SUR (JUG)
»Od brazd na tleh, ki jih je naredil dež, v četrti »Boedo«, pa na jug razprostirajoči se četrti »Pompeya« in »Puente Alsina«, s svojimi dvorišči in dimniki in poplavami in v smeri severa tja…. do obronkov »Almagra«…..to je bil tudi oder Josea Betinottija majhnega čevljarja, ki je to okolje opeval v prvih pesmih o Buenos Airesu nasploh.
In na drugi strani, spodaj v »Cochabambi« si lahko šel po ozkih uličicah in ob zelenih drevesih na obronke pampe s svojimi skrivnostnimi haciendami….in v daljavi San Juan, presekan z reko, ki je tekla med ravnimi polji posejanimi s tobakom in nabiralci s svojimi srpi.
In štirioglate enosobne, preproste lesene hiške, posejane z okni in med njimi moški, ki jih je prineslo morje in ženske s pokrivali na glavi in neki novi argentinski dečki so se tam igrali, na zemlji, ki ji bodo, ko bodo zrastli, rekli domovina……
In kot vsakič, to isto nebo, ta ista jutra in te iste zvezde in ista toplina soseke in ista ljubezen med njenimi nežnimi prebivalci.
»Predmestni četrti Boedo in Puente Alsina sta bila kot na prehodu in, če si hotel oditi na obrežje reke Riachuelo, da bi si odpočil dušo, si iz centra mesta moral iti točno skozi njiju….«
Tako mi je govoril, nekega dne leta 1947, Homero Manzi, talentirani prijatelj in kolega. In tudi te impresije, ki jih je delil z menoj, so ujete v verze njegove pesmi, njegovega tanga »Sur« in ti verzi so bili zvesti odraz njegove duše in njegovega srca.
Posvojeni »porteno«
Ni bilo človeka, ki bi mi tako lepo znal govoriti o predmestjih kot Homero Manzi.
Priimek je bila le okrajšava njegovega pravega priimka - Manzione.
Rodil se je 1907 leta v mestecu Anatuya, provinca »Santiago de Estero«. Toda njegova življenska pot je njegov nemirno in poetično dušo prinesla v Buenos Aires. Nastanil se je v četrti »Nueva Pompeya«, kamor so ga kot sedemletnega poslali starši in ga vpisali v licej Lupi (katerega se je tako rad spominjal), da bi se fant izobrazil in ubežal skromnemu kmečkemu življenju stotine kilometrov stran od vsega….. Postal je profesor španske literature.
Oboževalec pisatelja, pesnika in dramaturga don Jose Gonzaleza Castilla, svetnika revnih predmestij, je Manzi postal del njegovega pesniškega kroga. Manzi je postal profesor literature na Ljudski Univerzi v Boedu a ga je njegov nemirni duh in življenska pot zanesla v politiko in sindikalno gibanje za socialne pravice študentov in delavcev in močen angažman v stranki Union Civica radical. Zaradi svojega močnega političnega angažiranja je moral zapustiti profesuro in se je posvetil izključno literaturi in umetnosti….takrat si je tudi pustil rasti brado…..
Besedila njegovih pesmi in scenarijev za film so prinesle novo dimenzijo v našo literaturo. V umetniško okolje in literaturo tanga je vnesel subtilni intelektualizem, njegova besedila so bila polna pesniških prispodob in na nek način nadrealna in ambijentalna za razliko od naracije socialnega realizma, ki je do njega prevladoval v besedni kulturi tanga.
Konec leta 1947 sta dva velikana (ne samo po korpulentni postavi), Homero Manzi in skladatelj in genialni bandoneonist Anibal Troilo zaključila svoje delo pri tangu »Sur«. Besedilo in glasba sta v bistvu nastajala v soglasju in kažeta izjemno uigranost obeh avtorjev, kot je že to bilo pokazano v njunem predhodnem »Barrio de tango«.
Tango »Sur« pa ima še eno dimenzijo….
Ko ga je pisal je Manzi že sumil, kot je tudi v tem besedilu nakazano, da njegovo življenje več ne bo dolgo. Tudi tisti, ki smo mu bili blizu smo to čutili. Posebej smo to začutili nekega žalostnega popoldneva na pokopališču »Chacarita«, ko smo pokopavali temnopoltega pesnika Caledonia »Cele« Floresa, avtorja besedil za tango »Mano a mano« in »La Mariposa«…..in, ko smo poslušali Manzijevo razmišljanje o svojem pokojnem pesniškem prijatelju, smo začutili njegovo globoko notranjo žalost in grenkobo. Takrat smo zaslutili, da je z njim nekaj hudo narobe…..
