MILONGUITA *
Enrique Delfino ima dva presenetljiva nasprotujočpa obraza. . Njegovi tangi so presenetili in očarali svet s svojo poetično sentimentalnostjo. Na drugi strani pa je mož, ki so ga klicali »Delfy«, znal ob svojem klavirju do solz nasmejati obiskovalce varijetejev in znal je stresati takšne neverjetne šale, da so vsi padali pod mizo od smeha. Verjetno je pač bil takšen v globini svoje duše. Njegove temne oči niso nikoli izdale kakšne drame se skrivajo v njem…
Vedelo se je samo to, da kdorkoli je prišel v njegov dom v »Floresu« je bil deležen največje prijaznosti in kakšne dobre in vedre šale.
Leta 1918 je ime Delfino začelo pomeniti sinonim za odlično glasbo in čistokrvni tango. Tako, kot sta bila prekrasni »Re-Fa-Si«, ki so mu kolegi glasbeniki dali ime po začetnih treh notah, kot tudi dober »Sans Souci«, ki pa je zaradi svoje melodične linije bil narejen znatno pred časom in se ob svojem nastanku nekako ni prav »prijel«. Moralo je miniti kakšnih dvajset let, da smo ga dojeli….
Takšne komade, v svojem svojstvenem stilu je skladal Enrique Delfino. In takšen je bil tudi kot pijanist, ko je skupaj z violinistom Totom Roccatagliato in bandoneonistom Osvaldom Fresedom snemal za severnoameriške založbe plošč, ki so imele tukaj svoje studije…
Leta 1920 je stopil v prvo vrsto skladateljev tanga.
Tango brez odvečnih elementov
»Na začetku tistega leta«, tako mi je pripovedoval Samuel Linning, svetlolasi in privlačni igralec, ki je umrl mlad… » je za Alberta Weisbacha pisal glasbeno-komično delo za dvojec Vittone-Pomarjevo. Imenovala se je »Delikatessen Haus« in dogaja se v neki pivnici. Najeli so neke Nemce, ki so spili vsak po dvajset kriglov piva, da bi zabavali publiko, a meni je vzbudil pozornost en tango, ki ga je v predstavi pela Maria Esther Pomar…..
Spomnil sem se podobne gledališke stvaritve » Los dientes del perro«, v okvirju katere je bil prvič izveden tango »Mi noche triste« in ki je nato nadaljeval svojo uspešno samostojno pot…
Delfino je pritegnil razmišljanju Linninga:
»Imaš prav. Hoteli so imeti tango za Marijo Esther. Toda moral je biti preprosti, takšen iz ulice, takšen, ki se lahko pojavi po hipnem navdihu..«
Bila sta mlada. Polna sanj. Stopila sta v ulice soseske, ki so se kopale v prvi svetlobi dneva. In prišla do razpotja tam na jugovzhodu, na križišču ulic »Chiclana in »Dean Funes«, točno tja, kjer so deset let kasneje postavili bronasti kip Florencia Sancheza – in srce so raznežile krošnje dreves, kulisa lesenih bajt in krotki ljudje. »In koketni pogledi nekega lepega dekleta, ki je gledala izza vrat nekega dvorišča«….tako je nadaljeval svoje misli Delfino.
In rekel je prijatelju:
»Poglej tisto Milonguito…..Mislim, da imam ime za svoj tango….!«
In Linning je začel s prvimi verzi pesmi:
Se še spomniš Milonguita?
Bila si najlepša deklica v Chiclani:
v kratkem krilcu in v kitkah s poljubom sonca!
In v teh poletnih nočeh….
O čem je sanjala tvoja nedolžna duša,
ki poslušala je sladki tango na vogalu,
ko šepetal je nežno o ljubezni…?
Estercita!
Danes te kličejo Milonguita!
Cvet razkošja in užitka.
Cvet noči in kabareja.
Milonguita,
moški so te strli in sedaj bi
podarila svojo dušo,
da spet bi oblekla
tiste cunjice….
In ko odhajaš v zgodnje jutro
iz tistega kabareja
ti duša trepeta od mrazu
ko praviš: »Joj, ko le lahko bi še ljubila….«
Med vinom in poslednjim tangom
te bogati tip odpelje v neznano….
Kako osamljena se zdiš, Estercita
in ko jokaš….pravijo da to je od šampanjca ….
In vrnila sta se v center. Linning - da bi nadaljeval delo na svojem besedilu za komedijo - Delfino, da bi dokončal glasbo in tango za katerega je bilo napisano to lepo besedilo.
