©2019 by TANGO ZGODBE. Proudly created with Wix.com

TANGO ZGODBE

"Asi Nacieron Los Tangos"
by Francisco Garcia Jimenez
63 zgodb o nastanku Tanga

 
 
Search

NOSTALGIAS

NOSTALGIAS


V času, ko je zgodovina risala žalostne spomine Velike vojne v duše ljudi, je v cabaretu Montmartre v ulici Corrientes nastopal Eduardo Arolas s svojo skupino. Moji spomini pa so ustavili na enem prav posebnem članu te zasedbe. Pianistu tega orkestra, »tigru« barakarskih naselij. Fantu, osemnajstletniku. Juan Carlos Cobian.

Študiral je na elitnem konservatoriju – »Conservatorio Williams«.

Njegova pokojna mati je želela, da se Juan posveti klasični glasbi. Toda zapustil je študij, nekaj zaradi domotožja, predvsem pa zato ker je njegova še najstniška duša bila boemska.

Za svoje mizerno preživetje je igral piano v kinematografu »Biografo de las Familias« v ulici Santa Fe in skušal zvokovno spremljati dogajanja v nemih filmih.

Toda vso svojo umetniško strast je usmerjal v tango.


Poznal je »Tano« (Napolitanca) Esposita Genara; in njegovo zasedbo je zasledoval po predmestnih kafičih, in vedno bolj je ritem tanga postajal nepogrešljivi del njegovega življenja.

Ko je Arolas zapustil skupino je »Tano« ostal tudi brez pianista. Ker je Cobian bil ravno pri roki mu je dal priložnost, da skupaj zaigrajo a zelo hitro, najprej v »Royal Pigallu« in nato še v »Montmartru« je Genaru postalo hitro jasno, kakšne čudežne stvari počne ta »pubec« po klaviaturi.

Nadimek so mu nadeli po izrazu iz Montevidea, za fanta, fantiča, pubeca in ta izraz se ja kar hitro udomačil tudi v Buenos Airesu.

Tako je brez razmišljanja Genaro vključil tega »pubeca« v svojo zasedbo, v kateri se je slednji zelo dobro znašel.

Hitro je na površje stopil tudi njegov izjemen talent za skladanje glasbe. Imel je namreč izjemen posluh za to, da je tango glasba, namenjena plesu, poseben občutek pa je imel za nežnejše v tango glasbi. Takrat so v tangu glasbi prevladovali ostrejši, hitrejši ritmi.

A Cobian ni bil »frajer iz pristaniških četrti Buenos Airesa« (»porteno«). Venomer je govoril le o svojem rodnem kraju - o Bahia Blanci. M ehkobo svoje duše v vnesel v tango glasbo, poseben poudarek je posvečal pavzi, majhnemu predahu, ki nekako omehča oster ritem zgodnjih orkestrov. On je prvi s katerim tango začne svoj razvoj v kasnejšo »zlato obdobje« tanga, to kar sta za njim razvijala brata Francisco in Julio De Caro.

»Sem Bahienžan« je rad govoril o svojem poreklu. Osnovno šolo je obiskoval v Bahii Blanci od koder so se z družino priselili v Buenos Aires.


V resnici pa se je rodil v mestu Pigue. To so seveda njegovi prijatelji vedeli in so ga pogosto zafrkavali kot »kmeta iz Cruz Montiela« (podeželska pokrajina v Argentini kjer se nahaja mesto Pigue, bogu za hrbtom), celo so mu znali zapeti zafrkantsko pesem v stilu:


Sem konjiček neukrotljiv,

žrebiček mlad v uzde dan

lepo osedlan in podkovan

in dirjam zdaj v svoj Pigue!


A ob strani tem anekdotam in »zafrkancijam« se je Cobian počasi, korak za korakom, razvijal v eno od glavnih figur v tango glasbi!


Izumitelj » navidezne pavze« (pausa fantaseada)

Leta 1919 je Juan Carlos Cobian bil prav gotovo najbolj dominantna figura v tango glasbi.

Z njim se definitivno klavir ustali v zasedbi tipičnega tango orkestra (Orquestra Tipica) in potisne kitaro v ozadje, jo spremeni v ritmični instrument, v tango glasbo pa ta dvajsetletnik uvede noto liričnosti ter da poudarek melodičnosti ter dramatičnosti.

