Razvoj tango glasbe lahko razdelimo v obdobja – od njenega nastanka pa do modernih časov: Seveda letnic ne smemo jemati kot fiksnih mejnikov, saj ne pomeni, da so rec. v drugem obdobju predstavniki »guardie vieje« leta 1910 začeli igrati drugače.
I. GUARDIA VIEJA I. ( 1895-1910)
Prvo generacijo tango glasbenikov ponavadi imenujemo »guardia vieja«, stara garda, in zajema najzgodnejše obdobje njenega razvoja, torej leta od 1895 do 1910. Glasbene forme, ki so značilne za to obdobje so: »tango-habanera«, »tango criollo« in »tango milonga«.
Značilnosti obdobja so:
- tango se rojeva iz vplivov lokalne glasbe, habanere, afriških in evropskih vplivov
- prve formacije glasbenih trijov
- vpeljava bandoneona
- definirajo osnovno zgradbo tango skladbe
- odprejo se prve plesne šole, »academias«
- zaživijo kabareji
- moški se učijo plesati z moškimi
- tango pride v Evropo
- pojavi se prvi posnetek tanga
Tango se pojavi v področju izliva reke Rio de la Plata v morje. Na področju mest Montevideo v Urugvaju in Buenos Aires v Argentini. Glasbeni izvori so bili:
Flamengo, polka, vaška milonga, mazurka, četvorka in koračnica. Ti evropski vplivi so se srečali z črnskimi ritmi v obliki kot je candombe in kriolski valček (vals criollo).
Črnski vpliv na razvoj tango glasbe je bil izjemen, čeprav je bilo črncev v Argentini v tistem času relativno malo. Leta 1887 je bilo med populacijo 400.000 Argentincev le 8.000 črncev. A za razvoj tango glasbe so bili izjemno pomembni. Posebej za poudarjeno ritmično strukturo tanga. Spomnimo se samo črnega kontrabasista Leopolda Ruperta Thompsona, ki je igral z največjimi velikani tango glasbe, De Carom, Firpom, Canarom, Arolasom in Cobianom. Večina prvih bandoneonistov in kitaristov je bilo črnih. Tudi prvi skladatelji, kot Mendizabal in Carlos Posadas sta bila črnca. Tudi večina prvih učiteljev plesa so bili črnci.
V tem času tango igrajo solo na kitari ali klavirju, v okvirju majhne zasedbe (conjuntos) ali lokalne pihalne godbe. Zasedbe so bile v glavnem trijo v kombinaciji, kitare, violine in flavte ali klarineta. S kitaro so praviloma igrali ritem habanere, ostali instrumenti so igrali melodijo. Včasih je ob tem ansamblu kdo tudi prepeval.
Igralo se je najprej v »conventillos« skupnih barakah, kjer so živeli prvi emigranti, v kafičih, pivnicah, na kakšnih vogalih ter tudi v bordelih. To je bilo tudi zlato obdobje lajnarjev, ki so se potepali po mestu s svojimi prenosnimi glasbenimi skrinjicami.
Proti koncu tega obdobja se v zasedbah pojavi bandoneon, instrument z tastaturo in mehom. Prinesli so ga iz Nemčije, kjer je bil instrument v cerkvah namenjen bogoslužju, tam, kjer si niso mogli privoščiti orgel.
V tem obdobju dobi tango svojo prvo čvrstejšo glasbeno strukturo. Predvsem ga je definiral Anselmo Rosendo Mendizabal v svojem tangu z naslovom »El entrerriano«. Struktura je sledeča: Sestavljen je iz treh delov, prvi in tretji del imata po 16 taktov, drugi del jih ima 32.
Takt je sestavljen iz dveh poudarjenih četrtink ali 2x4. Obliko imenujemo tudi »tango-milonga« ali »tango-canyengue«
V začetku 20. stoletja se je tango igral in plesal v mnogih kabarejih in kavarnah. Najbolj znani so bili »Armenonville«, »Hansen« ter »Pabellon de las Rosas«. Popularne so bile tudi plesne šole ali »Academias«, kjer so se ljudje lahko učili tango korakov.
To je obdobje, kjer se moški učijo plesati z moškimi, saj so moški številčno prekašali žensko populacijo pa tudi socialne norme niso bile tako liberalne kot sedaj.
Med letoma 1905 in 1910 tango izvozijo v Francijo in Nemčijo. Prvi junaki tega izvoza so bili glasbeniki Angel Vilolldo, Alfredo Gobbi s svojo ženo Floro Hortensio Rodriguez ter plesalec Casimiro Ain.
Posnamejo tudi prve tango plošče na 78 obratov.
