Ko se je poslovilo prvo desetletje in se je drugo desetletje tako zelo pompozno začelo v centru mesta, se je v predmestjih, v »cafetines« in v »cafes-conciertos« že naveliko igral tango.
Izvajale so ga različne priložnostne zasedbe samoukov in entuziastov, ki pa jih nekako še ne moremo imenovati »orquesta tipica«. So pa že nastajali zametki stalnih zasedb in glasbeniki so postajali vedno boljši v izvajanju in podajanju tango ritma in melodije pa tudi tango so začeli igrati glasbeno bolje izobraženi izvajalci.
Obstaja sonet iz tistega časa, pesnika in sina Buenos Airesa Josea de Maturane, ki je opisal dogajanje v nočnem življenju mesta:
Jasna je noč v jeseni. Po divjih ulicah mesta,
kjer zabave razuzdanost se dogaja,
pod snopi diskretnih luči, se razlivajo
zvoki čutnega diha tja daleč v temo….
Snopi diskretnih luči so bile »luči centra« v slikovitem jeziku prebivalcev predmestja, »portenosov«, ki so bili zmeraj pod vtisom obilja centra mesta. Čutni dih pa je ta nova urbana glasba, ki se je razlegala po mestu in njegovih prepletenih uličicah in slikovitih lokalih. To je bila glasba, ki so je bile lačne ušesa prebivalcev in ritem, ki so ga zahtevale noge plesalcev.
Da, novi junaki so bili potrebni za njen nadalnji razvoj
Od spodnjih kvartov pa do centra
Na vogalu ulic »Suarez« in »Nechochea« so osrednji lokali tvorili kot nekakšno celoto, ki so jo povezovali njeni obiskovalci lačni »ritmične hoje« in »cinglanje« melodij in vrata teh »cafe-conciertos« so bila zmeraj odprta za celo vrsto eksotičnih instrumentov tanga in živahne točajke, so tako rade spremljale živahen ritem s tleskanjem svojih prstov.
Trio iz kafe »Royala« je razpadel.
Samuel Castriota je odšel na svoje s svojimi klavirskimi in kitarskim prsti. Prav tako Vicente Loduca s svojim ostrim ritmom in mehom. »Pirincho« Francisco Canaro se je pridružil eni skupini v svoji glasbeni strasti in odšel igrat v ulico »Sarandi« na jug, skupaj z bandoneonistom Vicentejem Grecom. Prav Canaro naj bi bil tisti, ki je kriv, da je Greco postal virtuoz na bandoneonu in, da mu je prav on dal priložnost, da je bandoneon našel svoje nenadomestlijivo vlogo v tango zasedbi ob flauti, klavirju in kitari. O tem obstaja ena zgodba.*
Namreč glasbeniki so vadili v stanovanju od Greca, katerega sosed je bil neki policijski poročnik, kateremu seveda ni bilo všeč ta neprestani hrup. ki so ga povzročali navdušeni tanguerosi.
Jasno, da so morali spokati. Med instrumenti je bil tudi bandoneon, ki so ga dali prav Grecu, da ga nekam pospravi. Malo po malo je začel Greco preigravati tipke in je postajal vedno večji navdušenec ter s svojim popolnim posluhom in talentom za igranje tega instrumenta je počasi postal največji mojster v mestu.
A, kot smo dejali zgoraj je Canaro skupaj z Grecom in pianistom Aragonom in flautistom Peccejem začel igrati v kafeju »El Escribo« v ulici »Entre Rios« št. 763-67. Tanga željni poslušalci so vsakič, ko so igrali preplavili lokal in preddverje in ulico pred njim, tako, da so policaji imeli neprestano obilico dela pri ohranjajnju reda in miru.
Salon »La Argentina«
Nekega dne sta v lokal vstopila dva plesalca, »El pardo« (Oker) Santillan in »El Vasco« (Bask) Casimiro Ain, da bi poiskala glasbenike, ki bi igrali na plesnih srečanjih v salonu »La Argentina« v ulici »Rodriguez Pena« št. 361. Ta salon je hotel konkurirati drugim krajem, kjer se je plesal in igral tango kot »Patria y Lavoro« v ulici Chile, »Colonia Italiana« v ulici Parana, »Unione y Benevolenza« v ulici Cangallo, »Orfeon Espanol«, v ulici Piedras, »Centro de Almaceneros« v ulici Lorea (danes ulica Presidente Luis Saenz Pena) in tako dalje. Povpraševanje po tangu je postajalo vedno večje.
V teh lokalih, oz. družabnih prostorih so se zbirali pripadniki srednjega razreda in tam se je igralo in plesalo med dnevi v tednu in v nedeljo popoldan, sobote so bile namenjene hišnim veselicam teh klubskih scen. Salon »La Argentina« je bil prvi, ki je odprl vrata »milongam« tudi v soboto zvečer s kompletnim programom.