On je uvedel klavirske »solo vložke« - most med dvema frazama - klavirske prehode v tangu, ki od takrat postanejo standardne glasbene fraze v tej glasbi. Posebej je potrebno poudariti njegovo odločenost, da s svojo glasbeno nadarjenostjo utira pot novim glasbenim rešitvam in postaja eden osrednjih likov v galeriji ustvarjalcev tango glasbe zgodnjih dvajsetih let tega stoletja.

Potrebno mu je odati priznanje za njegovo posebno modaliteto v glasbi, posebej v zasedbi z Eduardo Arolasom, kjer je bil bandoneon dominanten instrument, violine pa v večnem dialogu z njim s svojimi nizkimi in visokimi notami; ko je s svojim klavirjem postavil kontrapunkt z uvedbo takoimenovane navidezne pavze ("pausa fantaseada"), ki je omehčala »canyuenge« ostrino v tango glasbi.

A ravno v tem času mu je sreča obrnila hrbet saj je dobil vpoklic v vojsko. »Nič kaj drugega kot »navidezna pavza« je takrat dejal, toda to je bila totalna prekinitev vseh njegovih glasbenih aktivnosti. To so bili grenki časi, saj boemski Cobian ni bil navajen na vojaško življenje, omejitve ter prepovedi. Eden njegovih bolj znanih tangov z naslovom »Na kruhu in vodi« (A pan y agua) že v samem naslovu pove, kakšno je bilo življenje našega junaka v vojaškem regimentu.

Ko je oblekel spet civilno obleko je ustanovljal svoje lastne orkestre s spremenljivo srečo. Piše celo serijo svojih tangov: El motivo, La casita de mis viejos, Mi refugio, Shusheta….Nekega dne odide v Severno Ameriko, osamljen a z tangom v duši.

Navdušen je nad nebotičniki, igra v nekem nočnem klubu, v tridesetem nadstropju. Njegova prva avantura se konča precej neslavno….na koncu igra jazz. Vrne se v Buenos Aires in ustanovi novi orkester, ki igra vso glasbo tedanjega časa, ne samo tanga.

Nato še igra v gledališčih vodviljskega tipa.


Zavrnjeni tango

Nadaljuje s skladanjem tanga. Nadaljuje tudi s svojimi izleti spremenljive sreče v New York, Rio de Janeiro, Evropo. Nekajkrat potuje s svojim dobrim prijateljem Enriquejem Cadicamom, da prav tistemu, ki je pokojnemu Carlosu Gardelu napisal besedilo za glasbeno komedijo, inspirirano prav z življenjem tega neprimerljivega slavčka: »El cantor de Buenos Aires« (Pevec iz Buenos Airesa).

Cobian je napisal glasbo, impresarij gledališča »Smart« pa se je odločil, da postavi predstavo na oder. Seveda je tematika te predstave bil tango. Vendar je predstava bila sprejeta precej mlačno, sam Cobian je naredil kar nekaj korekcij v sami glasbi, a predstava počasi ugasne brez nekega posebnega uspeha.

Naslednje leto – 1936 – najdemo Cobiana v nekem »pajzlu« v ulici Florida med ulico Paraguay in Charcas, kako z eno majhno zasedbo preigrava tange, da bi izbrali tiste najboljše, ki bi se jih dalo uporabiti v kakšni bodoči gledališki predstavi.

Njegov pevec Rodriguez Lesende je začel deklamirati z tihim in dramatičnim glasom:


Hočem opiti to svoje srce,

pogasiti to noro ljubezen,

ki bolj kot ljubezen je trpljenje…

In sem sem prišel le zato,

da bi izbrisal stare poljube

s poljubi novih ust….


Minilo je nekaj mesecev in »Nostalgias« je postala del železnega repertoarja vseh pevcev in orkestrov. Publika jo je sprejela z odobravanjem, ki ji je zagotovilo nesmrtnost. Njeno prepevanje v filmih jo je poneslo v ves svet.


Namesto konca

Ni možno najti še kakšen kompliment za opus Juana Carlosa Cobiana in njegov prispevek v razvoju tanga.

Nekega dne je v kavarni Real, na vogalu ulice Corrientes in ulice Telcahuano nekdo Cobianu dejal:

»Huda stvar, don Juan Carlos….Če bi jaz napisal ta tango, Nostalgias, mislim, da se ne bi streznil eno leto!«


https://www.youtube.com/watch?v=l_hSUOU4yZw

3 views
 

Contact

 
This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now