Povratek iluzij…..in slovo resničnosti
Res, ta tango je bil napoved žalostnih dogodkov. Naša upanja so se počasi razblinjala. Seveda smo gojili optimizem, da bo ozdravel…..toda vsaki dan je moral jemati več zdravil in njegovo telo je bilo vsaki dan bolj shirano…..Takrat je napisal svoj »Sur«….z veliko ljubeznijo se je vračal na ulice svojega otroštva, ki so mu še edine lahko nudile zatočišče…..
Stari vogal San Juana in Boeda čez celotno nebo,
Pompeya in tam dalje, nižje, poplave….
Sprehajal se je v sanjah po soseski, ki jo je ljubil…
Spomin na plapolanje tvoje poročne tenčice…
in lebdenje tvojega imena, v slovesu….
vogal pri starem kovaču, blato in pampa,
tvoja hiša, tvoj pločnik in odtoki,
vonj trav in cvetja
mi polnijo zopet srce….
Jug…velik zid in za njim…
Jug….luči trgovin
Nikoli me ne boš več videla,
kot si me videla takrat,
ko sem te čakal
naslonjen na okna izložb…
In nikoli več ne bom svetil
z zvezdami
na poti najinih nežnih sprehodov …..
….v tiste noči Pompeye.
Ulice in predmestne lune ni več
in ni več odseva najine ljubezni
v tvojem oknu….
Zdaj to vem…..
Stari vogal San Juana in Boeda je izginil,
Pompeya sega do železniške proge, sedaj.
In vem, da tvojih dvajset let še vedno drhti,
od tistega poljuba, ki sem ti ga ukradel.
Tedaj….
Nostalgije že dolgo več ni…..
In življenje je izpralo pesek s poti,
Spremenila se je žalost soseke,
in grenkoba sanj,
…..ki so odšle.
V karnevalskih dnevih leta 1948 sem obiskal Manzija v bolnici, kjer je okreval po operaciji. Govoril je o svojem zadovoljstvu nad tangom. Ležal je v postelji, z bradatimi obrazom, je bil iskreno vesel , da sem ga obiskal. Dejal mi je, da bi se raje vrnil v življenje, takšno kot je bilo v njegovih verzih pesmi »Sur«, kot pa, da bi se še enkrat dal operirati. Mnogo kasneje je zapustil sanatorij z zavestjo, da je neozdravljivo bolan. Živel je še tri leta, se boril dokler ni nekega dne omagal….
Ni dopolnil štiriinštirideset let, ko je smrt prekinila njegove misli in čustva, ki jih je hranil, kdo ve, za kaj še vse……
A njegova duša je lahko mirna, saj je našla odrešitev v večnosti.
……………….
Op.
Homero Manzi je eden od najboljših pesnikov, po mnogih poznavalcih pa kar najboljši, kar jih je bilo v tangu.
Je predstavnik »zlate dobe tanga« (»epoca de oro«), tam nekje od srede 30 let pa do sredine 50 let. Prav gotovo je poezija tanga svoj vrh dosegla prav v štiridesetih letih - prav z njim.
Njegov umetniški opus v tangu je bil enormen…da naštejem samo nekaj……El pescante, De barro, Viejo ciego, Fruta amarga, Despues, Malena, Torrente, Ninguna, Fuimos, Abandono, Malena, Manana zarpa un barco, Recien, Fueye, Mano blanca, prekrasen valček Romance de barrio, Che bandoneon, El ultimo organito, pa besedila za milonge, Milonga sentimental, Milonga triste, Milonga del 900…..
Sodeloval je z vsemi velikimi skladatelji tango glasbe, svoj vrh pa prav gotovo dosegel s svojim prijateljem Anibalom Troilom s katerim sta tvorila po trditvi mnogih teoretikov tanga najboljšo kombinacijo pesnik-skladatelj, v zgodovini te umetniške zvrsti.
Vsi priznavajo, da je Homero Manzi bil pesnik, s katerim tango poezija dosegla svoj vrh in je tango poezijo uveljavil kot samostojno literarno zvrst.
Otresel je tango poezijo njene soc-realistične konotacije in jo pripeljal v vode čiste literature, vode osebnih parabol, pesniške naracije nadrealističnih metafor s katerimi je izražal intimo človeka. Prefinjeni intelektualizem njegovih besedil je bil dostopen in razumljiv tudi preprostemu poslušalcu in njegovi tangi so bili izjemno popularni saj so se vsi lahko poistovetili z junaki in situacijami njegovih zgodb.
Vse njegove tango pesmi - brez izjeme so – čista klasika žanra.
Comments