top of page
Search

PERO YO SE

PERO YO SE…… (Toda, jaz vem…)

Spomnim se – in tega je kar nekaj - kako se v nerodnih in žalostnih poskusih hoče kakšen pevec spremeniti v skladatelja. Če pa zaslišimo kakšno skladbo, ki jo poje slab pevec v enako slabi lastni skladbi pa kar hitro obrnemo gumb na radijskem ali televizijskem sprejemniku in spremenimo program; ali pa pobegnemo iz lokala, kjer smo bili prisiljeni slišati takšno skladbo. Enako žalostno je, ko vidimo ko se kakšen dober pevec hoče predstaviti z kakšno svojo »mojstrovino«…..Kot, da ni dovolj, da je - dober pevec! Poigrava se s svojim renomejem in lahko se mu zgodi, da začnemo dvomiti tudi v njegove pevske sposobnosti!

Seveda me ne razumite napačno. Sedaj, ko bom spregovoril o Azuceni Maizani, ne mislim nič slabega o avtorskem delu velike pevke. Mislim, da se je podpisala pod nekaj dobrih tangov in prav z velikim veseljem bom danes spregovoril o onem od njih.


»Cvet gavčev«

Takšen vzdevek ji je dal nek nadebudni novinar v prvih »posebnih revijah« - kot se jim je reklo takrat - danes pa jim pravimo »rumeni tisk«. In, kjer so, tudi takrat, objavljale novice in novičke iz sveta slavnih - o tem kaj počnejo bogati industrijalci, igralci, igralke iz sveta teatra in kakšne pikantne novičke iz sveta ljudi takratnega »šovbiznisa«. Ne vem zakaj ji je dal takšen vzdevek, a verjetno predvsem zato, ker je Azucena »Cvet gavčev« imela neomadeževano življenje in skromne začetke.

Rodila se je po preteku dveh let dvajsetega stoletja v porodnišnici bolnice »Rivadavia«. Čisto navadno rojstvo v navadni bolnici, kot živo nasprotje blišča in lepote njenih pesmi in njenih scen na katerih se bo pojavila in nastopala…

Azucena…..se je pravzaprav rodila 23. julija leta 1923 na osvetljenem odru starega odra gledališča »Nacional« v ulici Corrientes, ko je zapela tango z naslovom »Padre nuestro« (Oče naš), avtorjev Delfina in Vaccarezze, v predstavi, ki se je imenovala »A mi no me hablen de penas« (Ne pripoveduj mi o bolečinah). In Azucana je dobro obvaldala tematiko tegob iz vsakdanjega življenja junakov v tej predstavi. Prav nobenih težav ni imela pri interpretaciji »tanga nesreče« (maldito tango), ki je bil vtkan med vrstice besedila: » V neki krojaški delavnici sem srečna delala…..«

Srečna?....Niti šivilje, niti tiste, ki so risale niso bile deležne te sreče in pozornosti kot živahne damice in starlete iz sveta zabavne industrije. Toda v vsem je kaj dobrega. Šivilje v teh delavnicah so lahko prepevale s svojim skromnim glasom, obkrožene z iglami in modeli za šivanje kravat. In nihče jim ni mogel vzeti sanj in hrepenenja, da bodo tudi same, nekega dne odšle od tod. V teh delavnicah je začela prepevati tudi s sladkim, nežnim glasom sama Raquel Meller ( s takšnim glasom, da jo je neki ljubusumni kritik proglasil »da poje kot duh na seansi tistih, ki kličejo duha« ali pa z zlatim glasom predmestij kot Azucena Maizani .….(ali kot je dejal nekoč kasneje Homero Manzi: »..tvoj glas diši po travah iz predmestja…« v svojem nepozabnem tangu Malena).

Tako kot Raquel, je tudi Azucena odšla prepevat ljudem. Obe, sorodni duši, otroka usode in okoliščin…. Iz okrilja kolib in barak svojega »Paralela«…do slave v pariški »Olympiji«….

Sedaj je Azucena nastopala v »Apolu« in Enrique Delfino je prišel, da jo sliši kako bo izvedla njegov »Padre nuestro«.

Toda niti on, niti impresarij gledališča nista imela kaj za reči, glede njene interpretacije. Publika je bila tista, ki je dejala »Da«.


Azucenina zadrega….


Toda jaz vem, da se pretvarjaš,

in trpiš, da iščeš ljubezen,

da iščeš pozabo,

ko bežiš od ene do druge…


Sporočilo tanga je obče. Včasih hodimo po poteh sreče, včasih po ulicah nesreče in žalosti. Še pred kratkim je neka televizijska družba hotela ponovno predstaviti Azucenin tango »Pero yo se«….nekega večera je spet odzvanjal na avdiciji njen tango:


Nekega večera,

ravnokar vstajaš iz postelje….

in se odpravljaš iskat kakšno zlizano ljubezen

in razkazovat svojo elegantno opravo,

ko sedaš v svoj udobno, bleščečo limuzino

Križariš skozi Corrientes,

križariš po Floridi,

živiš razkošno,

kot kakšen perzijski paša.

