RECUERDO (SPOMIN)
Neko noč je neki »mali filozof« iz soseske izjavil: » Če bi tango bil telo, bi njegova hrbtenica bila ulica »Corrientes«
Tukaj je govora jasno o ulici Corrientes, da prav tej, ki je bila vpeta med ulico Callao in nižje Paseo de Julio (danes, avenija Alem). Mislil pa je najbolj na tisti del, ki se je zgoraj dotikal četrti »Villa Crespo«. To mesto ima prav poseben pomen v genealogiji tango glasbe. Tukaj so se izmenjevale ideje v starem baru »Bar Argentino«, tukaj je misle rodila misel, kozarec je sledil kozarcu v nekem čudnem postopku rojevanja tango skladb, preden bi se spustile nižje v center.
V srcu te scene in tega vzdušja, ki si prav gotovo zasluži uprizoritev v nacionalnem gledališču, se je rodil pianist, za katerega mnogi trdijo, da je največji pianist vseh časov, kar se jih je pojavilo v tango glasbi.
Imenoval se je Osvaldo Pugliese, in z njim je tango glasba doživela svoj vrh. Kulminacijo vseh obdobij in razvojnih faz.
Življenje v zgodbah
Začnimo ta opis z živopisno zgodbo, ker v nejgovem življenju jih je bilo nešteto. Na koncu ene reportaže, k je o njem izšla v nekem časopisu je Pugliese dejal, da se je mnogo zgodb in anekdot njemu pripisalo in, da niso vse resnične…
Kako? Resnična pa je bila zgodba o fantu, ki je po, kar tako po posluhu igral skupaj z Estebito na bandoneonu, dneve in dneve; in se še z mnogimi drugimi »muzikanti« šel igranja na doma narejeni violini in, ki so vadili v neki lopi med ulicama Aquirre in Acevedos, takšni podrtiji, po sredini katere je rastlo drevo….
Fant na violini je bil seveda Pugliese, ki je tam začel s svojimi prvimi vajeniškimi lekcijami tanga in, ki se danes svojih prvih glasbenih kolegov spominja zgolj po njihovih vzdevkih…..
Ampak violina ni bila dovolj močna, pa tudi način njegovega igranje ni obetal, da bi se tako lahko otresel revščine . Izučil se je za grafičnega delavca in se zaposlil v tiskarni. Zaslužil je peso in pol na dan…..
V njegovi hiši je glasba bila glasba zmeraj prisotna (njegov oče je igral flauto in trobila v lokalnem pihalnem orkestru) zato je cela družina hranila peso po peso, da bi šel Osvaldo na najboljši možni konzervatorij v četrti: konzervatorij mojstra D'Agostina.
V klavirju je našel tisto sredstvo s katerim se je lahko najbolje izražal in iskal svojo dolgo pot v tango - pot, katero se lahko ta superzvezdnik tanga, sedaj z marsikaterim belim lasom in skozi stekla svojih očal in vedno prijaznim nasmeškom na svojih ustnicah - s ponosom spominja.
S klavirjem je začel, ta droben in krhek, suh mož s svojo značilno »compadrito« hojo ne samo dobesedno *, ampak tudi metaforično – svoj pohod v tango glasbo.
Še kakšna zgodba?......Po šestih mesecih študija klavirja je začel igrati v enem kafiču med ulicama »Rivera« in »Godoy Cruz«, za dnevno plačo štirih pesov, od šestih zvečer pa tja krepko čez polnoč. V kafiču dvomljivega slovesa, kamor so hodili oboroženi tipi - pravi »compadritos« - je visel pretep vedno v zraku, nekega dne so tam umorili nekega nasilneža Cardoso po imenu in Pugliese je uvidel, da mora hitro najti kakšno mirnejše mesto za nadaljevanje svoje ustvarjalne poti.