Med letoma 1906 in 1910 prispe v Argentino tudi okoli 850.000 novih priseljencev (Argentina je bila na prehodu stoletij najhitreje razvijajoča se država na svetu, šesta najbolj razvita ekonomija na svetu, DBP je rec. za štirikrat presegal tistega Italije ali Španije) in pripravi se prizorišče za novo fazo razvoja tanga. Seveda se z emigranti pojavi tudi vedno več dobrih glasbenikov in ustvarjalcev, pa tudi takšna masa priseljencev postane tudi veliko tržišče za tango….tako, da je za njegov nadaljnji razvoj vse pripravljeno.
Karakteristični tangi tistega časa so: El entrerriano, La Morocha, El portenito, Don Juan, Union Civica, El irresistible, La bicicleta, El purete, El choclo.
II. GUARDIA VIEJA II (1910 -1925)
Glavni mejniki tega obdobja so:
- tangomanija pustoši po Evropi in Ameriki
- tango je sprejet s strani srednjega in višjega sloja tudi v Argentini
- pojav »orquesta tipica« kot osnovne tango zasedbe
- Carlos Gardel izstreli v orbito »tango cancion«, tango pesem, tango popevko
- Sprememba ritma v 4/4
- Pojav prvih ženskih zasedb
Nekje do leta 1910 je bil tango pretežno glasba, ples in zabava nižjih slojev. Srednji in višji sloji ter predvsem mladina in študenti so se s tangom srečali v predmestjih, kamor so romali iskat zabavo in lahke ženske (med leti 1910-1915 je Buenos Aires za pariške prostitutke bil pravi »El Dorado«)
Prvo glasbo so v Evropo zanesli mornarji. Prve tango plošče naj bi prišle v Francijo preko Marseillesa. V Pariz pa so prve plošče ponesli študenti, katere so premožnejše družine iz Argentine pošiljale na študij. Na svojih zabavah so se z njimi srečali tudi Francozi od koder je tango romal v vse pariške salone in klube. V Pariz roma cela vrsta, predvsem plesalcev, ki učijo plesa. Sledi London, kjer se leta 1913-14 pojavijo že tudi prvi učbeniki plesa. Tako prečiščen, sprejet v Franciji in Angliji; in bolj »užiten« se vrne v Argentino, kjer je sprejet tudi od višjih slojev tudi doma.
Leta 1911 je založba plošč »Columbia« prosila Vicente Greca, da posname nekaj plošč. Svojo zasedbo je poimenoval »Orquesta Tipica Criolla«. Sčasoma se je »criolla« v imenu izpustila in ostala je samo »Orquesta Tipica« . Klasična zasedba v tej zasebi je:
2 bandoneona, 2 violini, kontrabas in klavir. Včasih je violino zamenjala flauta ali kitara.
Z tangom »Mi noche triste« (1917, Pascual Contursi) Gardel uvede t.i. »tango-cancion«, tango pesem, popevko, z besedilom, ki zapluje v literarne vode. Do takrat so prevladovala šaljiva, neresna, zafrkantska besedila, ki so po možnosti bila še opolzka.
Leta 1916 (Matoz Rodriguez) Roberto Firpo modificira skladbo »La cumparsita« v tango in dobimo verjetno najbolj prepoznavni tango vseh časov.
V tangu se pojavlja vse več izobraženih in »pismenih« glasbenikov zato pride v tem obdobju do prvega drastičnega koraka naprej v strukturi tango glasbe.
Okoli leta 1920 se pojavijo tudi drastične spremembe v zgradbi tango skladbe. Prevladujoči takt 2 poudarjenih četrtink – 2x4 – t.i.(tango-milonga, tango-canyengue, tango-habanera) spremenijo Roberto Firpo, Francisco Canaro in Julio De Caro v takt
4x4 ali takt štirih četrtink od katerih sta 1 in 3 poudarjeni, 2 in 4 pa nepoudarjeni.
Zgradbo tango skadbe prav tako evoluira: od prejšnje 3 delne sestave, A-B-A (16 taktov – 32 taktov – 16 taktov) nastane struktura A – B – A – B ( vse po 16 taktov).
Oče te strukture naj bi bil že okoli leta 1914-15 Eduardo Arolas nekaj za njim tudi Osvaldo Fresedo.
Julio De Caro uvede v tango glasbo aranžiranje, polifonijo, kontrapunkt ter improvizacijo..
Glasba je postala bolj predvidljiva in omogoča več domišljije za plesalce. Pnavadi se stopa na pudarjeni četrtinki (1. in 3.), na nepoudarjeni (2. in 4.) pa naredimo pavzo ali pa medkorak – »traspie«. Plesalci so z odprtimi rokami sprejeli to formo. Po letu 1925 stara, trodelna zgradba skladbe, izgine iz scene.
