PATOTERO SENTIMENTAL (Sentimentalni gangster)
Buenos Aires je bilo mesto, ki je v prvi četrtini tega stoletja imel to srečo, (kot malo katero mesto na svetu) da je živelo tudi v pesmih, glasbi in skladbah njegovih pesnikov, glasbenikov in izvajalcev. Živel je v čustvu ljudi, ki so tukaj živeli, živel je v čustvu tistih neštetih, ki so vanj prišli in prinesli svojo ustvarjalnost ter mesto iz kolonialne province ponesli med velike svetovne prestolnice s svetovljanskim utripom…. V njihovih pesmih je povedano celotno njegovo življenje o tem kako je prehodil pot iz blatnih obcestnih jarkov do tlakovanih pločnikov prekritih z asfaltom, o tem kako je prehodil pot s koraki svojih prebivalcev, kako je izstopal iz skromnih iz desk zbite kočic v moderne zgrade in nebotičnike.
In s koraki plesalcev, je v tem stoletju priplesal iz zakajenih beznic do današnjih milong v severnih predmestjih….
In na tej poti je Buenos Aires imel dva genijalna pevca: enega temnolasega, drugega pa svetlolasega.
Ljudje ga čuvajo v duši in ga obožujejo kot kult, temnolasega Carlosa, slavčka, ki se je odletel v nebo….
Svetlolasi Ignacio – ki je še med nami - je tudi doživljal velike simpatije in imel trume zvestih oboževalcev, ki so njegovo marsikatero noč spremenili v pravo manifestacijo zmagoslavja in ovacij.
Pevec – igralec
Seveda govorim o zmagoslavnih nočeh v umetniškem življenju pevca Ignacia Corsinija. Izvajalec popularnih ljudskih pesmi, je najprej ugajal obiskovalcem gledališč vudviljskega tipa, ki so imela takrat svoje zlate čase. Corsini je bil svetlolasi moški, uglajen in galanten, kateremu so takratni avtorji pisali na desetine vlog za razvedrilne predstave, kjer je igral romantične junake zaljubljene v sladka in brhka dekleta. Na teh predstavah so izvajali prozna in glasbena dela. Corsini je svoje junake tudi igral. Ni treba posebej poudariti, da je markanten Corsini tudi v resnici zlomil srce svoji prenekateri oboževalki.
Po svojem pevskem značaju je Corsini bil umetnik, ki ni samo preprosto odpel, to kar je bilo napisano na notnem črtovju. S svojo interpretacijo je iz marsikatere skladbe, ki ji je bilo namenjeno le to, da je bila napisana na programskem listu, naredil pravi hit, ki se je še nato dolgo časa prepeval in požvižgaval po mestnih ulicah.
In ta odnos do interpretacije pesmi se pri njem ni nikoli spremenil.
Delo za v teater »Apolo«
Z dušo in srcem je Corsini izvedel tudi tango »Patotero sentimental«. Manuel Romero – ki je napisal besedilo – je bil človek noči, plesnih veselic, igralniških beznic, v peresu nadarjeni kronist teatra življenja, tako kot njegov soimenjak Joves, avtor glasbe, nadarjeni katalonski glasbenik in pevec popularnih »šlagerjev« tistega časa. Oba sta vedela, da takšna stvar kot je »sentimentalni gangster« ne obstaja. Vsi po vrsti, so bili kruti in brezobzirni in so se združevali v organizirane tolpe zato, da bi izvajali nasilje ter ustrahovali in izsiljevali prebivalce v predmestjih.
Romero, po poklicu je bil novinar, se je še kako spomnil dramatične noči 12. februarja 1911 na »Avenidi de Mayo«: Ubog boemski mladenič Abel Gutierrez Conti – iz velike družine iz predmestja – ki mu je nekega dne bilo dovolj nasilja neke tolpe, si je nabavil revolver ter na tej ulici točno pri števili 744, poslal dve krogli v nasilneža, študenta, nekega Debenettija, člana neke tolpe.
Ne. Ni jih bilo in ne obstajajo sentimentalni gangsterji. Toda Romero si je enega izmislil za svoj tango.
Ta tango je bil sestavni del enega večjega scensko-glasbenega dela, ki se je imenovalo »El bailarin del cabaret« (Kabarejski plesalec), in ga je napisal za igralca-komika Cesarja Rattija, vodjo igralske druščine v teatru »Apolo«. Predstava je imela v dodatku tudi kabarejski del, kjer je nastopal Ignacio Corsini in kmalu je bilo vsem jasno, da je tango »Patotero sentimental« napisan pravzaprav na kožo Corsiniju ne pa Cesarju.
Stvaritev uglajenega blondinca
Delo je izšlo na petkovo noč 12. maja 1922. Na bogati sceni je za mizo sedel svetlolasi galantnež, ki je v družbi razposajenih in glasnih prijateljev v nekem trenutku začel:
Gangster, kralj milonge,
sentimentalni gangster,
za svojim smejanjem
skrivam željo,
da bi zajokal….
Zdaj ko leta minevajo,
in nobena strast ne prodre več v dušo,
ko imel sem nešteto priležnic,
v življenju,
a nikoli prave ženske…..
In pevec je nadaljeval, z dramatičnim glasom, ki je še bolj poudarjal dogajanje v pesmi:
In ko še spijem kozarec ali dva,
se v duši pojavi spomin,
nanjo, ki bila mi je zvesta,
ki resnično me je ljubila,
pa sem jo nehvaležen, zapustil….
In norčeval sem se iz njene ljubezni,
ne da bi pomislil,
da mi bo še enkrat žal.
Da leta bodo minila
in prinesla le grenkobo
meni, kralju noči.
Uboga revica, kako je jokala
ko slep sem jo nagnal,
In tolpa je gledala
in nobeden ni imel nič proti.
Gangster, kralj milonge,
za vedno se je boš spominjal,
danes se smejiš, a le skrivaš,
da raje bi zajokal.
Besedilo in glasba sta se krasno ujemala. Corsini pa je to mojstrsko odpel, tako, da si prav videl, kako se je iz grobega »mačota« in »lomilca ženskih src« lik na odru spremenil v obupanega nesrečnika.
Seveda je publika ponorela od navušenja. Že v prvem bisu je cela dvorana mrmrala pesem skupaj s Corsinijem, v tretjem bisu pa je že pela z njim refren:
Uboga revica, kako je jokala
Ko slep sem jo nagnal….!
Na drugem koncu časa
Nekega dne mi je Corsini potožil:« Kaj mi je pa pravzaprav ostalo od tistih zmagoslavnih noči? Kakšna naparfumirana vizitka, obet drhtečih ustnic in svetlikajočih se oči, hrumenje aplavza, uspeh, nekaj denarja…Skratka – nada - ništa!«
Tolažeče sem mu dejal:
» Pri takšnih spominih praviš, da je to - nič!?……Ignacio, prijatelj!?«