Tango z nepozabnim naslovom
Z vsem žarom se je posvetil svojemu poklicu. Začel je igrati klavir po celi četrti, v kinematografih, ki so predvajali neme filme…..počasi. Vključil se je v trio, ki je igral v nekem varieteju…… In se počasi začel vzpenjati proti ulici »Corrientes«, kjer se je dokončno uveljavil.
In to prav tam, na odru prav posebnega mesta, mesta, ki je z zlatimi črkami zapisano v zgodovini tango glasbe: »Cafe Dominguez«. Takrat je nastopal v »orquesta tipica« bandoneonista Paquite Bernarda (prav tako iz četrti »Villa Crespo«) – čudnega in talentiranega fanta petindvajsetih let, ki se je zmeraj cmeril…..
Njegova pot v »Cafe Dominguez« ga je pred tem vodila skozi celotno ulico »Corrientes«, skozi ta »Broadway Buenos Airesa«, skozi mnoge kavarne in klube, skozi igranje z mnogimi glasbeniki, z Francozom Pilletom na bandoneonu, z violinisti Pedronejem in Marchianom; ostajajo v spominu briljantni nastopi v kavarni »El Parque«, na vogalu ulic »Lavalle« in »Talchuano« z violinistoma Francom in De Grandisem.
Tu je tudi nastal tango za tiste, ki kljubujejo zobu časa in, ki za vedno ostanejo nepozabljeni: »Recuerdo«. Tango je Pugliesejeva oda tistim, ki se s svojim talentom predvsem pa delom uprejo minljivosti in nikoli ne prestopijo reko pozabe.
Stvaritev je bila dokončana leta 1924. Tri leta zatem je Recuerdo začel svojo zmagovito pot kot zapeta ali instrumentalna skladba, predvsem zaradi mojstrske izvedbe te skladbe in strahovitega dialoga bandoneonov v njej, pravega zvokovnega »mitraljiranja« legendarnega dvojca Pedro Maffia in Pedro Laurenz z ansamblom Julia de Cara, posneta že leta 1926.
Zahvaljujoč temu tangu je Pugliese spoznal kaj pomeni postati slaven, kot skladatelj, glasbenik, dirigent, kaj pomeni biti slaven na plesih, v klubih in salonih, na radiu, televiziji, ploščah…..
Ekstaza
Pred nekaj leti je oblikovalec Medrano oblikoval ovitek »long-play« plošče z tango glasbo. Prikazal je notranjost majhnega, zakotnega kafiča, kjer je v kotu stal stari Wurlitzerov »juke-box« z gramofonskimi ploščami… za eno mizo si kar slišal zvok metanja kock in videl obraze tipov, ki so kockali ….. za drugo je sedel tip pred praznim vrčem in izgubljenim pogledom……za tretjo mizo je sedel spet en tip z obrazom v senci majhnega klobuka…..pa na nek igralni avtomat je bil naslonjen še eden mrki tip….. na vhodu se je drl prodajalec časopisov z visokim glasom…..
Ob pogledu na ilustracijo tega ovitka mi je dejal prijatelj:
»Poglej to ploščo……Pa ne reči mi , da tile ne poslušajo Pugliesejev »Recuerdo«!?......
………………………
*(Osvaldo Pugliese je bil znan po svojem lahkotnem koraku, skoraj lebdeči hoji, kar je bila značilnost »tipov« (»compadritos«) iz najbolj trdih, revnih sosek. Ti fantje praviloma sumljivega značaja, majhni zvodniki in majhni lokalni kriminalci in nepridipravi, so imeli prav karakteristično, »mačkasto«, »frajersko« hojo, katero so vnesli tudi v ples; bili so ponavadi tudi izvrstni plesalci in inovatorji tanga in še danes velja prepričanje, da so prav oni bili najbolj pomembni v zgodnji razvojni fazi tango plesa). Večina teh fantov je bila bivših gavčev, ki so prišli v mesto iskat boljše življenje in ena od legend o njihovi karakteristični hoji pravi, da z jahalnimi škornji z visoko peto niso mogli drugače hoditi po nerodnem in grobem, kamnitem tlaku predmestnih ulic.