SIGA EL CORSO ! (Sledi toku)
Vrag ve vse…stari ljudje pa še kaj zraven!
Resnično, ko leta minevajo postaja ta pregovor vedno bolj resničen. V mojem osebnem primeru je tudi tako, čeprav ne vem, če sem z leti postal kaj bolj moder.
In kot sedaj pišem to zgodbo, na zadnjo pustno nedeljo (na dan ko »pokopavamo Pusta«), bom poiskusil priklicati v spominu starce, katere sem poznal kot otrok, da bi skupaj z njimi podoživel neke minule čase…
Improviziran mimohod
Tako sem kot razigrani mladenič, neke noči, ob izteku drugega desetletja šel gledat takratni pustni mimohod, ki je šel skozi Buenos Aires. Navdušen in razigran sem se vključil med množico sodelujočih in se vključil v izbruh njihove dobre volje in dobrega razpoloženja. Najprej so po ulici pripeljale tri ali štiri kočije z konjsko vprego polne zamaskiranih deklet s svojimi spremljevalci, ki so se vsi smejoči peljali proti plesom v gledališča centra. Peljali so se po »Avenida de Mayo«, tja proti polnoči, ko so se plesi začeli in so prepevali, žvižgali in metali konfete ter pisane trakove…Res, ni si dalo zamisliti pusta brez te pustne artilerije, hrupa in mešanice ljudskega vzklikanja v veselju.
Prve maškare so že zasedale stole in mize v kafičih, ki so ležali ob veliki aveniji….in kočij je bilo vedno več…in mize so bile vse bolj in bolj zasedene… in vse več ljudi se je zbiralo v čudno, zamaskirano gručo, v kolone, ki so se počasi premikale, kot živopisna kača, kot neki divji tok, osvobojen vseh mej in predsodkov in ki bo trajal še celo pustno noč. Mimohod junakov, ki so se kot reka nato izlili v morje ljudi na trgu de Mayo ter na kongresnem trgu.
Ta Colombina,
z iskricami v očeh
z dimom z ognjišča
svojega srca….
Uraden mimohod
Dve ali tri leta kasneje so se mestne oblasti odločile, da bo povorka v maskah po aveniji de Mayo postala organizirana. Mimohod je bil urejen z navodili! Postavili so se odri, tribune s sedišči za pomembneže in tribune za običajne opazovalce. Kafiči niso smeli imeti miz zunaj, niti se ni smelo piti na cesti….niti kočij ni bilo več kot včasih….
… so spustile se tribune
vse do reke teh kočij,
nemirnih a krotkih,
kot broška živopisnih
v Pustne te noči….
Torej, uradniki so hoteli vnesti nek red v ta spontani mimohod in povorko živopisnih maškar….in ljudje so spoštovali vsa pravila, posebej mladina, katerim je bilo pomembno le to , da so se v karnevalskih nočeh lahko videli, srečali in »flirtali« in se osvajali, to je bilo pomembneje in lepše od vsega…od vsakih pravil ali omejitev…..pomembno je bilo, kot v verzih pesmi…..
Povejte mi kdo ste,
povejte mi, kam greste,
divja maškarica,
ki ste presekali mi pot!?
Kaj hočeš? Ali me poznaš?
Adijo, adijo, adijo!
Jaz sem skrivnostna deklica
ki jo iščeš….
Takšen organizirani karnevalski mimohodi so trajali tja do začetka tridesetih. Nekaj prej (leta 1926) je tango doživljal enega izmed svojih največjih vrhuncev s svojimi plesi v klubu »Eslava«, kjer sta se celo noč na odru izmenjevala »orquesta tipica Aieta« in jazz zasedba Fredericksona…..s svojimi elitnimi plesi v salonih confiterije »L'aiglon« v ulici »Mitre«, v sklopu zgradb, ki se je imenoval »Boston« in kjer je danes moderen nakupovalni center. Naj omenim, da so v teh salonih včasih organizirali tudi boksarske meče, domačih in mednarodnih mojstrov tega športa.
Počasi pa so se te pustne povorke po aveniji Mayo izpele. Maškarado in reke ljudi, reke galantnih kavalirjev in njihovih damic, so zamenjale reke avtomobilov z zaglušujočim hupanjem svojih hup. Po zraku ni več letelo tisoče živobarvnih konfetov, ki so se nato svetili v naših laseh. Njihovo letenje je zamenjalo letenje raket ter hrup in pokanje in dim petard, ki je grizel v oči. Pa slišala se je še kakšna policijska sirena….
Povorka …..brez povorke
Kočija, ki jo vlečejo konji s plašnicami na očeh – je postala arheološka znamenitost. Svetloba prvih karnevalskih povork je ugasnila.
Mnoga leta kasneje so jo hoteli obuditi na glamurozen način. Oblati so organizirale mimohodom gromozanskih mask in grotesknih figur, z mimohodom slonov in kamel in trobentanjem fanfar. S tem so hoteli pričarati blišč nekdanjih karnevalskih povork in prebuditi v ljudeh spontano veselje in razigranost. In šel sem gledat to predstavo. Pustila me je praznega. Bila je le žalosten poskus ponovitve ljudskega rajanja, kot leta prej, in ta poskus ni uspel.
Asfalt ni bil postlan z neštetimi konfeti in pisanimi trakovi….
Iz enega kioska s časopisi sem zaslišal kako je nekdo predvajal tango »!Siga el corso!« s Carlosom Gardelom.
Priznam, da sem bil srečen, da mi je usoda namenila skupaj z Aieto ustvariti ta tango, pa če nič drugega, le za to, da sem ga lahko slišal iz nekega kioska s časopisi…takrat…...tisto noč…… ko je ljudski pustni karneval za vekomaj odšel v pozabo.