MUNEQUITA (LUTKICA, PUPIKA)
Francisco J. Lomuto je še en primer katerega vstop v zgodovino te tenkočutne in božajoče glasbe - ni bil postlan z rožicami in ki je že zgodaj moral prodajati svoj razkošni talent in ter mu ni bilo vedno dano krojiti svoje lastne usode, mogoče tako, kot bi si želel.
Pancho Lomuto je denar za svoje prve dolge hlače in svoj prvi pokajen cigarillo plačal z težko prisluženim denarjem.
Že z petnajstimi leti je prodajal svoj umetniški talent in nastopal v glasbenih hišah v centru Buenos Airesa. Delavec, ki svojega dela ni nikoli tretiral kot avtomatično »štancanje« glasbe v surovih kafičih ampak je pri njem vedno bilo v ospredju podajanje umetniškega izraza.
Pancho Lomuto: »best-seller« včerajšnjega dne…..
Od komercialnih mjuziklov v ulici »Florida« se je Lomuto selil v »Avenido del Mayo«….in od tam nazaj. Igral je v glasbenih hišah, katere so lahko mirno trdile, da se v njih igra najboljša glasba tistega časa in so danes z zlatimi črkami zapisane zapisane v intimo tega mesta. Tam so se pojavile melodije, ki so označile celotno obdobje, tam so na plakatih bila napisan imena kot so Romero y Fernandez, Tagini, Breyer, Celestino Fernandez, Castiglione….kjer so za klavirji salonov sedela imena ki budijo naše nostalgične spomine, kot so Perez Freire, Alberto Lopez Buchardo, Angel Villoldo, Bulterini, Peacan del Sar, Miguelito Tornquist…..še sami lastniki teh lokalov so bili nadarjeni glasbeniki, večinoma pijanisti, ki so imeli izjemen občutek za to, kaj je dobra glasba in kaj je sodobna izvedba tangov in valčkov tistega časa in kdo je primeren, da pri njih nastopa.
Francisco Lomuto se je dobro znašel v tej druščini. S časom in napredovanjem v svoji izvedbi je postal »best-seller« ter tudi »glavni prodajalec« del svojih kolegov v njegovi izvedbi preko notnih edicij, rol za piano-kord ter gramofonskih plošč.
Pancho Lumuto, pianist in skladatelj je razširil svojo dejavnost – za kar je prejel velike komplimente – šel je igrat tudi na družinske zabave, socialna srečanja, na nočne razigrane privatne veselice , pa vrtne veselice pa tudi kakšno poslovno ali dobrodelno srečanje je znal obiskati s svojo zasedbo.
Dokumentarni tango
V tem času, piše se leto 1918 je Lomuto skomponiral svoj tango »Munequita«, ki je dobil svoje ime, oziroma ga je skladatelj v prvi vrsti posvetil, Mariji Luisi Notar, lepi mladi, elegantni dami, ki je obenem bila tudi izvrstna pevka. Besedilo, ki ga je napisal Adolfo Herschel (avtor izbranega okusa) je nenadkriljiva tango pesmica o resničnem življenju revnih prebivalcev predmestij, ki so sanjali o bogastvu in upali, da je do njega moč priti po sreči ali kakšni bližnjici. In potem se začne sladko življenje……ki pa spet mine in ostane le spomin in hrepenenje po tisti pravi ljubezni iz časov revščine. Ritem in melodija te Lomutove skladbe sta zares zapeljiva, vsebina pa je sintetizirana v refrenu:
Kje si bila,
ljubezen moja, da te nisem mogel najti?
ne morem drugo, kot te iskati,
ker biti brez tebe, to ni življenje…..
In nadaljuje
Me je razvadila,
Naredila lepega in elegantnega,
da so me prijatelji
klicali le še: »Pupika«
In pred nami se prikažejo značilni detajli lahkega in galantnega življenja, ki je bilo rezervirano semo za izbrance sreče, ki so se znali razmetavati z šopi roza bankovcev po tisoč pesov in katere smo imenovali »lovatorji« s tresočim glasom strahospoštovanja.
Ne pa ta naša bedna življenja »zapufancev«, ki smo izdajali čeke brez kritja ali čakali na kakšen »šverc« posel za milijon, naredili kakšen »biznis« ali »prevarico« ali kakšno drugo »špekulacijo«……..ter živeli v svetu praznih utvar…
Spomnim se kako sem v Floridi,
šibal s svojo »makino«
in nosil cotice
za Paquin ali za Georget,
Kako sem v svoji ladji
znamke Tigre ali Ford,
šibal v svojo »gajbo« v »Pasaži«,
v ves ta luksuz in comfort….
……………..
In vse to,
enkrat bo odšlo!
Ne bom več srkal čaj
v Harrodsu, kot prej,
ne nosil nakit in briljante
kot nekoč, ko sem ga imel…..
Eno majhno pojasnilo. Citirana »Pasaža« je bila Pasaje Guemes, v ulici Florida, ki je imela sloves najbolj elitne lokacije v mestu.
Nepravična pozaba
Francisco J. Lomuto je umrl 23 . decembra 1950, star 57 let. Ni bila pozabljena njegova visoka in simpatična pojava, obkrožena z gostim dimom njegovih temnih cigarillosev v velikih ustih. Ostaja v spominu pijanist, ki je zabaval elegantne plesalce tanga v luksuzni prekooceanski ladji »Cap Polonio«, ki je križarila po naših južnih obalah, ostaja v spominu kot vodja orquestas tipicas, ki je zabavala izbrano publiko v Vladni Palači (»Casa de Gobierno«), isto kot v zabaviščih in prizoriščih na Broadwayu; ko je tango glasbo prenašal tudi radio, v zlatem obdobju radiofonije, ostaja v spominu človek, ki je še tri leta pred smrtjo izvajal svojo glasbo v teatrih Madrida. Ki je trideset let združeval tango in velike diskografske hiše, in je dal vzorec te sodelave z znamkama »Odeon« in »Victor«, in vse njegove akcije so vedno izpadle resničo uspešne.
Nepozabljen je tudi med svojimi prijatelji in sodelavci, izvirnimi avtorji n skladatelji, kjer je v svojem času bil tudi večkrat predsednik na mednarodnih kongresih ustvarjalcev in umetnikov, katerih se je redno in aktivno udeleževal.
Včasih pa, mogoče po krivici, pozabljamo njegove melodične mojstrovine.
Sem spada tudi ta prelepi tango «Munequita«, ki so ga radi izvajali različni interpreti tango glasbe, da bi ohranili duh te pesmi, o tematiki bogastva, o kateri se ljudje tako radi pogovarjajo.