Search

TRES ESQUINAS

TRES ESQUINAS (TRIJE VOGALI)


Nekega dne so kupci v prodajalnah plošč zagledali nov izdelek na policah in v izložbah, izdelek na katerem je z velikimi črkami pisalo »long play«. Na teh ploščah je poslušalec lahko nenadoma slišal celotno Tebaldijevo opero, ali kreolsko pesnitev od Los Fronteziros, ali blues Milesa Davisa pa Mantovanijeve valčke…. In ščasoma so te plošče s celotnimi glasbenimi deli postali najbolj pomemben izdelek v vseh prodajalnah gramofonskih plošč.

Nekega dne se je v izložbi pojavila tudi plošča z barvitim ovitkom in dvema človekoma, za katerima se odpira široka avenija z obeliskom na koncu. Ta dva človeka sta bila Angel D'Agostino in Angel Vargas. Marketinški slogan, ki je promoviral omenjeno ploščo pa se je glasil: »Dva angela tanga«. Eden od njiju, če smo čisto iskreni, je resnično imel glas, ki je spadal v čudežen svet angelov, ampak zahvaljujoč posnetkom na ploščah se je znašel tudi v tem svetu.


Ustvarjalen odnos tega dueta se je izjemno skladal z okoljem v katerem se je nahajal in časom v katerem se je pojavil. Ljubitelji tango glasbe so z odprtimi rokami sprejeli ta nov in svež duet, ki je z do tedaj, nepoznanim odnosom med skladateljem in vodjo »orquestas tipicas« in njegovim pevcem, postavil nov in nepozaben standard v nadalnjem razvoju tango glasbe.

In tako je, nekega dne, prodajalec v trgovini plošč navil zvočnike na vhodu v trgovino na ves glas, da se je po celi okolici slišal značilen D'Agostinov ritem in Vargasov glas, ki je tako popolno zadel zvok in duh revnih sosek:


Sem iz soseke Trije vogali

s starega okopa moje četrti.

Kjer cvetijo kot glicinije

prekrasne deklice v oblekicah…


Barakarsko križišče v Tres Esquinas

Vrnimo se mnogo let nazaj v leto 1912 v barakarsko naselje Barracas, blizu nabrežja reke Riachuelo in del tega naselja, ki se je imenoval »Tres Esquinas«.

Nahajal se je na križišču ulic Montes de Oca in Osvaldo Cruz, ime je bilo poznano v vsem mestu, ker »Tres Esquinas« se je imenovala tudi železniška postaja na poti proti jugu. Postaja je imela pred vhodom kafeterijo, z ambicijami, da postane slaščičarna, in ob pijači in majhnih prigrizkih je svojim obiskovalcem ponujala tudi »kino razgled« na mimoidoče in vse dogajanje široko okoli vogalov. Tam so vsi pasli zijala. In seveda je bila soseka bogata z dogodki….

Na primer, nekega dne ob koncu tega leta je eden vojaški obveznik v primitivnem letalu preletel reko Rio de la Plata, da bi se izognil služenju vojaškega roka; in namesto, da bi ga preganjali kot dezerterja je postal narodni heroj in letalski pionir. Še sam predsednik republike je prišel v Tres Esquinas.

Kafeterija Tres Esquinas je nekega dne spremenila svoje ime v Cabo Fels in vanj je nekega dne prikorakal Angelito D'Agostino v kratkih hlačah, da bi nastopal v njem v dveh vlogah: kot pianist v orkestru klasične glasbe in kot pianist v tango triu, skupaj z flauto in violino.

Ko je zrasel je že v dolgih hlačah zamenjal igranje v naselju Barracas, z igranjem v ulici Avellaneda, kjer se je poprijateljil z fantom, ki so ga klicali El Mocho (brez žela, v prenesenem smislu pohleven, prijazen), ki je bil izvrstni plesalec in, ki je plesal vsako nedeljo. Vsi ljudje so občudovali njegov ples. Še posebej, ko je El mocho plesal z La Portuguesa (Portugalko), ki je bila odlična in elegantna plesalka. Nekega dne so, skupaj z D'Agostinom, ki ju je spremljal na klavirju, zmagoslavno nastopili tudi v elitnem in prvoklasnem klubu »Los Undarz«, kjer se je vedelo kaj je dobra tango glasba in kaj je dober ples.

