MI DOLOR (Moja žalost)
Bandoneon je igral že ko deček v kratkih hlačah, na odru nekoč popularnega bara »Iglesias« v ulici »Corrientes«, ki je še danes zveneče ime v svetu tanga. Zgodaj je stopil v aktivno življenje tango profesionalca ta dečko, z imenom Carlitos Marcucci. Skupaj z njim v triju pa še, prav tako kratkohlačnik; dvanajstletnik Cayetano Puglisi na violini (ki bo postal eden najboljših violinistov, ki so se pojavili v tangu) in na klavirju »Robledito« (pomanjševalnica, da ga ne bi zamenjevali z mlajšim bratom Josejem Robledom, avtorjem tango valčka »Las tres de la manana« (Ob treh zjutraj).
In tako so fantje igrali v centru tango dogajanja, takrat, daljnega leta 1915. Takrat, ko je bandoneon postajal glavni inštrument hrupnih noči ulic »Corrientes« in »Parana«. Carlitos je prihajal iz četrti »Wilde«, kjer so imeli njegovi starši majhno hiško in ljudje so ga klicali »Pubec iz Wildea«.
Z bandoneonom v duši
Po prvih začetnih uspehih so se starši odločili, da bi fant moral delati kaj bolj koristnega in bolj donosnega v življenju in je moral malo »izpreči« iz glasbe. Tako kot je to storil eden njegov prijatelj, tudi violinist Raimundo Orsi, ki je šel igrat nogomet in je postal desno krilo svetovnega slovesa, pa kasneje tudi en drugi njegov prijatelj, kitarist Riverol, ki je tudi moral zapustiti živopisne noči v tango kafiču »Ferro« v ulici »Avellaneda«…..
»To mi je bilo huje, kot vsaka bolezen…..« je znal reči svojim prijateljem kasneje.
Ker v tem kafiču je Marcucci prebil večji del svoje mladosti.
Bivši »zvezdnik« je neke noči pil svoj gin v lokalu, sploh ni bil zadovoljen kako je neki trio igral tango, razglašeno in izven vsakega ritma…..
Znatno prej je prodal svoj bandoneon. Resigniran je šel študirat violino. Študij je tudi končal in kot violinist se je vključil v orkester resne glasbe, ki je igral vse drugo, samo tango ne. Pravijo, da je igral zelo dobro….celo odlično…..a kaj ko je njegova duša bila drugje. V duši se je nahal bandoneon njegovega otroštva in strastne noči tango okolja. »Raje umrem od lakote, kot pa, da bi živel brez tanga…«
Ni minilo mnogo časa, ko je med ljudmi završalo:
»Pubec iz Wildea« je igral na svoj meh v kavarni »El Parque«!
In tam je bil. Z mehom raztegnjenim med svojimi rokami. In lokali v centru mesta so ga hoteli takoj imeti na odrih, da bi v njihove noči zazvenele njegove magiče note.
S tangom v kovčkih
Že hitro po tem, ko je formiral svojo prvo »orquesto tipico« ni kaj dosti igral v mestu. Odšel je na turnejo z eno gledališko skupino, leta 1923, po Meksiku in Antilih. To so bili časi, ko je po tangu vladalo izjemno povpraševanje.
Ko se je vrnil domov, ni trajalo dolgo, ko je moral zopet spakirati kovčke in skupaj z Franciscom Canarom, direktno iz kavarne »Armenonville« odpotovati v prestolnico Francije. To je bilo aprila 1925, v pogojih, ki so rodili tango z imenom »Canaro en Paris«.
Glasbeniki so morali biti bili oblečeni kot gauči, da bi poudarili njihovo teritorialno pripadnost in kot je bilo to všeč obiskovalcem pariških salonov.
Tako nam je nekoč o tej turneji povedal sam Marcucci:
»Brez pretiravanja moram reči, da smo spet osvojili Pariz, petnajst let potem, ko so tam bili Vilolldo in plesalec Casimiro Ain, pa Pizarro in Genaro Esposito.
No, da bi poudarili to od kod prihajamo in delali malo reklame za morebitne turiste smo seveda morali nositi gavčevske srajce in jahalne hlače ter škornje z ostrogami,
Pa večinoma ni pomagalo. Res je, da je nekaj ljudi vedelo da smo »gauči iz pampe«, v glavnem pa so ljudje mislili, da smo »mužiki iz Sibirije.«
Seveda pa kar se tanga tiče, tu ni bilo pomote. In ljudje so imeli srečo, da jim ga je igral Carlos Marucci, z nogo, ki je tolkla v ritmu, stisnjenimi ustnicami in svojimi sinjimi očmi zazrtimi v daljavo….
Izraz tega kar se ne more več nikoli vrniti…..
Nastopajoč pred svojim orkestrom, konec dvajsetih let, zdaj že v kinematografu, ki je predvajal tudi zvočne filme v ulici »Lavalle« in na vrhuncu svoje popularnosti, je Marcucci napisal glasbo na besedilo pesnika Manola Meanosa, tango »Mi dolor«.
Melodija neobičajne lepote in harmonije se je krasno skladala z besedilom. Dva avtorska genija sta se srečala v eni skladbi. Manolo Meanos je ujel v svoje verze nežno otožnost, v času ko so prevladovala dela vedrega karakterja in ko so vsi hoteli nasmejati svoje poslušalce in gledalce preko radijskih iger ali scenskih komedij…
Igral je svoj tango Carlitos Marcucci po kabarejih »Chanteceler« in Ta-Ba-Ris, v kavarni-slaščičarni »Richmond«, v kavarnah Germinal in Nacional, sam, s svojimi zasedbami ali skupaj z orkestrom Julia de Cara. Ni bil več zgolj »Pubec iz Wildea«, Sedaj je tvoril enega od velike trojice bandoneonistov, ki se jim je priimek začenjal z črko M, Marcucci, Minotto, Maffia. Veliki trije »M« tanga. Takrat in za vedno.
In vrnil se je na ulice svojega otroštva, imel je eno majhno hišico v četrti »Barracas« v ulici »Rocha«, ki prehaja v ulico »General Hornos«. V njej je tudi umrl nekega dne leta 1957. Dve leti kasneje mu je sledil tudi njegov sodelavec Meanos….Z njuno smrtjo je v tangu nastala velika praznina….
Na zlizani plošči poslušam njun tango:
Vračam se v dežele, tja daleč,
od koder sem včeraj zbežal,
da bi pozabil žalost bi svojo….
da potolažil svojo trpečo bi dušo,
ki v upu in obljubah ljubezni živi…..
in melodična fraza ima izraz, ki tako v popolnosti odraža nekaj, kar se več ne more več nikoli vrniti….
https://www.youtube.com/watch?v=QRDA9SKutqU in v najbolj znani verziji: