Search

POR DONDE ANDARA?

POR DONDE ANDARA? (KAM NAJ GREM?)


»Oh, tango, zvesti sin Velemesta!«....

To je dejal Salvador Merico, ki se je rodil tam v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v italijanski provinci Bari. Njegov oče je bil glasbenik, igral je angleški rog v nekem glasbenem ansamblu ter bil tudi učitelj tega instrumenta. Danes mi je Salvador, ta veteran tanga tako pripovedoval:

»Nekega dne sem tudi sam vzel v roke rog, a sem ga kmalu vrgel v kot. Učil sem se raje trobento. Kmalu sem presedlal na trombon, najprej tisti z ventili, nato pa sem presedlal na tistega z cevjo na poteg, saj veš. tistega, ki se igra kot da bi »pumpal«. Kmalu sem bil tako dober, da so me že vključili v pihalno godbo. Takrat je bil v Italiji in Evropi zlati čas pihalnih godb. Šli smo gostovat v Nemčijo, leta 1910 se znajdemo v Londonu, kjer smo podpisali pogodbo, da bi igrali v »Parque Japones« v Buenos Airesu.«

Spomnimo se tega krasnega vrta na križiščih »Retira«, spomnimo se, da je ta kraj bil poseben tudi za Firpov tango »El Amanecer«…

A nadaljujmo z Mericom.

Preden se je odpravil na pot v Buenos Aires se je mladii Merico oglasil na argentinski ambasadi v Londonu. Želel si je skopirati argentinsko državno himno. Fantje v ansamblu so se želeli naučiti himno, da bi jo znali zaigrati v Argentini, iz spoštovanaja do dežele kjer so gostovali.

Tam so Mericu dali tudi še eno plesno stvar. Na platnicah je lahko prebral: »El choclo – tango«.

»Kaj je to »choclo«?« - je vprašal.

Razložili so mu, da je to koruzni storž, ki je dobil svoje mesto tudi na notnem črtovju. Melodija je bila napisana v takšnem »pikantnem« slogu, kot je pač danes običajno za to sladko glasbico.

»Ma……tarantela to ni…« - je mrmral Merico….Brez nadaljnih vprašanj je Merico odkorakal iz ambasade z himno in z »El choclom« pod pazduho.

Kakšna simbolika, da sta se skupaj znašla naša himna in tango….in kakšna slučajnost. ( kot se je to zgodilo tudi enemu drugemu tangu, ki so ga igrali Prusom med prvo svetovno vojno….) (Op. glej zgodbo »La cumparsita«).


Tisti, ki spije mate, se vrne

V »Parque Japones« so igrali eno leto.

Merico se je vrnil v Italijo, kjer se je oženil. Ustvaril dom…..in se vrnil.

V Buenos Airesu je okusil svoj mate in kot po tisti stari vraži….«kdor enkrat okusi mate se mora vrniti« ….

Dobil je mesto trombonista v slavni pihalni godbi »Banda Municipal portena« (Mestna pihalna godba), kateri je dirigiral maestro Malvagni. Tam je igral do leta 1915, ko se je vklučil v hišni orkester teatra »Colon«, last podjetja Bonetti, ki so bili tudi koncesionarji slavnega »Colisea«. Tam igra, skupaj z vsemi svetovnimi gostujočimi mojstri naslednijh šest let.

Leta 1922 prevzame koncesijo podjetje Da Rosa-Mochi in Merico z drugimi glasbeniki se odalji tega teatra.

Z impresarijem Faustinom Da Roso je podpisal pogodbo za nastope v slavnima teatroma »Colon« in »Odeon«, kjer je don Faustino želel za svoje rojake, Portugalce (sam je bil Portugalec), ki živijo v Buenos Airesu prirejati zabavne gledališke in glasbeno – plesne večere. In vstop zanje je bil zastonj. To so bile , takozvane »portugalke«, kot smo jim takrat rekli in bile so izredno priljubljene, tudi zato, ker si na vstopu samo rekel »Sem Portugalec« in si se lahko zastonj zabaval do mile volje. Naenkrat se je portugalska skupnost v mestu enormno povečala…..


