MI NOCHE TRISTE (Moja otožna noč)
Skladatelji tango glasbe, ki so ustvarjali v najzgodnejšem obdobju njenega razvoja so ustvarjali instrumentalne skladbe in niso imeli v mislih, da bi se na njihovo glasbo pela besedila.
Seveda ni manjkalo pesnikov in avtorjev, ki so na obstoječe tange napisali, dodali in peli kakšno priložnostno besedilo, kar pa seveda ni bil plod nekega koncepta ali posledica avtorskega, celovitega dela, še manj pa - kot posledica sodelovanja med skladateljem in pesnikom. Tako je bilo vse do trenutka, dokler se ni pojavil bard revnih predmestij, ki je brez velikih besed, brez pompa in velikim navdihom napisal enega najbolj pomembnih, nadahnjenih in poetičnih tangov nasploh.
Ta bard se je pisal Pascual Contursi.
Njegove poti so se vile v hrupu ulice »Corrientes«. Živahen in priljuden je imel veliko prijateljev med gledališčniki in družil se je tudi z ljudmi iz enega drugega okolja – ljudi iz okrilja noči, kjer so se , ko je padel večer pričele dogajati zgodbe ljubezni in strasti, z resničnimi osebami, kjer so na realnost padle zavese utvar in maske z obraza ljudi.
Ravno v tem okolju se je v njem prebudil pesnik v pravem pomenu besede, umetnik, ki je besede znal postaviti tako, da so se skladale z ritmom tanga, ki je besede znal postaviti tako, da so povezale bedo vsakdana in bleščanje nočnih luči, in v katerih so lahko prepoznali misli in občutke vsi tisti nešteti anonimni junaki, ki so iz sivega vsakdana v tangu iskali beg in pozabo..
Kot je dejal o njem še en veliki pesnik tanga, Enrique Santos Discepolo: »Bil je človek, ki je z usti povedal to, kar so govorile noge.«
Kako je prišlo do tega?
To je tako preprosta zgodba…
Contursi je nekega dne poslušal eno tango skladbo, ki mu je bila posebej všeč. Imenovala se je »Lita«. Njen avtor je bil pianist Samuel Castriota in naša junaka se nista poznala med seboj. Tango z nalezljivo melodijo je bil sestavljen iz treh delov in kot ustvarjen za petje.
Z bujno domišljijo je Contursi začel brundati:
Nesrečnica, ki si me zapustila,
ko mi je šlo najbolje,
in mi pustila le praznino v duši
ter ranjeno srce……
Na melodijo tanga »Lite« fant izpoveduje svoje razočaranje ob izgubi ljubljenega dekleta.
Vem, da sem te ljubil,
da bila si moja radost
in moj vroč sen…
In ni več tolažbe zame,
le pijem lahko,
da pozabil bi tvojo ljubezen.
Ko sem vstopil v sobo
sem jo našel v neredu,
žalostno in prazno
in šlo mi je na jok.
Dolge ure sem gledal
tvoj portret
da bi me potolažil….
Ko ležem v posteljo
pustim odprta vrata utvari
tvojega povratka,
ko zmeraj prinesla si kolače
in ko pila sva svoj mate,
Kot, da bi bila spet tukaj,
a postelja je prazna
čakajoča na ljubimce
ki nazaj jih več ne bo….
In ni več tistih majhnih flašk
okrašenih z enobarvnimi trakovi
in ogledalo se megli
kot da bi jokalo,
zaradi ljubezni,
ki je več ni…
In kitara v omari,
zdaj osamljena visi
nikogar več ni, da bi zaigral
in da njena struna spet zadrhti….
Še luč v moji sobi
čuti, da odšla si proč
in ne more razsvetliti
mojo otožno noč….
Carlos Gardel in Jose Razzano, najbolj znani varietejski duo tistega časa, sta bila Contursijeva prijatelja. Gardel je prepeval po privatnih zabavah že njegove pesmi, toda niti on niti Razzano se nista drznila vključiti tango pesmi v svoj repertoar, čeprav jima je bila skladba izjemno všeč. Med prijatelji je pa vseeno Gardel prepeval omenjeno pesem na glasbo tanga »Lita« in prijatelji so mu dejali: »Pa vključi to pesem v svoj repertoar«. Gardel je čutil, da bi bila zadeva lahko zanimiva, saj je bila tako drugačna od vsega tistega, kar se je delo slišati v tango glasbi do tega časa. Gardel in Razzano sta še malo umilila oster tango ritem in dala pesmi končni naslov: »Mi noche triste«.
Ob koncu leta 1917 v teatru »Esmeralda« (danes »Maipo«) - kjer je nastopal ta slaven duet ob spremljavi kitarista, črnca Josea Ricarda - je Carlos Gardel prvič predstavil to pesem. In doživel takojšen uspeh. Otožno besedilo se je do popolnosti skladalo z nostalgičnim in žametnim pevčevim glasom. Ljudi je pesem zadela naravnost v srce. Gardel je bil veliki mojster otožnih napevov in tudi nihče ni imel glasa, ki bi znal bolje interpretirati sentimentalna besedila…..
Še luč v moji sobi
čuti, da odšla si proč
in ne more razsvetliti
Mojo otožno noč….
Aplavz še v gledališču
Gledališki avtor in impresarijo, Elias Alippi je poslušal in poznal tango in z izjemnim občutkom za pravi trenutek se je odločil, da bo predstavil tango tudi gledališki publiki v gledališčih tedanjega časa v ulici »Cangallo«. Čutil je, da bo to uspešen projekt.
Drzno je nekega dne dvignil zastor nad odrom gledališča »Buenos Aires« (ki ga danes ni več) in na odru se je nahajal:
Roberto Firpo s svojim orkestrom, na delu namenjenem za ples pa – plesalci tanga. S posebno energijo je bil zaigran tango »Mi noche triste«, ki ga je pela glavna junakinja večera Manolita Poli.
Kabarejska predstava se je imenovala »Los dientes del perro« (Pasji zobje) avtorjev Gonzalesa Castilla in Weisbacha, vse se je pa dogajalo na večer, dne 26. aprila 1918. Kabarejske predstave so stopile na veliko sceno tedanjega nočnega življenja mesta. Tisoče in tisoče gledalcev je drlo v teater »Buenos Aires« gledat scenski kabaret in poslušat »Mi noche triste«; in so nato ob odhodu domov prepevali in požvižgavali to nesmrtno stvaritev.
Tako smo dobili točen datum rojstva »tango-popevke« - »tango-cancion«. In ime njenega avtorja.
In od tedaj naprej so se vrstil sami uspehi. Plošča, ki jo je posnel Carlos Gardel z »Mi noche triste« je dosegala fantastične naklade. In osrečila vse ustvarjalce, ki so sodelovali pri nastanku tega tanga. Diskografska hiša je plačala avtorjem deset centimov za vsako prodano ploščo. Šest centimov od teh desetih je prejel avtor glasbe. Contursi je imel občutek, da je njegov delež pri tem tangu podcenjen oz. da je njegovo besedilo vredno več kot štiri centime. Ko sta se avtorja srečala mu je, drugače skromni in olikan Castriota dejal:
»Recite!...Pa kaj se vam zdi, da ste napisali »Damo s kamelijami« ali kaj…?!«