»Nikoli prej in nikoli pozneje ni bilo glasbenika, ki bi tako igral tango kot D'Agostino…Ne glede na obdobja ali modo v tango glasbi, se je edino na njegovo glasbo dalo tako popolno in naravno izvajati »quebradas«, »ochos« in »media luno«.


Dvajset let kasneje

Niso vse skladbe in melodije v tango glasbi rojene pod srečno zvezdo, da bi kar v trenutku postale znane in slavne. Tudi tango Tres Esquinas je takšen primer. D'Agostino je dolgo premleval svojo glasbo preden jo je obelodanil.

Tako je tudi D'Agostino znal cele dneve preigravati v teatru Nacional znane tango komade. Včasih je dodal tudi kakšen svoj tango, da bi videl kakšen je odziv. Recimo takšen primer je njegov tango, ki ga je poimenoval Pobre piba (Uboga deklica), ki je s svojo prijetno melodijo bil mogoče celo preveč prijeten za ostre in robustne ritme tanga tedanjega obdobja. Čas je minil in tango Pobre piba se je znašel med mnogimi drugimi rokopisi na katerih je avtor delal ure, dneve in noči in mogoče čakal primernejši trenutek za njihovo predstavitev….

Ure so postale dnevi, dnevi in noči so postale leta.


Leta 1940 so gruče ljubiteljev tanga z najprefinjenejšim okusom drle čakat jutro v klube kot Chez Nous, v ulici Rarmiento, da bi se naužili glasbe, ki sta jo izvajala D'Agostino in Vargas, takrat že senzacija na radijskih valovih in gramofonskih ploščah. Njuni nastopi so se ponavadi zavlekli daleč v jutro, in ko so klub ponavadi že zaprli se je še vedno plesalo na njegov takrat že končani tango Pobre Piba.

Nekaj pred tem sta D'Agostino in Vargas že tudi posnela svojo zgodbo o dogajanju na treh vogalih, svoj tango »Tres Esquinas«, v katerem se je že lepo dalo videti spremembo izraza in duh novega obdobja v tango glasbi. Tudi pesnik Enrique Cadicamo je bil del tega posvečenega kroga in prav on je bil tisti, ki je položil verze tega tanga v usta nadarjenega pevca:


Yo soy del barrio de Tres Esquinas….

….Sem iz soseke Tres Esquinas….


Tango gre naprej

Na dokončanju tega tanga je z D'Agostinom sodeloval njegov prijatelj Alfredo Attadia, ki je prinesel harmonično linijo bandoneona in dal temu tangu to njegovo svojevrstno in prav posebno vzdušje . In prav Vargasova magična interpretacija tega tanga mu je prislužila vzdevek »ptica oponašalka ulic sosesk«.

Ko so porušili staro in zapuščeno železniško postajo na vogalu ulice Montes de Oca in Osvaldo Cruz je en časopis zapisal:

»Porušili so Tres Esquinas, toda tango gre naprej!

Res, izjava s čudovitim pomenom.


https://www.youtube.com/watch?v=eJzLsnQhaQs

32 views

Recent Posts

See All

SUR

SUR (JUG) »Od brazd na tleh, ki jih je naredil dež, v četrti »Boedo«, pa na jug razprostirajoči se četrti »Pompeya« in »Puente Alsina«, s svojimi dvorišči in dimniki in poplavami in v smeri severa

ADIOS PAMPA MIA

ADIOS, PAMPA MIA (ZBOGOM, MOJA PAMPA) Kar naprej so zvonili zvonovi slovesa za tango, tam v drugi polovici leta 1964. Novice, kar o štirih umrlih velikanih tango glasbe so zaokrožile po mestu.

NOSTALGIAS

NOSTALGIAS V času, ko je zgodovina risala žalostne spomine Velike vojne v duše ljudi, je v cabaretu Montmartre v ulici Corrientes nastopal Eduardo Arolas s svojo skupino. Moji spomini pa so ustavili n

©2019 by TANGO ZGODBE. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now