Lepa »Amazonka«

Tako je Merico s svojimi kolegi iz združenja Profesorjev orkestralne glasbe formiral filharmonični orkester. Rezultat: obilje aplavzov – puščava v denarnici. Nekako moraš preživeti….

Merico je sestavil jazz ansambel za igranje v kabareju »Abdullah«. Pascual Carcavallo je igral z njim, preden je odšel v teater »Nacional«, tam koncem leta 1922. V tem teatru je leto dni kasneje debitirala Azucena Maizani s svojimi prvimi tangi in instrumentalne aranžmane je pripravil prav Merico, ki je ansamblu tudi dirigiral. Sodelava z Maizanijevo, posebej pa, ko ga je prosila, da bi skupaj sodelovala v natečaju gramofonske založbe »Nacional«, je Merica vedno bolj »vlekla« v tango. Posebej, ko se je na natečaju, zgodilo nekaj lepega:

»Mislim, da ljudi ni ganil toliko moj tango, kot pa lepa »amazonka«, ki ga je prepevala. Ko so na koncu odprli glasovalne skrinjice smo dobili takšno večino glasov, da sem se kar ustrašil, da ne bo prišlo do kakšne preiskave….«

Kasneje je ta neizdani tango Merico vključil na program teatra »Nacional«.

Don Atilio Supparo, vodja igralskega ansambla in pesnik z dobrim posluhom za ljudsko besedo, je poslušal to glasbo z velikim zanimanjem. In na veliko presenečenje Merica se je nekega dne pojavilo besedilo za njegov tango.

Merico je svoj tango imenoval »Criollo de ley« (Kreolec v duši) zaradi zgodbe besedila pa ga je Supparo preimenoval v »Por donde andara?« (Kam naj grem?). Prvič ga je zapela na odru »Nacionala« Libertad Lamarque, ki je bila briljantna pevka in igralka….


Iskala sem te v svojih spominih, ljubi,

sem te iskala, lahko bi umrla od klicanja

da bi pozdravil mojega srca rane

ki jih je naredilo tvoje slovo…

In tebi je gotovo vseeno

kaj mi to pomeni, da te ne vidim

kako mi minevajo te ure,

ko se sprašujem »Kam naj grem?...


Ni potrebno posebej govoriti o tem, kako je ta tango zdel v dušo vso tisto publiko ki je slišala ta tango.

Povratek na sceno


Tri leta kasenje, na natečaju ki je bil orgianiziran leta 1929 se je Merico vrnil z novo skladbo. Sedaj ni bilo nikogar, ki bi ganil tiste, ki so glasovali. Toda Merico ne samo, da se je prebil skozi selekcijo, zmagal je tudi v finalu s svojim »De todo te olvidas«.

Tudi njegove kasnejše stvaritve so dokazale, kako odličen avtor tango skladb je. Med njimi »Segui mi consejo« z briljantno interpretacijo samega Carlosa Gardela.

Vsekakor pa, če poslušate, na kakšni stari gramofonski plošči, Gardelovo izvedbo tanga »Por donde andara?« lahko doživite, kako se v tej skladbi Merica in Suppara, zrcali vso bogastvo tanga v zvoku instrumentov in pevčevega glasu.


https://www.youtube.com/watch?v=35mM0kX-8SI

2 views

Recent Posts

See All

SUR

SUR (JUG) »Od brazd na tleh, ki jih je naredil dež, v četrti »Boedo«, pa na jug razprostirajoči se četrti »Pompeya« in »Puente Alsina«, s svojimi dvorišči in dimniki in poplavami in v smeri severa

ADIOS PAMPA MIA

ADIOS, PAMPA MIA (ZBOGOM, MOJA PAMPA) Kar naprej so zvonili zvonovi slovesa za tango, tam v drugi polovici leta 1964. Novice, kar o štirih umrlih velikanih tango glasbe so zaokrožile po mestu.

TRES ESQUINAS

TRES ESQUINAS (TRIJE VOGALI) Nekega dne so kupci v prodajalnah plošč zagledali nov izdelek na policah in v izložbah, izdelek na katerem je z velikimi črkami pisalo »long play«. Na teh ploščah je posl

©2019 by TANGO ZGODBE. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now