MANO A MANO *
V bazi tangov, ki jih danes poznamo in ki se preigravajo hitro pridemo do avtorja, ki je nekje čisto pri vrhu: Caledonio Esteban Flores. Njegova dva aduta, ki ga tja uvrščata sta »Mano a mano« in »Margot«. Govorili bomo o teh dveh tangih, seveda o njihovem nastanku.
Za začetek
V letih drugega desetletja, je na straneh večernika »Ultima Hora«, ki je bil posvečen dogodkom in prireditvam ter bolj pikantnim novicam iz mestnega, nočnega doganja (Poslednja ura) začela obstajati stran, ki je imela naravo literarnega nagradnega natečaja. Časopis je nagrajeval pesmi napisane v lokalnem žargonu (lunfardo). Nekega dne so se tako v tem časopisu pojavili verzi z naslovom »Za brazgotino« , podpisana z psevdonimom »Cele«. Pesem je bila zelo različna od vsega do tedaj napisanega, z dobrimi rimami:
Tam od daleč prihaja ta blaznost, duše izgubljene,
kjer so vse duše, v blatu revne soseke, rojene…..
in tako dalje….
Carlosu Gardelu in Joseu Razzanu, ki sta tudi prebirala ta večernik, so bili verzi všeč, in Jose Ricardo, kitarist tega dvojca se je zadolžil, da napiše glasbo za ta tango. Čeprav avtorja pod psevdonimom »Cele« nista mogla najti, se je Gardel vseeno odločil, da bo tango poimenoval »Margot«. Seveda se je zadeva zapletla, ko je Gardel hotel posneti to pesem. Diskografska hiša izvrtala pravo ime avtorja ter poiskala in poklicala Caledonia Esteban Floresa. Prišel je v snemalni studio, ki se je nahajal v zgornjem nadstropju kinematografa »Gran Splendid«.
In kaj so zagledali?
Fanta nizke rasti, kočatega, plahega in sramežljivega, s temno poltjo, s kocinastim obrazom, ki je imel na laseh goro briljantine. Imel je nekaj čez dvajset let, toda zgledal je znatno mlajši, »zašvican« od treme, ma - pravi »luzer«…
»Kje imaš strica?« ga je vprašal Gardel.
»Kakšnega strica?« je vprašal Flores
»Ja….tega, ki je napisal te »čipkaste« verze za Margot!«
»Jaz sem napisal te »čipkaste« verze za »Margot«, gospod Gardel. Tukaj imam še nekaj drugih besedil, če bi vam bili všeč.«
Gardel je vzel šop papirjev na katerih so bila s pisalnim strojem napisana besedila. Čez nekaj časa jih je z velikim občudovanjem predal Razzanu. Njegov kolega je takoj vzel iz šopa en list na katerem je bil napisan naslov »Mano a mano« in takoj začel na glas deklamirati:
Preplavljen z otožnostjo, sem uvidel in sprevidel,
da bila si mojemu revnem življenju kot dobra ženska,
katere dobrota je grela moje gnezdo,
In tvoja plemenita dobrota mi je govorila,
da me ljubiš kot nisi še nikogar ljubila,
in kot več, nikogar, nikoli ne boš……
»Uau, to je odlično!« je vzkliknil Gardel, popolnoma navdušen. » Pubec, na to moramo takoj napisati glasbo!«
Potem pa je še dvignil obrv: »Verzi so tvoji, tu ni dvoma, ampak ta štorija o tej »mački« - to si »maznil« stricu a ne?«
Zlati »dečko« dvajsetih……
Tukaj se je rodilo takojšnje prijateljstvo, med fantom »čipkastih« verzov, izjemno dobrega občutka za prelivanje čustev na papir in najboljšim pevcem tanga vseh časov….
Kasneje je Caledonio Esteban Flores zbral te in druge svoje pesmi v pesniško zbirko, z naslovom »Chapaleando barro« (Razburkano blato) in še kar nekaj pesmi iz te pesniške zbirke je našlo svojo pot v tango glasbo.
Toda njegov ključni tango je prav »Mano a mano«. On je prvi pesnik, ki je razorožil vse akademike in kritike, da je tango kultura neprimerna za resnejše literarna dela in je odprl vrata nadarjenim pesnikom, ki so v dvajsetih letih nadaljevali po njegovi. Pokazal je, da je tango glasba še kako primerna podlaga tudi za najintimnejše izpovedi pesniške duše.
On je bil prvi, ki je tango poezijo otresel direktnih besedil, črnega humorja in v njih vnesel intimno izpoved. Bil je tudi eden izmed prvih, ki je v tango ustvarjanje vnesel, da so avtorji besedil in avtorji glasbe začeli tesneje sodelovati že pri samem nastanku posamezne skladbe, tako, da so posamezna dela postajala vedno bolj celovite umetnine….
Nič več ti ne dolgujem, lahko si seževa v roke,
zdaj nič več ne velja, kar si storila, kar mi daješ ali pa še boš,
za vse ugodje kar si mi ga dala, sem pošteno plačal,
in če kaj sem še pozabil, pa daj še to na moj račun,
če že si to tako želiš.
Avtor »Mano a mano« ni več kasneje nikoli ponovil uspeha, kot ga je dosegel s to skladbo, to klasiko tanga, čeprav je nadaljeval svojo plodno kariero in se njegova sodelava z Carlosom Gardelom tako v življenju kot pri delu, ni nikoli prekinila….Lahko bi rekli, da je »Cele« do konca ostal zvest Gardelu…..
Posmrtna čast
Kot smo že omenili, drugi tangi Caledonia Floresa niso dosegli takšnih uspehov, moramo pa reči, da je pesnik ostal ploden še naprej in pravzaprav v njegovem opusu ni slabega besedila. Umrl je star 50 let, 28. julija 1947 leta, praznih žepov in praktično brez premoženja.
Toda Caledonio Flores je pustil s svojimi deli zapuščino vredno kot zlate palice. Njegova vdova se je borila in pridobila vse avtorske pravice, ki so izhajale iz njegovega dela. Zgradila je mavzolej na pokopališču Chacarita. Tja je preselila Celeja in vse tiste tango ustvarjalce, ki niso imeli primernega groba.
Tako je njegov mavzolej postal pravi spomenik v čast njegovi slavi ter pravi panteon tanga.
Predvsem pa seveda znak zveste ljubezni njegove življenjske sopotnice.
……………………….
*
Op.
»Mano a mano«: pomeni »zdaj sva si bot«, najini računi so poravnani; nihče ni nikomur nič dolžan, seziva si v roko.