III. LA GUARDIA NUEVA (1925-1935)
Značilno za to obdobje je:
- Julio De Caro predstavi novi stil glasbe
- Obdobje tanga za ples počasi ugaša
- Tango vstopi na film
- Pojav radiofonije
- Pojav boljše snemalne tehnike
Prevladujoča forma v tem obdobju je »tango-cancion« in plesalci tanga dajo opazko, da so novi - akademsko izobraženi glasbeniki - spremenili tango v »cerkveno glasbo« na katero se več ne da plesati in, da je ljudski duh prvega obdobja umrl. Verjetno so imeli prav.
Gardel postane superzvezdnik, tango vstopi v film (Rudolfo Valentino z »štirimi jezdeci apokalipse« ter Gardel s svojimi štirimi filmi za »Hollywood«). Prevladuje samo še nova glasbena struktura tanga. Pojavi se vedno več pevcev, zvezdnikov. Besedila so vedno boljša in globlja. Ansambli postajajo vedno večji (Canaro je na velikih plesnih zabavah znal priti na oder z 12 bandoneonisti, 12 violinisti, 2 violončeli, 2 kontrabasi, flauto in klarientom).
Pojavijo se tudi prve radijske postaje, ki predvajajo samo program z tango glasbo. Napreduje tudi snemalna tehnika tako, da so posnetki iz tistega obdobja številni in dobre kvalitete, pa tudi orkestri raje snemajo in bolje služijo s prodajo plošč, kot pa z igranjem po plesih.
IV. ZLATO OBDOBJE – »EPOCA DE ORO« (1935-1955)
To obdobje nekateri teoretiki delijo tudi na obdobje 1925-1940 – Guardia Nueva I in nato od 1940-1955 – Guardia Nueva II. Kakorkoli, začetek obdobja je označil Juan D'Arienzo.
Značilnosti obdobja torej so:
- Juan D'Arienzo vrne ritem v tango
- Orkestri postanejo številčno veliki
- Pevci postanejo sestavni del ansamblov
- Tango se vrne v plesne salone
- Vrhunec tangomanije
Razvoj radiofonije, filmske industrije in vedno večja popularnost jazz glasbe je povzročila, da so ljudje vedno manj hodili plesat. Seveda tudi zato, ker v tangu ritem več ni bil ospredju.
To spremeni Juan D'Arienzo, ki vrne tango na pot starega ostrega poudarjenega ritma prvih »orquestas tipicas) - namenjenega plesalcem (torej ritem 2x4). V drugi polovici tridesetih let se tango začne počasi vračati v plesne dvorane. Svoj stil prilagodijo tudi ostali orkestri, posebej z elegantnim stilom to uspe Carlosu Di Sarliju in Osvaldu Fresedu in tango plesi spet postanejo prvovrsten socialni dogodek.
V ospredje v tango orkestrih počasi začnejo stopati pevci, ki postanejo pravi superzvezdniki, ki privabljajo mase ljudi na milonge. Začetnik tega trenda je bil Anibal Troilo s pevcem Franciscom Fiorentinom, ki se pojavita kot tandem leta 1937….nato pa še drugi v približno 50 velikih tango orkestrih, ki so igrali tam v začetku 40 let z pevci kot so: Alberto Castillo, Enrique Campos, Francisco Fiorentino, Angel Vargas, Floreal Ruiz, Alfredo Moran, Alberto Podesta, Alberto Echaque, Roberto Rufino itd. V orkestre začnejo vključevati tudi ostale inštrumente kot so npr. harfa, vibrafon, violončela….
Tangomanija traja vse tja do konca 40 let in orkestri in pevci imajo naravnost božanski status. Oboževalci in plesalci so bili kot nogometni navijači, ki so hodili za svojim orkestri po celi deželi in nemalokrat so se med privrženci tega ali onega orkestra vneli pravi ulični spopadi.
Orkestri gostujejo po celem svetu.
Leta 1955 fašistična vojaška hunta po vojaškem udaru prepove vsako zbiranje ljudi, uvede policijsko uro in »klasično« obdobje tanga počasi zamre.
Največ glasbe, ki se vrti po milongah danes je s posnetki iz tega obdobja.
Mladina se ob odsotnosti tanga počasi začne odpirati tudi v nove trende popularne kulture kot je bil prihajajoči rock'n'roll pa tudi socialne norme so bile takšne, da ni bilo samo milonge, kjer si lahko srečeval nasprotni spol…..
Tango glasba tudi zavije v vode klasične glasbe in jazza (Astor Piazzola) in ponovna renesansa tanga kot vsesplošnega kulturnega, umetniškega in sociološkega fenomena se zgodi spet tam šele koncem 80 let 20. stoletja. Renesanso opravijo plesalci.
Leta 2009 UNESCO proglasi tango za del svetovne kulturne dediščine.
Comentários