VOLVER (Vrnitev)
Govorili bomo o ravno temu tangu in se spomnili Carlosa Gardela, ker je ravno ta tango tako pomemben za zadnjih šest mesecev v življenju tega neprekosljivega pevca in zato, ker nas njegov naslov vrača k njegovemu glasu, ki se je dotaknil mojega srca (in kot se je dotaknil vseh src) in, ki tako dobro označuje duh tega pevca, ki ni mogel ubežati svoji usodi….
Nimam namena spuščati se v skrivnost podzavesti ki lahko nekaj sluti – oziroma - vseh tistih nadnaravnih in podzavestnih občutkov, ki globoko v nas, kot da vedo, da se bo nekaj zgodilo.
Da, slutnja izgube je bila prisotna pri njem, posebej v času, ko je v New Yorku med letoma 1934 in 1935 posnel štiri filme; slutnja izgube je bila prisotna v besedilih in naslovih njegovih pesmi zadnjega časa, ki so se kar naprej začele vrteti okoli tematike nostalgije, izgube in osamljenosti.
Spomnimo se samo igralskih vlog Gardela v »Cuesta abajo« (Tam doli) , »Tango bar« in »El dia que me quieras«(Dan, ko si me ljubila) ali v verzih pesmi »Mi Buenos Aires querido« (Moj dragi Buenos Aires), »Volver«, »Sus ojos se cerraron« (Tvoje oči so se zaprle), »Volvio una noche« (Vrnil se bom neke noči), »Lejana tierra mia« (Dežela moja daljna)……..
Še preden je zaplul v igralske vode, je v njegovem življenju obstajalo mnogo živopisnih dogodivščin, zgodb in anekdot – bogato polje za vsakega glasbenega zgodovinarja. Pravim glasbenega, ker Gardel ni bil igralec – bil je pevec. In bil je deležen uspeha še preden je posnel prve filme za filmsko družbo »Paramount«.
Še preden je vstopil v kolesje filmske zabavne industrije je s svojimi pesmimi ustvaril svojo herojsko podobo junaka za vse čase, nostalgičnega in sentimentalnega glasu »kriolskega slavčka«, ki se je dobro znašel v tej živopisni industriji zabave in vse njegove stvaritve so z uspehom šle tudi »v izvoz«.
In kmalu smo opazili kako je nastal razkorak med realno podobo galantnega elegantnega umetnika in že tedaj superzvezdnika, ki je že dovolj naredil s svojim klasičnim glasbenim repertoarjem po katerem je bil že dovolj slaven in bogat; in ni nam čisto jasno kaj je bilo v njegovi duši, da se je prepustil filmskim »uradnikom« da so mu lahko nadeli dolgočasno, melodramatično in rahlo kičasto podobo……
Njegov poslednji film
Ne bi omenjal zle slutnje – o kateri smo prej govorili – je tango »Volver« eden izmed najmanj melodramatičnih, ki jih je Gardel prepeval v svojih filmih.
Vključen je bil v zadnjega od njegovih filmov »El dia que me quieras«, ki je bil posnet za družbo »Paramounta«,v studijih Astoria, Long Island, New York v začetku leta 1935.
Režiser je bil John Reinhardt, glasbo je napisal naš Terig Tucci, marljiv in zvesti Gardelov sodelavec. Z njim je, v dvojni vlogi – kot mati in kasneje hči – igrala Rosita Moreno, ter igralec Tito Lusiardo.
Skladba tanga »Volver« je variacija ali nekakšno nadaljevanje na temo tango pesmi »Mi Buenos Aires querido« iz filma »Cuesta abajo«, prvega iz serije štirih, ki jih je Gardel posnel za družbo Paramount.
Gardelova kreacija je bila del, verjetno preproste rutine snemanja prizorov v katerih ni bilo nekih umetniških vrhuncov, z vsem spoštovanjem do teh ustvarjalcev.
Gardela vidimo kako na krovu neke prekooceanke, ki pluje proti Buenos Airesu, prepeva
Predstavljam si da
migetanje luči tam daleč
najavlja moj povratek….
Iste so, kot takrat,
ko so v bledih odsevih
prinesle ure globoke žalosti slovesa…
Nisem se nameraval vrniti,
a k prvi ljubezni se zmeraj vrneš…..
Na tiste tihe ulice kjer odmeva:
- njeno življenje je tvoje, njena ljubezen je tvoja !
V mežikanje dalnjih zvezd,
ki so takšne kot takrat….
A tokrat me gledajo
kako se vračam nazaj…
Vrnitev….
z obsijanim obrazom
gledam kako je sneg časa
pobelil moje templje…
Čutiti….
da življenje je le dih vetra
- da dvajset let ni nič.
In vročični pogled
tava po sencah
in te išče in te kliče…
Živeti…
z dušo pripeto
na vroč spomin,
ki me razjoče zdaj spet…..
Bojim se srečanja
s svojo preteklostjo,
ki mi prihaja nasproti…..
Bojim se, da bodo noči
prepolne spominov
me zbudile iz sanj…
A vsak popotnik, ki nekam beži
prej kot slej ustavi korak.
Vem, pozaba premaga vedno vse
tako bo tudi mojo staro utvaro,
ki v sebi nosim jo skrito,
…..da napolnjeno s srečo je moje srce….
Živeti…
z dušo pripeto
na vroč spomin,
ki me razjoče zdaj spet…..
Pravijo, da se je angelski Gardelov glas dotaknil vseh, ki so sodelovali na snemanju. Bil je januar in snežni zameti so čisto zatrpali Long Island ter kompleks studijev. Le kdo ni videl v ilustriranih časopisih fotografij, kako Gardel z lopato pomaga odmetavati sneg s prizorišč snemanja?.......
Kot podstavek za kip
Z »El dia que me quieras« se je končalo snemanje četrtega filma iz serije, ki jo je Gardel podpisal s Paramountom. Gardel se je vrnil domov na krovu prekooceanke, prav tako, kot na tisti »klapi«, ko so posneli, kako z vročico v glasu in navdušenjem zaradi vrnitve poje…..
Vrnitev….
Z obsijanim obrazom
gledam kako je sneg časa
pobelil moje templje…
Čutiti….
da življenje je le dih vetra
da dvajset let ni nič…..
Pozabili smo že, da je sneg res padal na snemalne studije…. (»Moral sem peti s pretirano izgovorjavo, da bi me potem lahko dodali na »play-back«!)
Živeti…
z dušo pripeto
na vroč spomin,
ki me razjoče zdaj spet…..
Večina ljudi, ki je sodelovala pri snemanju ni razumela jezika in besedila pesmi a pravijo, da so vsi po končanju snemanja tega prizora zaploskali, kot prvi ljudje, ki so lahko slišali in občudovali pravkar rojeno tango umetnino.
Danes mislim, da so prizorišča snemanja bila oder za kip nesmrtnosti. Kot so nesmrtni njegovi filmi, v katerih je nastopal.
Še bolj pa, kot so nesmrtne njegove pesmi na številnih gramofonskih ploščah, in iz katerih lahko vidimo kako se čudeži spreminjajo v nekaj stvarnega in dotakljivega.
Comments