In tukaj se je igral brezkompromisni tango.
Salon je bil nekako skrit in zagozden med svetlobo karbidovk iz okolice kavarne Maldonado od zadaj in koketno pobarvane zidove lokala »madam« Jeanne, v ulici Maipu, z pohištvom v stilu Ludvika IX in svilenimi zavesami…..
Najbolj šarmantna privlačnost v tem polmračnem prostoru je bila živopisnost njegovih obiskovalcev, ki so praviloma bili »naštimani« zelo gizdalinsko in vsi po vrsti so bili naparfumirani z istim parfumom - Aqua Florida…..
»Buffet« je nudil gin in anis. Na sredini se je nahajalo plesišče, kjer so si plesalci lahko dajali duška do mile volje in vzdušje je bil res tekmovalno in razkazujoče v neverjetnih kombinacijah »ochov« in »media lun« so protagonisti norih noči risali v tla topografijo neverjetnih kombinacij svojih nog.
Ideje nikoli ne umrejo
Bandoneon Vicenta Greca »Batine« - vzdevek, ki bi ga naj dobil po svoji težki sprehajalni palici, ki jo je rad uporabljal** – je omogočal plesalcem najbolj drzne koreografije, domišljijo in ustvarjalnost. In tango, ki ga je Vicente Greco tam ustvaril je dobil ime ravno po mestu svojega nastanka - »Rodriguez Pena«.
Salon obstaja še danes, na istem mestu je hram tanga in tistih, ki v objemu živijo svoje sanje.
Vicente Greco s svojimi čudežnimi prsti in neverjetnim talentom je umrl mlad, star osemintrideset let, na začetku oktobra leta 1924***. Nekaj dni pred njim je umrl v Parizu Eduardo Arolas, star dvaintrideset. V nekaj dneh je tango glasba utrpela dva udarca. Toda ideje nikoli ne umrejo. Nekatere živijo tudi v glasbenih delih, nekatere lahko iztrgamo pozabi s plesom in znova oživijo kot naš užitek pri poslušanju.
Tako je tudi z idejo, ki je za vedno ujeta v zvoke tanga »Rodriguez Pena«.
……………….
Op.:
Glede na pomembnost avtorja mogoče še nekaj besed in dejstev o Vicentu Grecu (3.2.1888-5.10.1924), saj ga mnogi zgodovinarji in teoretiki tanga uvrščajo v vrh tango ustvarjalcev in ljudi pomembnih za razvoj tango kulture.
Njegovo življenje je ovito v vrsto legend in anekdot odvisno od avtorja, ki pripoveduje o njem.
Izhaja iz zelo revne družine, kot najstarejši od osmih otrok. Že zgodaj je moral zapustiti osnovno šolo, da bi s priložnostnimi deli že kot otrok pripomogel k družinskemu proračunu.
Že takrat naj bi si prislužil vzdevek »Batina«, ker naj bi pretepel nekega možakarja, ki je pri igri kart žalil njegovega očeta.
Majhen akordeon naj bi mu dala mama, ki ga je dobila od nekih sorodnikov. Bil je samouk, potepuh po revnih četrtih, glasbeno pa se je izobraževal pri donu Joseu De Caru (očetu bratov De Caro), ki je dobrodelno učil talentirane otroke z ulice. Celotno sorodstvo in prijatelji so zbrali denar, da si je lahko kupil svoj prvi bandoneon, ko je bil star štirinajst let V prvih igranjih po zakotnih kafičih se je podrl oder in Greco se je tako poškodoval v ledvenem delu, da bi naj od posledic te nesreče in zaradi odpovedi ledvic, kasneje tudi umrl.
Prav z njim je tango stopil na pot popularnosti. Bil je prvi »superzvezdnik« tanga. Že v začetku drugega desetletja je bil tako popularen, da so ga navdušeni plesalci znali nositi po koncu igranja gor in dol po ulici Rodriguez Pena. Bil je prvi izvajalec tanga, ki je igral v kabaretu »Armenonville«, bil je prvi, ki je posnel tango ploščev velikih nakladah (tango »Rodriguez Pena« se je prodal v izvodu 12.000 plošč, »El Morochito« v izvodu 22.000 kosov, »El flete« v izvodu 6.000 kosov v treh mesecih.)
Z njim postane bandoneon klasični in karakteristični tango inštrument.
Leta 1915 je dobil tudi po 200 pesov za nočno igranje, za kar se je dalo kupiti nov klavir.
Ni pomembnejšega izvajalca tango glasbe, ki bi ne posegel po kakšni njegovi skladbi in jo ne bi uvrstil v svoj program.