Glasnica sreče
Glasbeno - scenska komedija »Delikatessen Haus« je bila premierno izvedena sredi leta 1920. Vittone in Pomarjeva sta blestela v dogodivščinah v živopisni pivnici. Nemški pivci, ki so spili reko piva, so s svojo neugasljivo žejo postali prava senzacija. Pomarjeva je pela »Milonguito« z velikim občutkom. Predstava v celoti ni požela ravno ovacij….toda tango Milonguita je ostal opažen in v spominu poslušalcev in kmalu se ga je dalo slišati tudi po mestnih ulicah. Ni se takoj prijel. Gardel ga je prepeval na svojih koncertih posnel je tudi ploščo. »Milonguito« so odlično sprejeli tisti poslušalci, ki so imeli raje mehkejše tone in bolj sentimentalno glasbo.
Dokler se ni pojavila Raquel Meller in jo izvedla na svoj neverjeten način. Da, Raquel Meller, mogoče najbolj talentirana španska kabarejska pevka.
Mellerjeva sta prišla v Buenos Aires prvič leta 1920. Raguel je bila poročena z Enriquejem Gomezom Carillom, gvatemalskim novinarjem, katerega je posvojil Pariz. Raquel je poznala »Milonguito« in jo uvrstila v svoj zmagoslaven repertoar, ko je nastopala v teatru »Opera«, da bi obogatila svoj program tudi s kakšno značilno pesmijo iz lokalnega okolja dežele v kateri je nastopala. Šele takrat je bila »Milonguita« deležna pravih ovacij in je stopila na pot nesporne popularnosti, tako na ulicah mesta kot povsod v svetu, kjer so cenili glasbeno umetnost.
Zaključek
Minilo je šest let. Francisco Canaro je septembra 1926 nastopal v klubu »Club Mirador« v New Yorku in dirigiral svojim fantom našemljenim v »gauče« v svoji »orquesti tipici«.
V nekem trenutku mu je neki fant prinesel listek na katerem je pisalo: »Za božjo voljo, zaigrajte Milonguito! – Raquel Meller«.
Pri eni mizi je sedela slavna kabarejska pevka, ki si je zaželela slišati famozni tango, da bi se spomnila sladkih časov, ki jih je preživela v Buenos Airesu in kratke romance z Gomezom Carillom. In sladki tango ritimi so ji res prinesli sladek spomin.
In »Milonguita« je nadaljevala svoje življenje, kot staro dobro vino, ki večini nič ne pomeni a nekaterim zbuja sladke spomine.
…………………………..
Op.
Zaradi izjemne pomembnosti mogoče še kakšna beseda o skladatelju in pijanistu Enriqueju Delfinu (1895-1967)
Ko je kot otrok izrazil svoj velik talent za glasbo so ga starši, premožnješi lastniki čajnice v Buenos Airesu poslali študirat glasbo v Torino, v Italijo, kjer je tudi končal študij in dosegel stopnjo takšnega mojstrstva, da bi lahko nadaljeval samostojno kariero koncertnega pijanista.
Zaradi svoje izobrazbe in kot velik občudovalec skladateljev klasične glasbe (Verdi, Wagner, Puccini) je bil med prvimi, ki so posegli v glasbeno strukturo tanga. V tango je uvedel melodične in harmonične rešitve, ki so prevladovale nad prevladujočim ritmom prvega obdobja. Je glasnik nove dobe tanga in nesporni oče t. i. »tango cancion«, tango pesmi, »tango-popevke« s katero je zaslovel Carlos Gardel, ki je posnel 26 njegovih skladb.
Delfino je ustvaril preko peko 200 tangov, ustvarjal je glasbe za filme in gledališče, kabareje.
»Milonguita« - tako danes vsi priznavajo - je prva »tango-cancion«, kjer ritem ni v ospredju; in kjer besedilo in melodija ustvarjata ključno vzdušje in podajata ves dramatičen naboj zgodbe v posamezni pesmi. Besedila so ponavadi sentimentalna in nostalgična.
Seveda pa ne smemo pozabiti tango njegovih umetnin kot so: Araca la cana, Ventanita Florida,Griseta, Lucesitas de mi pueblo, La copa del olvido, Belgica, Recuerdos de bohemia, Santa milonguita…. Še danes slovi za mnoge, kot skladatelj, ki je ustvaril najlepše melodije v tango umetnosti. In še danes je znano, kako je pokazal kako je sam Francisco Canaro, vzel melodično strukturo njegovega tanga »Araca la cana«, ga malo priredil in napisal svoj nesmrtni hit »Adios, pampa mia«….
Bil je velik privrženec mehkejšega, melodičnješega in nežnejšega tanga, kasneje je naravnost sovražil glasbo Juana D'Arienza ali Rudolfa Biagia; kot najboljši tango, ki se je kdajkoli igral, je proglasil glasbo, ki jo je izvajal Osvaldo Fresedo in bil je prvi med tango velikani, ki je odobraval »tango nuevo« kateremu je v 50-ih letih začel utirati pot Astor Piazzolla.
Tudi sam je v tango glasbi stopal pred svojim časom in zanj še danes velja rek: »Če hočeš napisati res dober tango, poslušaj Delfina…..!«
Comments