TRAGO AMARGO (Grenka pijača)
Leta 1925 je ta tango - kateremu je besedilo napisal Julio Navarrine, glasbo Rafael Iriarte – ob svojem izidu povzročil pravo mrzlico.
Bilo je zlato obdobje »tango – canciona«, tango pesmi. Oh, tempora! To so bili zlati časi, ko okus publike ni bil neka razcefrana zastava s katero poletni vetrič maha sem ter tja. Hipno spoznanje je ponavadi zgolj slučaj.
Dejansko, »Trago amargo« ni bil samo izjemen tango. Bil je - izjemno izjemen tango. Z melodramatičnim besedilom, ki se je dotaknil duše vseh. Ta tango je dokončno ustoličil vlogo pesnika v tango kulturi.
Njegova glasba ni bila primerljiva z ničemer do tedaj slišanim bilo je očitno - kot je nekdo dejal - da je to »tango, ki ga je napisal kitarist«. In ta kitarist je zelo dobro v svoje strune ujel duh časa, ter našel popolno ravnotežje med glasbo in liričnim besedilom.
Spregovorimo o besedilu
Besedilo je napisal, kot smo dejali Julio Navarrine – ki je bil s svojim bratom eden od glavnih umetniških tandemov, ki so tedaj obvladovali sceno ljudskih gledališč ter ta dvojec je dal kar nekaj izrednih tangov – in predvsem v tem tangu je Julio napisal nekaj prekrasnih verzov:
Vračam se na staro ognjišče, mamica, sem domov!
Obrzdaj moja divja čustva, ker traja to že predolgo!
Pogasi to žerjavko, katere ogenj je zgorel
in zlij na tleče treske grenko zdaj pijačo!
In daj mi še kitaro, tisto, prašnih strun,
ki tolikokrat doslej mi že dala je poljub utehe….
Daj mi spet spet napolni mojo prazno dušo
In potolaži moje prazno, strto, gaučevsko srce……
…………………
Ne joči, mamica, ne poglabljaj žalost mojo!
Obriši svoje solze, ker ne pomagajo prav nič!
In natoči še grenkobe! In naj pravi bo pelin!
In naj bom že enkrat prost teh okov!
Prihaja noč, da me preplavi
in od daleč se sliši žalosten napev….
Pridi Devica, boginja obupanih,
in moji kitari daj tolažbe zvok!
Kot vidimo pesem ni bilo navadno pisanje, ampak je avtor podal kar nekaj globokih besed.
Tango so izvedli prvič v teatru »Maipo« v okvirju predstav, ki so se tam dogajale sredi dvajsetih let.
In kot se je zgodilo z vsemi uspešnimi skladbami in tangi je ta pesem počasi zapustila zidove gledališča in stopila na ulice kot prava uspešnica dneva. In njena popularnost je kar trajala. Seveda pa to kar je tako prisotno in popularno med ljudmi lahko hitro dobi tudi kakšno »varijacijo na temo«.
To se je zgodilo tudi našemu tangu - katerega je neka revija parodirala v originalni, da že kar genijalni karikaturi, stripu v katerem je prikazana naslednja scena:
melodramatični gaučo komandira svoji mater….ki mu pripravlja grenko pijačo, pa brzda njegova čustva, pa gasi žerjavico, pa daje kitaro, pa polni prazno dušo pa tolaži srce, pa briše solze…pa daje zvok utehe v kitaro…pa pleza po Devico Marijo, kraljico obupanih…..Uf!....na koncu je bila slika, kako mati čisto izčrpana pravi….. »Sine, zdaj pa bil cajt za eno kratko pavzo…..«
Kako smo se nasmejali temu stripu. Tako, kot so se temu smejali tudi avtorji tega tanga, saj humor je eden od glavnih elementov umetniškega ustvarjanja, ker duhovitost je značilnost duha in kdor ga nima je bolj slabi umetnik.
….in spomnimo se glasbe
Rafael Iriarte je bil goreč in marljiv tango kitarist. Bil je zvest in zelo privržen tango glasbi.
Izhaja iz južnih četrti mesta, njegova umetniška šola in njegovo igrišče so bili kafiči v katerih se je igrala glasba.
Ko je napisal glasbo za »Trago amargo« je bilo za njim deset let prebijanja do luči teatrov »Nacional«, »Apolo«, »Porteno« in »Empire«, kjer je postal del priznanih in popularnih glasbenikov. Aplavzov je bil vajen že s petnajstimi leti, ko je začel igrati v triju v starem kafiču »Don Quijote«, nasproti teatra »Nacional« in kjer je kasneje nastal kafič »Los 36«……Bil je izjemen organizator. Spomnimo se kako je za igranje v starem »Luna Parku« (ki je bil na »Plaza de la Republica«, točno tukaj, kjer danes stoji obelisk) sestavil naravnost božansko zasedbo: Aieta, Marcucci in Servidio na bandoneonih, violinista Sasano in Franco, na kontrabasu Luis Bernstein – brat nemškega bandoneonista in avtorja dveh slavnih tangov: »Don Goyo« in »El abrojito« – in seveda naš Iriarte, s svojo, posebej zanj narejeno enajststrunsko kitaro.
Z neko drugo, običajno šeststrunsko kitaro je spremljal pevske veličine kot so Saul Salinas, Rosita Quiroga, dvojec Pelaia-Italo, dvojec Magaldi-Noda, Charlo, Ignacio Corsini, Libertad Lamarque, Ada Falcon…
Igral je duetih, trijih in kvartetih z vsemi najslavnejšimi tango glasbeniki….
Za vse je bil »El rata«* Iriarte, ljubljenec vseh. Vzdevek nadvse primeren saj je bil majhne, krhke postave, neprenehoma je nekaj ustvarjal, bil aktiven in agilen, neuničjiv in marljiv - kot kakšna majhna miška.
Iskrivega pogleda, zmerja veder in dobre volje. Njegova majhna pojava je kar vabila ljudi, da bi ga objeli in postali njegovi prijatelji. In zanj, kot da niso tekla leta….Skratka - »El rata« Iriarte.
Ko takole razmišljam o »Mišu« Iriarteju in njegovem vzdevku in njegovi pojavi sem se nehote spomnil, da bi lahko o njem naredil eno vzporednico, kot v tistem genijalnem preblisku zapisanem v neki biografiji, ki se začne takole: »Mickey Mouse, slavni izumitelj formule za človeško toplino in, ki jo je poimenoval Walt Disney….«
………………………………..
Op.
* izpeljanka iz besede: raton- miš