NUEVE PUNTOS (Devet točk)
Preden je igral tango s svojo violino čistega zvoka – katero si je kupil za nizkih osem pesov - je »Pirincho« igral violino domače proizvodnje narejeno iz prazne kante olja.
In preden je skomponiral svoj tango , ki je dobil ime »Nueve puntos« – to označuje maksimalno hitrost prvih električnih tramvajev, ki so prevažali prebivalce mestnih četrti v začetek novega stoletja – je Francisco Canaro, ali kot so ga imenovali »Pirincho« (koder ali štrleč šop las, ker je bil kot mulc vedno razkuštran) bil raznašalec časopisov, ki je skakal na te prve tramvaje in na njih prodajal časopise. Na te tramvaje, ki so jim rekli: »tramvaji na tračnicah trpljenja«, ki so na začetku imeli zgolj eno hitrost:: hitrost kasa konjičkov.
Zametki velikega naselja
Ko govorimo o tem tangu moramo omeniti, da so pa ti primitivni tramvaji iz začetka stoletja vseeno, že dali slutiti, da se Buenos Aires spreminja v veliko mesto. Ob nastopu novega stoletja sta gospoda Julio in Federico Lacroze predvidela pomembnost teh vozil in se borila proti mnenju o nepotrebnosti takšnega prevoza ljudi.
Lastniki hiš v centru mesta so bili, namreč mnenja, da bo drdranje koles tramvajev in tresenje tal, povzročilo, da se bodo hiše zrušile; v resnici pa jih je bilo strah, da bo vzcvetel posel tudi trgovinam v bolj oddaljenih mestnih četrtih, saj bo sedaj omogočeno, da bodo ljudje bolj mobilni in bodo posli vzcveteli še kje drugje. K temu so še dodali govorice o, bojda, velikih nesrečah, katere so povzročili ti tramvaji. Dodatno so še trdili, da ta vozila niso primerna za mestne ovinke in ceste in, da se bo prevažanje po mestu spremenilo v kaos in, da se zaradi njih sploh ne bo dalo premikati po mestu.
Na koncu so prvaki mestnega napredka, mestni očetje, brata Lacroze in don Mariano Billinghurst, vseeno vpeljati te »tranguays« (kot so jih iz spakedrane angleščine poimenovali meščani konca 19 stoletja).
Konec 1870 so se začela dela z nabavo osi, koles ter polaganje tračnic.
Naslednje leto je rumena mrzlica zdesetkala prebivalstvo južnih, revnih in najbolj gosto naseljenih četrti v mestu.
Boljše prometne povezave v mestu so omogočile dovažanje pomoči v te četrti in dokončno utišale nasprotnike napredka in enkrat za vselej povezale mesto v večjo celoto. Takrat je tudi nastala slavna fraza »Selim se na sever….«, ki je označevala optimizem prebivalcev tega mesta, saj so v njih, tudi zaradi tramvaja, zaživeli obeti boljšega zaslužka in boljšega življenja. Pisatelj Fray Mocho je to frazo ovekovečil v svojih delih.
Toda »tranguays« so imeli v svojem bistvu predvsem eno značilnost, ne samo praktično, v smislu izboljšanja mestnega prevoza in mobilnost ljudi.
Ti »tranguays« so namreč zbližali tudi zvoke, melodije, pesmi in zgodbe in ljudi, ki so se ukvarjali z glasbo v revnih četrtih in, ki so bile raztresene po ulicah, križišičih in pločnikih v »Cinco Esquinas«, v »Mercado Proveedor«, v »Constitucion«, v »Palermu«, rastresenih na vse štiri strani neba tega mesta.
Voznik tega vozila je bil glavni protagonist te povezave in največji »frajer« v mestu. V levi roki uzde s katerimi je usmerjal iskrive konjiče, v desni pa trobenta s katero je trobil, pod platneno streho okrašeno z barvitimi resicami. Visok glas njegove trobente je napovedoval prve kadence tanga iz konca stoletja.
»Kakšna pojava! Kakšne bleščeče hlače, pa črn brezrokavnik, pa kratek suknjič z razporkom, pa bela pelerina, pa glušniki, pod senčnikom, ki se ga je dalo odpreti po polovici…In kako poje! Sami izvrstni tangueri!« In daleč se je slišalo glas teh temnopoltih »dirigentov tranguayev« s svojimi nagajivimi iskricami v očeh, ki so najprej spili svoj mate »v prehodu««, takšen z bogato smetano in kančkom žefrana.
»Z devetko«
Ta živopisne barve so slikale obdobje prehoda stoletij, čas pojava prvih plinskih svetilk javne razsvetljave. …..In te vozila »carrozze dei tutti« so vlekli iskrivi konjiči s samimi hudički znotraj sebe.
Toda v teh ulicah je nekoč, nekega dne utihnil kas iskrivih konjičev in po istih ulicah in avenijah je ta tramvaj, ki je krožil po prenaseljenih četrtih, zamenjal nov »trolley«, takšen na kablih….
Voznika s trobento in uzdami je nekega dne zamenjal »motorman«, motorist, ki je energično uravnaval preko električnih ročic višino hitrosti novega vozila. Na števcu je bilo vtisnjenihh devet točk, in ko je kazalec kazal na zadnjo točko je to pomenilo, da tramvaj vozi – najhitreje!
Ljudje so v svoj besednjak hitro vnesli hudomušni izraz: » Deveta točka«…«Sem na devetki«…ali pa posledično »Šibam z devetko«….kar je pomenilo: »pripravljen sem na karkoli«…..ali pa » ful sem naoštren« kar je pomenilo, da si pripravljen na katerikoli dogodek……lahko pa tudi v nasprotno smer, če je bil kdo nerazpoložen je lahko dejal: »ful sem razdražen« ….ali pusti me »sem na devetki«!!….
Canaro je bil podjeten in ambiciozen fant. S svojo prirojeno genialnostjo je ujel duh tega časa, te vožnje iz dneva v dan na vozilih Billinghursta in Lacrozea pa nato na modernejših tramvajih, ki so dišali po novem duhu podjetništva, so v njemu sprožile »električne« ideje.
Začutil je, da tango počasi stopa v ospredje interesa ljudi in tudi on je ugotovil, da lahko začne stopati v življenje »z devetko«. Ni se obotavljal obrniti nov list v svojem življenju, list, ki je bil popisan z živopisnimi melodijami.
In v tem smislu opisuje tango z imenom »Nueve puntos«, »devetka«, vtis našega raznašalca časopisa, ki ga je nanj naredila najvišja hitrosti vozečih tramvajev. Hitrost, ki je bila za tiste čase tako nepojmljivo vrtoglava, da - že kar naravnost - smrtonosna!
In brez dvoma, kot vse prave umetnine, je tudi ta tango intuitivno ujel duh časa transformacije tega mesta. In za vedno je ovekovečil obdobje napredka, uzrt skozi razvoj tramvaja v tem mestu, za vse večne čase je ovekovečil neponovljive, živopisne zvoke in podobe pozabljenih »kočijažev«, ki še vedno vozijo po makadamskih uličicah, za vedno, v tem tangu.
In »tranquays« so nekega dne, končali v nekem pozabljenem kotu odpada…in tango se je tudi že »elekrificiral«…..
In nekega so končali na odpadu vsi tramvaji Buenos Airesa….Toda to se ni in se ne bo zgodilo tangu »Nueve puntos« o katerem se bo še kdaj pripovedovalo, tako, kot sedaj.