MADRE HAY UNA SOLA (SAMO ENA JE MATI)
Posvetimo se v tem tangu dvema avtorjema, ki sta žal, že oba pokojna. Agustin Bardi in Jose de la Vega sta avtorja katerih se spominjam z občudovanjem. Bardi je bil lirik neverjetnih občutkov, pravi tanguero, tako v besedi kot tudi na notnem črtovju, s svojimi brki in živahnimi očmi, s svojim posebnim občutkom za ritem govora, s svojim posebnim občutkom za ritem svojega klavirja, s katerim se je zmeraj nekaj poigraval in iskal nove note tanga….V njegovih nesmrtnih skladbah se skrivajo človeške strasti, iz sivih ambientov in meglene melanhonlije starih vogalov in kafičev revnih sossek, ki jih vidimo samo še na kakšnih slikah, v njegovih notah se skrivajo podobe »opasnih tipov« iz tistih četrtii, ki jih najdemo še samo v kakšnih antologijah s straimi fotografijami, skupaj s tistimi tistih tramvaji s konjsko vprego, ki so vozili svoje potnike v dvajseto stoletje….
Sredi prvega desetletja je skromni petnajstletnik tolkel po črno belih tipkah nekega klavirja v nekem »zabačenem« kafiču na jugu, s tistim njegovim, nikoli pokvarjenim občutkom v njegovi subtilni mladostniški duši. S tistim občutkom s katerim je v naslednjih tridesetih letih ustvaril takšne mojstrovine, ki so se dotaknile nebes: Gallo ciego, El baquiano, Tierrita, Que noche, Tinta verde, La ultima cita, Oiga, compadre, Pico blanco, La racha….in še bi lahko našteval.
Spoznal je dneve bede, lakote in odrekanja. Vedno je ostal pokončen in ponosen, saj je imel dar, da je ustvarjal svojo glasbo. To so bili časi, ko večina ustvarjalcev v tangu ni kaj prida vadila in se izpopolnjevala tako kot on.
Ko so prišli zlati časi za tango je večina le-teh zaslužila celo premoženje. Ni nujno, da so ustvarjali dober tango. (Sicer pa, še danes velja – kako s čim manj napora zaslužiti kar največ). In Bardi je tudi takrat »tolkel« bedo. Večkrat je bil tudi predmet plagiatorjev. Toda zanj so veljale tiste znane besede, ki jih je že nekoč izrekel Cyrano: » Vse mi lahko ukradete….Vse…..Razen moje perjanice!«
Na tango natečaju
Skoraj petdesetletnik, z vsemi zmagami in grenkobami za seboj se je Bardi spomnil srečnih dnevov iz začetka tridesetih let, posebej pa svojega prijatelja in subtilnega ter predanega pesnika Josea de la Vege. Imela sta skupno dušo.
Prišla jima je ideja, da bi napisala tango o temi, ki je še ni nihče obdelal. Bardi je preigraval in preigraval teme na svojem klavirju, da bi dobil tisti zvok, ki bi odgovarjal temi, katero sta si izbrala za svoj tango. Naslov je izhajal iz znanega reka: »Samo ena je mati«. Jose de la Vega je na to temo pripravil prekrasne verze:
Plačal sem za nekdanje norosti,
in prihajam sedaj utišat svoje žalosti krik,
vračam se k tebi mati
po tisto globoko nežnost,
ki nekoč sem jo zapustil…..
Glasbenik in poet sta položila v skladbo preproste, nežne besede, ki jih poje sin, ki se vrača in obžaluje. Tema ni nova, niti naslov. Toda nov je bil način na katerega sta razvila svojo različico te večne teme. Ki se naprej logično nadaljuje v izjavo spoznanja grenkih resnic v življenju:
Poljubi in ljubezen,
prijateljstvo - le prazne besede
rožnate sanje o svetu -
se razblinijo v grenka ponižanja…..
Zaključila sta svoj tango.
Slučajno ravno takrat, ko je stara založniška hiša gospoda Maxa Glucksmanna – »Nacional« ravno pozvala avtorje in skladatelje tanga, da pošljejo svoja dela na natečaj, ki so ga občasno organizirali.
Bardi in de la Vega sta poslala svoj tango. Tekmovanje se je odvijalo v dvorani kinematografa »Electric«. Tekmovanje se je odvijalo v večih »rundah«, dela pa je izvajal orkester, katerega je sestavil in mu dirigiral sam Francisco Canaro. Vse to se je dogajalo na začetku leta 1931.
Tango po natečaju
Zanimivo je omeniti - tango »Madre hay una sola« je osvojil na tem natečaju skromno - peto mesto. Zanimivo je tudi omeniti, da se je prav težko spomniti katera dela so prehitela ta tango. Še prve nagrade se sedaj ne spomnimo. Sam Carlos Gardel, kije tudi bil tam in poslušal finale je bil nad izborom razočaran.
Od tam je odšel ne eno od svojih evropskih turnej, tudi tokrat v Španijo in Francijo in sam je pokazal kaj si je mislil o izboru nagrad na tem tekmovanju. V Evropi je posnel pesem s katero je ponovno pokazal kako odličen pevec je in kakšen občutek za tango umetnost ima….
Mati je samo ena,
in nekega dne, ko utonem v pozabo
se mi zazdi, tam na koncu življenja
de le ona me je resnično ljubila
Ali obstaja kdo, ki se s temi besedami ne bi strinjal….? Upam si reči, da ne. In, če to trditev ponovimo tisočkrat, se je ne bomo nikoli naveličali ali ji ne verjeli. Neštetokrat pa se je tango »Madre hay una sola« lahko slišal preko radijskih in kasneje tudi televizjiskih valov.
Dan za dnem so po njem posegali ansambli in pevci. In pesem je postajal vedno bolj popularna. Posnetek, ki ga je naredil Carlos Gardel je v katerikoli radijski antologiji o njem zmeraj predvajan.
Tako je, sedaj po vseh kriterijih, ta čudoviti tango Bardija in de la Vege osvojil prvo nagrado občinstva, ne glede na katerikoli natečaj.
Comments