vas ne zahtevam preveč. Kot lačen malo hrane, nestrpno čakam na odgovor, kaj je z delom »El tango en Paris«? Prosim, če lahko ukrenete kaj glede tega, ker vam bom večno hvaležen. Objem, Florencio Parravicini.«
Bil je to pravi S.O.S kralja burk. In Parravicini je uporabil vse načine, da bi delal in igral in pri tem ni bil nič kaj izbirčen….ampak tokrat mu je resnično moralo iti precej za nohte. Pred časom se je vrnil s svoje zmagoslavne turneje po Španiji in v svojem rojstnem mestu je hotel ohraniti sloves velikega igralca. Ko je pisal svoje pismo je zvedel, da se pripravlja postavitev komedije »El tango en Paris« v katerem so na zabaven način opisane dogodivščine prvih misijonarjev tanga, ki so potovali iz tega mesta na Srebrni reki v Mesto Luči, da bi tamkajšnjim gledalcem, poslušalcem in plesalcem predstavili glasbo svojega mesta. Garcia Velloso je bil v Parizu in je poznal, večinoma mizerno življenje tango ustvarjalcev v tem mestu. Pa tudi v Argentini - na predvečer prve vojne - življenje ni bilo nič kaj rožnato. Velloso je hotel s svojo predstavo ljudem povrniti nekaj optimizma.
Garcia Velloso je takoj odgovoril velikemu igralcu in ga je vključil v predstavo. Štiri dejanja komedije El tango en Paris so nato dan in noč vadili, da bi ga prvič izvedli v teatru »Argentino« v ulici »Bartolome Mitre«, in usojeno ji je bilo, da je bila deležna številnih ponovitev.
Skupaj s Parravicinijem so je na odru pojavil ves cvet tedanjih vodilnih igralcev v državi: Pierina Dealessi, Roberto Casaux, Olinda Bozan, Ada Cornaro, Enrique Muino, Cesa Ratti, Francisco Ducasse, ELiseo Gutierrez.. Juan Jose de Urquiza seje tudi tako spominja: »In okoli te predstave se je spletlo toliko anekdot, kot okoli nobene druge, ne prej ne pozneje….od tega, da je na neki predstavi v drugem dejanju igralec pozabil tekst in je kar nekaj momljal sam zase…pa do tega nesrečnega dogodka sredi neke druge predstave, ko je igralka, ki je igrala vlogo Rebece….med neko pavzo kar »zbrisala« z nekim lepotcem iz publike….«
Glasbena verzija
Leta 1945, sta se Canaro in Pelay znašla v podobni situaciji, kot Para dvaintirideset let prej. Lastnik gledališča in impresarij Carcavallo je priganjal ustvarjalce glasbeno-scenske komedije v teatru »Presidente Alvear«, da bi čimprej izvedli premiero tega dela.
Zraven je bil tudi stari dobri Urquiza, še iz prve zasedbe in prav on je bil tisti, ki je predlagal, da bi se oživelo delo v glasbeno – scenski izvedbi. Mladostni polet Mariana Moresa je celi ekipi vlival optimizem in navdušenja.
Posebej veličasten je bil tisti del spektakla, ki se dogaja v nekem pariškem kabareju, kjer je bil dan poseben poudarek nostalgiji teh pionirjev tanga, ki so se znašli v Parizu.
Tukaj je v svoji vlogi zablestel mladi tango pevec z imenom :Alberto Arenas. In takoj je prišlo do ponovitev tega dela, ki je doživelo velik uspeh in bilo deležno velikih pohval, tako publike kot kritike, tako za glasbeni kot igrani del predstave.
»Adios, pampa mia«, kot integralni del predstave je bila odlična skadba, s krasnim ravnotežjem med besedilom in melodijo in s čistokrvnim tango zvokom. Tej skladbi je bilo usojeno, da prestopi lokalne okvirje. Prestopila je meje svoje dežele in s svojim svežim zvokom je postala prava svetovna uspešnica.
Pomenljiv priimek
Končali bomo z enim prav posebnim spominom iz te predstave. Pevec, ki je prvič zapel to pesem v predstavi je nato uspešno nadaljeval svojo kariero z orkestrom Francisca Canara. Izredno dobro je izkoristil svojo vlogo v tej predstavi. Kot smo dejali, njegovo ime je bilo Alberto Arenas. Logično. S tem priimkom je stopil v veliko areno tango glasbe. In s svojim glasom je privabil tisoče in tisoče novih oboževalcev, ki so se znova in znova vračali v teater »Presidente Alvear« poklonit tango glasbi.
Comments