ORGANITO* DE LA TARDE (POPOLDANSKA LAJNA)
Leto 1924 je doživelo svoj vrh z izdajo plošče »Nacional«, sedaj že pozabljene gramofonske založbe Max Glucksmann. Ta založba je bila znana, da je prirejala izbore tango glasbe med skladatelji in glasbeniki. Finalni izbor se je ponavadi predstavil v kinematografu Grand Splendid v ulici Santa Fe, ki je tudi spadal k poslovnemu sistemu družine Glucksmann. V zadnjih destih letih je bilo to osrednji dogodek v tango glasbi in ti izbori so dali marsikatero pomembno skladbo v njegovo zakladnico.
Na teh izborih se ni šlo toliko za slavo, ki bi jo posamezna skladba dosegla z pridobitvijo nagrade ali z mnenjem strokovne žirije, temveč o slavi, ki bi jo posamezna skladba dosegla z nadalnjim izvajanjem. Ti izbori tudi niso pomenili, da je zmagovalec tega tekmovanja požel slavo in popularnost. In ta zgodba govori o tangu »Organito de la tarde«, ki je bil tega leta bil proglašen za tretjo najboljšo skladbo, in je pravično, a na en prav zanimiv način, stopil v zgodovino te glasbe, kot ena najlepših stvaritev dveh prav posebnih avtorskih talentov, dramaturga Jose Gonzaleza Castilla in njegovega sina Catula.
Tango glasbo tistega časa je narekoval Roberto Firpo in vsi tangi takratnega časa so hoteli kopirati njegovo melodično in ritmično linijo. Pevskih vložkov se takrat še ni poznalo. Nekako tako je bilo tudi v naslednjih letih, pa tudi takrat orkestri še niso imeli stalnih pevcev…..
Torej avtorji so svoja nova in še neizdana neizdana avtorska dela morali poslati v založbo Glucksmann, kjer so jih pripravili za izvedbo na predizbornih koncertih.
Ti predizbori so se vršili po koncu kino predstave, kjer je publika, ki je bila prisotna na kino predstavi, bila deležna še »fin de fiesta«, priboljška v smislu nekaj zaigranih tango skladb. Vsak obiskovalec je imel na vstopnici še dodan glasovalni kuponček in po odhodu iz kina bi vsak obiskovalec oddal ta kupon z napisano številko skladbe, ki bi mu bila všeč in kateri je namenil svoj glas.
Na teh predizborih, ne glede na proceduro, je bilo o objektivnosti kriterijev težko govoriti, pa tudi neki čvrsti kriteriji pravzaprav sploh niso niti obstajali, saj so uradni selektorji ponavadi že v predizbore praviloma uvrstili že dokaj znane in sloveče avtorje.
Vseeno pa so se neznani in in anonimni avtorji radi udeleževali tega tekmovanja, saj jim je omogočal vsaj minimalno predstavitev pred založbo plošč ter seveda tekmovanje z najbolj priznanimi avtorji. In vsake toliko časa so selektorji uvrstili v izbor tudi kakšno novo ime.
Na prvem izboru leta 1924 je svoj tango Organito de la tarde predstavil tudi sedemnajstletni fant, »pubec« Catulo Castillo, ki je več uspehov kot v tango glasbi, dosedaj imel kot amaterski boksar v pero-lahki kategoriji.
Brez dvoma so simpatije in sreča, v ulici Boedo bile naklonjene tudi našemu violinistu in pianistu, ki je svoj trenutek dobro izkoristil in nam nato ponudil kasneje še kakšno prekrasno melodijo, kot takrat na izboru v Grand Splendidu.
»Tekmovanje« – to je bila le lepa beseda…..
Poslušajmo nekaj detajlev, ki je o celi zgodbi znal povedati oče našega skladatelja in, ki jo je kasneje tudi sam Catulo potrdil:
»Vse skupaj je bilo kot ena igrica. Vsaka vstopnica v kino je bila v bistvu en glas, saj je bila sestavljena tudi iz glasovalnice, toda lahko se je pojavil en obiskovalec z večimi vstopnicami….razumeš finto? In, ker mi je bila skladba mojega sina resnično všeč in mislim, da je bila izrazno zelo močna, sem, jasno, nabavil več vstopnic in dal glasove, ve se komu! Tako smo prešli prvi krog selekcije. Ta formula se je pokazala za uspešno in tako sem nadaljeval vse do finala, čeprav se je v moji denarnici to početje kar lepo poznalo. No, in tako pridem na finalni dan, na blagajno kina Gran Splendid, da zopet kupim kakšen šop vstopnic, ko zgrožen ugotovim, da so bile skoraj vse karte že razprodane in sem jih lahko nabavi samo nekaj. Kako sem bil razočaran…. Posebej, ko sem ugotovil, da sta bila dva glavna konkurenta Castilu – Canaro s svojim »Sentimiento gaucho« in Lomuto s svojim »Pa' que te acordes hermano«…..
«Prava dva falota! Pa tudi bolj zgodnja sta bila…!« mi je dejal prodajalec kart hudomušno.
In to noč je glasovalna skrinjica povedala sledeče: prvo mesto Canaro, drugo mesto Lomuto, tretje mesto, daleč zadaj, Catulo.
Toda takrat še ljudje nekako niso prokužili tega sistema, ker bi se komu od založbe kaj zgodilo ali pa bi še zažgali kino…..
No kakorkoli, zadeva je bila končana in nikomur se ni zgodilo nič žalega. Ja seveda ,jasno, da so največ vstopnic, pokupili kar Glucksmanni sami in jih brez odrezka glasovnice razdelili med znance in neznance. S temi glasovnicami so lahko prirejali tekmovanje po svoji volji.
Toda ne glede, kako je bilo izvedeno glasovanje na tem finalu in glede na to, kaj se je kasneje dogajalo, menim, da je bil izzid pravičen….prvi Canaro, drugi Lomuto in na tretjem mestu fantič, ki je šele stopal na svojo glasbeno pot…
Prava nagrada
»Pa kaj je sedaj to važno, don Jose!?.....Pa saj ni pomembno, Catulo!!« - rečem sedaj, toliko let po tej epizodi, »Vi, don Jose, ste v svoji umetniški zakladnici znali napisati tudi sledeče vrstice:
Utrujen korak starega siromaka,
ki zasejal je note v soseko
in kot koncert steklenih kroglic
se sliši njegova lajna v polmrak….
In še mnogo drugih živopisnih in vibrirajočih besed in verzov, ki se upirajo zobu časa.
In, Catulo, sploh ni pomembno koliko glasov je bilo v skrinjici, ampak uspeh, ki ga je tvoj »Organito« doživel in ga še doživlja, pomembna je glasba, ki si jo ustvaril…. pomemben je bil trenutek, ko se je pojavil v tvoji nadarjeni glavi – in iz katere nikoli ni odpadel niti las ustvarjalnosti.
*prenosna lajna, lajnica, glasbilo v obliki zabojčka z ročico, s katero se poganja mehanizem za proizvajanje melodije
Comments