Tvoji mikavni zmenki

in tvoje gore denarja

ti lahko kupijo vse

Toda jaz vem, da se pretvarjaš,

in trpiš ,da iščeš ljubezen,

da iščeš pozabo,

ko bežiš od ene do druge…

Jaz vem, da ob zori,

ko se konča igra skrivalnic

čutiš le bolest v svojem srcu

in en sladek spomin

te privede do joka….

Toliko avantur,

toliko krasnih dogodivščin,

res, vse si naredil

za svoje sladko ugodje

in tvoje gore denarja

so izpolnile ti

še vsako noro kaprico.

In ves ta blišč

katerega razkazuješ naokoli!

Ljudje sploh ne vedo, da to je le- krinka.

Noro ponosen

jih uspešno zavajaš

saj nočeš, da kdo bi izvedel

kdo v resnici si ti….


A vrnimo se k naši junakinji. Moram se spomniti, kako je bilo njeno ime na vseh plakatih v mestu napisano z najbolj debelimi črkami. Njen tango je kraljeval na sceni teatra »Astral« tam leta 1928 in na ulicah centra, ki nikoli ne spijo. Doživela je ovacije v teatru »Porteno« v nekaj klasičnih predstavah v katerih je nastopala. In center mesta je bilo njeno kraljestvo.

Ko govorimo o njej se moramo dotakniti tudi ene grenke epizode, katero smo doživeli kasneje. Njen vzdevek »cvet gavčev« je pomenil ime za njeno veliko velikodušno srce, odprto roko prijaznosti in tenkočutnosti za vse ljudi skozi celotno njeno življenje. Nikoli ni obogatela, živela je zelo skromno…Sedaj, štirideset let kasneje, neke novembrske noči leta 1962 na gledališkem festivalu v teatru »Astral« so slavili in se spominjali slavnih dni tanga v dvajsetih letih.

Povabljeni so bili »vsi živi« in bili smo bili priča aplavzom, poljubom, čestitkam in cvetjem in vsej tisti minljivi navlaki s sejma ničevosti – in se zavedli velike krivice, ki se je zgodila – tako Azuceni Maizani, kot nam vsem. Vso smo se znašli v veliki zadregi.

Najčistejši in najbolj pretresljivi glas kar ga je bilo med ženskimi izvajalci tanga je v tem izrazito moškem svetu ustvarjalcev – je do tistega leta bil pravzaprav brez ene same zbirke pesmi na kakršnikoli gramofonski plošči.*

Niti ena njena plošča ni obstajala. Niti en zapis njenega glasu, nje: … »ki je pela tango kot nobena druga in kjer je v vsakem verzu bilo njeno srce«….. Zelo dobro je Manzi zadel samo bit njene interpretacije…..

Resnična grenkoba nas je obšla, posebej, če se spomnimo njenega brezmadežnega življenja in časov, ko še v največjem pomanjkanju novic »rumeni tisk« ni imel o njej kaj za pisati pa naj so se še tako trudili….ker ona je vse povedala v svojih tangih, v tej čudoviti glasbi v katero je zapisan čas.

……………..

Op.

* seveda je ta zadrega bila kmalu odpravljena. Založbe plošč in radijske družbe so pobrskale po svojih arhivih in našle kar nekaj njenih posnetkov. Kasneje, še za časa njenega življenja (umrla je leta 1970), se je pojavilo kar nekaj zbirk njene glasbe v dobri kvaliteti na vseh nosilcih zvoka, tako, da je eden najbolj pretresljivih glasov tanga bil iztrgan pozabi.


16 views0 comments

Recent Posts

See All

SUR

SUR (JUG) »Od brazd na tleh, ki jih je naredil dež, v četrti »Boedo«, pa na jug razprostirajoči se četrti »Pompeya« in »Puente Alsina«, s svojimi dvorišči in dimniki in poplavami in v smeri severa

ADIOS PAMPA MIA

ADIOS, PAMPA MIA (ZBOGOM, MOJA PAMPA) Kar naprej so zvonili zvonovi slovesa za tango, tam v drugi polovici leta 1964. Novice, kar o štirih umrlih velikanih tango glasbe so zaokrožile po mestu.

TRES ESQUINAS

TRES ESQUINAS (TRIJE VOGALI) Nekega dne so kupci v prodajalnah plošč zagledali nov izdelek na policah in v izložbah, izdelek na katerem je z velikimi črkami pisalo »long play«. Na teh ploščah je posl

Post: Blog2_Post
bottom of page