UNA NOCHE DE GARUFA (NOČ RAZUZDANOSTI)
Zdi se, da ni transcendentalnih in lebdečih tangov v opusu Eduarda Arolasa. Seveda pa ga tudi po krivici uvrščamo zgolj v predstavnika »orquestas tipicas«.*
Arolas je ujel je svoj trenutek na koncu prvega desetletja dvajsetega stoletja. Ljudje so bili lačni razigranih in igrivih ritmov tanga.
Jose Antonio Saldias je tukaj uprizarjal svoje komične komade leta 1923 v starem teatru »Nacional Norte«, tukaj kjer je sedaj kino »Grand Splendid«. In tukaj je bilo mesto, kjer je igral tango drobceni bandoneonist, ki so ga vsi poznali po vzdevku »Pubec iz La Paternala« in, ki je postal slaven s svojim pravim imenom: Osvaldo Fresedo. V brezčasnih tangih Eduarda Arolasa je iskal svojo prvo inspiracijo, ki je tudi njega naredila slavnega…...
Nadnaravno pri Eduardo Arolasu – je bil on sam, čarovnik, žongler melodij Buenos Airesa in tango »Una noche de garufa« je prvi tango v njegovem življenjepisu.
Torej naš dečko, takrat šestnajstih let je živel v revni četrti »Barracas al Norte« s svojimi starši, nasproti trga »Herrera«, toda ker je neprenehoma igral in se potepal po mestu, je bil znan tudi na drugi strani v četrti »Barracas del Sur« (kjer je danes avenija »Avellaneda«), znal pa se je spustiti tudi nižje v četrt »La Boca« med nočne ptice, kot majhen mucek, ki je sanjal, da bo nekega dne postal »tiger bandoneona«.
Kot, da bi slutil…Obstaja ena zgodovinska fotografija: črn suknjič, prekratek in takšen, z zlato obrobo, hlače s stransko črto, klubuk na razkuštrani glavi, zmečkana kravata, ponošeni čevlji. Kadi veliko cigaro, z rokavicami na rokah, na katerih se je bleščal cel kup prstanov roke so pa visele kot vrbove veje…..
Ritem »tango-milonge«
Toda to ni bila samo hecna fotografija. To je bila - slika in prilika - našega junaka.
Svoj bandoneon je nosil zavit v neko krpo; ko pa je odvil svoj »kufer« in vzel v svoje roke svoj inštrument, je njegova duša eksplodirala v takšne harmonične teme in takšen zvok, ki mu je še danes težko najti para tako v strukturi njegovih skladbo kot v preciznosti izvedbe in čistosti zvoka . Kot zanimivost naj povem – zmeraj je imel flašo gina pod stolom……. v isti starostni dobi kot njegov črni kolega Sebastian Santa Cruz.
Svoje skladbe je našel v svojem srcu, v nočeh med zvestimi istomišljeniki, prijateljicami divjih src, v kozarcu za kozarcem, in nesramnimi objemi med »cortes« in »quebradas« plesalcev, je pritiskal svoje gumbe in bruhal svojo glasbo na vrtiljaku med divjim in nostalgičnim zvokom, popolnoma izgubljen v nekem samo njemu znanem transu……v teh norih ponočevanjih po katerih je bil legendaren….
In kakšno drugo ime pa naj bi imela skladba, ki se je rodila v takšnih okoliščinah kot pa »Noč razuzdanosti« - »Una noche de garufa« ?
To je »trdi« tango, mogoče malo drugačen. Koraki pri plesalcih so sinhronizirani z ritmom, drugače se to ne da plesati. Pari, ki so plesali so bili vodeni s strani Arolasa, ki je kot hipnotiziran izstreljeval rafale ritmičnega zvoka in narekoval parom figure »ochos« »media lunas« in »corridas«.
Arolas je bil prvi, ki je zamenjal ritmično frazo zgodnjega tanga (samo 2 poudarjeni dobi v 4 četrtinskem taktu - v 2 poudarjeni in 2 nepoudarjeni dobi v štiričetrtinskem taktu, glasbena fraza je pa bila sestavljena iz dveh taktov, torej 4x8). Vse skupaj je bilo zaigrano v pospešenem ritmu tako imenovane »tango-milonge«. Ni imel namen spreminjati strukture glasbe ampak, ta ritem je ustrezal ritmičnim zahtevam, ki so jih je narekovale takratne bolj živahne melodije in virtuozen način njegovega igranja. Narekovala pa ga je tudi njegova glasbena izkušnja, ko je igral za ples v kafeju »T.V.O«, kamor so prihajali plesalci iz četrti »La Boca«, sami »veliki kalibri« – in kjer so vsi ti asi tanga zahtevali ostrejše in hitrejše ritme za svoj korak.
Blagoslov priznanja
Mucek se je odločil neke noči.
Prepustil se je, da ga veter ponese kamor hoče in ta ga je ponesel ravno v » La Boco« da bi našel kraj kjer bi lahko v miru igral svoj »milongerski« ritem…..ne glede na črni kruh, ki ga bo še naprej jedel….važno je bilo,da lahko igra svojo glasbo.
Prišel je v svetišče tango glasbe, na križišče ulice Suarez in ulice Necochea s svojimi kafeji na vseh štirih vogalih in kjer je igrala »prva liga« zgodovine tanga…..V »La Marini« Genaro »Napolitanec«…..v »Las Flores« Roberto Firpo s svojo klapo…. v »La Popular« Nemec Bernstein s svojo ekipo ….. Iz »Royala« se je slišal zvok Francisca Canara na violini, Samuela Castriote na klavirju in Vincenta Loduce na bandoneonu. Kakšen banket zvokov!
Po koncu nočne veselice je še ostal v »Royalu« in ker so glasbeniki še ostali in igrali za nekaj plesnih fanatikov, ki niso hoteli iti domov, so povabili Arolasa, da zaigra z njimi. Seveda jim je takoj zaigral svoj tango, ki jim je bil takoj všeč.
»Svaka čast, Arolas! Daj še enkrat zašpilaj! Kako se mu reče?«
»Una noche de garufa!«
In zaigral je še enkrat na veliko odobravanje svojih kolegov.
Minila je nočna veselica, ta in še ena in še ena ……prevesile se se nore noči v mirna jutra in sen je padel na vogal ulice Suarez in ulice Necoche…... in zvoki tanga so se porazgubili med ulice in hiše in vogale in drevesa…. In tam so izzveneli zadnji zvoki njegovega bandoneona in njegov dih je postali vetrič, ki je kuštral lase belim deklicam ki so dišale po vonju noči…...in prepustil se je usodi…… kraljici potepuhov, boemov in nemirnih duhov, ki ga je vzela pod roko in ga vodila po celem svetu vse do njegove tragične smrti v nekem mračnem kotu velikega mesta, ki mu pravijo Pariz……petnajst let kasneje leta 1924.
Vodila je nemirni duh….. in ga še danes vodi, ker ga je tako težko ujeti v notno črtovje in nad tem početjem obupavajo vsi tisti, ki poskušajo zapisati njegovo ime….in……. ko se novinarji in uredniki v časopisih ukvarjajo z napadom kobilic v Kaliforniji ni nikjer zapisana niti vrstica o tem, da je nekje obstajal neki Arolas in, da je njegov grob pozabljen tam nekje na pokopališču v četrti Saint Oubal,v mestu, ki mu pravijo Pariz.
……………………………
Op. prev.
Ne glede na poetično naracijo te zgodbe moramo omenti, da govorimo o enem od najpomembnejših ustvarjalcev, skladateljev v tango glasbi. Čeprav ga vse kronike uvrščajo med zgodnje predstavnike tango glasbe, ko je prevladoval tango z ostrim prevladujočim ritmom "tango canyengue" je Eduardo Arolas ustvaril mojstrovine izjemo zapletenih in nadnaravnih melodičnih struktur, kjer naj omenim samo nekatere: Comme il Faut, Lagrimas, Maipo, El Marne, Derecho Viejo, La cachila, Retintin, Rawson, katere so nato v nalednjih desetletjih odkrili mojstri kot so Osvaldo Fresedo, Osvaldo Pugliese in Carlos Di Sarli in znova »odkrili« Eduarda Arolasa.
Šele v zadnjih letih so glasbeni teoretiki odkrili, da je Arolas imel v zgradbi svojih skladb že leta 1913-15 zapisan celoten glasbeni kod, ki so ga kasneje »odkrili« veliki revolucionarji tanga, Roberto Firpo, Francisco Canaro in Julio De Caro in popeljali v »zlato obdobje«.
Še danes, sto let po kroniki pričujočega tanga si je nemogoče zamisliti katerokoli zasedbo, ki ima pretenzije, da igra tango glasbo, ki ne bi uvrstila kakšne njegove skladbe na svoj program.
Niso redki teoretiki in zgodovinarji tango glasbe, ki pravijo, da to kar je bil Carlos Gardel na področju tango petja in glasovne interpretacije, je bil Eduardo Arolas na področju tango kompozicije in pravijo tudi, da šele po tem, kako znaš zaigrati kakšno njegovo skladbo se vidi koliko si dober.
Ko je umrl je bil star 32 let. Življenje je imel izredno nesrečno, njegovo največjo ljubezen mu je speljal lastni brat, v Montevideu z avtom do smrti povozi otroka, kronično pijan.....nekako pobegne v Pariz, kjer ga pogoltnejo boemske noči in ciroza jeter.
Njegove posmrtne ostanke je kasneje dal predsednik Juan Peron prepeljati iz Pariza v Buenos Aires in sedaj počiva na mestnem pokopališču »Chacarita« v družbi vseh velikanov tango glasbe, kamor tudi spada.
Comments