LUNES (Ponedeljek)
Ko sem uredniku pripovedoval zgodbo o mojem prijatelju in sodelavcu Joseju Luisu Paduli (1893-1945) si pravzaprav ni mogel predstavljati kakšen instrument je Jose pravzaprav igral. Pa tudi nobena fotografija ni obstajala, da bi mu to pokazal. Ta popularni glasbenik je igral »duplex«, kombinacijo kitare ter ustne harmonike, kar je videl v Buenos Airesu, ko je gledal in poslušal Angela Vilollda, ki je baje na tem instrumentu skomponiral svoj »El choclo«. Torej, Jose Luis si je doma, živel je v Tucumanu (kakšnih 1000 kilometrov severozahodno od Buenos Airesa), naredil posebno držalo na kitaro na katero je potem pritrdil ustno harmoniko. Tako je istočasno brenkal po strunah in pihal v ustno harmoniko, na ta svojevrstni inštrument, ki so mu rekli kar »dvojček«.
Kasneje je Jose Padula presedlal na klavir in je njegov »dvojček« ostal le kot zanimivost iz preteklosti….in katero je vzel v roke še enkrat, v vlogi, ki jo je igral 1933 leta v »Teatru Nacional«. V gledališko-glasbeni predstavi »De Villoldo a Gardel« (Od Villolda do Gardela) je Padula igral rolo slovitega avtorja »El chocla«.
Dva velika tanga brez izdajatelja
Jose Luis Padula je bil skladatelj in izvajalec z neverjetnim posluhom za ljudi, svežega navdiha in velike čistosti svojih not. V bistvo je celo življenje tolkel neverjetno revščino. Za njim je ostalo okoli štirideset znanih skladb, katere je podpisal. In na žalost za večino ni nikoli uredil avtorskih pravic in z njimi ni nič zaslužil….
Že v mladih letih se je potikal po lokalih v provinci in z kristalnim glasom prepeval ljudske pesmi. In vedno je nosil v svojem srcu ljubezen do ljudskega glasbenega izročila. Še pred svojo smrtjo se je pripravljal, da bi z glasbeniki - folkloristi posnel nekaj dobrih, starih ljudskih napevov…..
Jasno je, da je v Tucumanu počasi tango prevzemal njegovo srce. S svojimi kolegi glasbeniki je kmalu začel preigravati akorde ritmičnih tango pesmi, ki jih je slišal in prinesel iz svojih potovanj v Buenos Aires. Na nekem potovanju je stopil z vlaka v Rosariju (mesto ca. 300 km oddaljeno od Buenos Airesa, v smeri Tucumana). V tistem času so baje v Rosariju prirejali takšne tango fešte in tako nore milonge, da je o tem šel glas celo do Buenos Airesa. To mi je potrdil v svojih spominih tudi don Enrique R. Noriega, stari novinarski maček in kronist tedanjih časopisov, ki je znal omenjati »lude« noči v teatrih Rosaria, ki so doživljale svoj vrh v pravih tango razdejanjih na milongah ob pustnem rajanju.
V tem tango okolju Rosaria, je Padula ustvaril kot življenjsko zapuščino svoja dva legendarna tanga: »Nueve de Julio« (Deveti julij) in »Lunes« (Ponedeljek), in ki sta dobila svojo končno podobo v Buenos Airesu v nekem kafiču v ulici »Avellaneda«.
Ni se sekiral, da sta obe skladbi začele igrati pravzaprav vse »Orquestas tipicas« in se je obe skladbi dalo slišati povsod. Bil je zadovoljen, da je slišal kako hrumi njegova glasba po ulicah velikega mesta….V tistem času je tam igral klavir in se vrnil spet v Rosario. To je bil čas njegovega zmagoslavja. Njegova največja sreča in nagrada je bila, ko je nekega dne prišel v glasbeno prodajalno in vprašal ali obstaja kakšen novi tango in, ko so mu rezignirano odgovorili…«Ja, obstajata dva…. »Nueve de Julio« in »Lunes«….ampak jih nimamo, ker nista izdana….«
Gospodje: nekdo je zadel v »osmici«!....
Prvo izdajo tanga »Nueve de Julio« je spremljal kup nevšečnosti okoli avtorstva. Njen skromni avtor je bil žrtev prevare in spletke, ki je kasneje bila razkrita in Padula je doživel popolno zadoščenje.
»Lunes«, ki je bil deležen večje sreče ob svojem izidu – je melodična vinjeta, ki se odlikuje po svojem mladostnem ritmu. V njegovem besedilu se soočajo sanje sladke nedelje s prihajajočo realnostjo ponedeljka, ko vstopimo v sivo resničnost vsakdana….
Utvara se je končala….in »Josefina, katero so vsi vabili na ples«…. »Kraljica milonge«, je morala svoje plesno zmagoslavje zamenjati s povratkom v delavnico….in veliki »gembler« Pantaleon je moral pozabiti na blišč hipodroma in se vrniti k svoji lopati za natovarjanje premoga….
Toda upanje nikoli ne umre in vedno ostaja pričakovanje neke nove prihajajoče nedelje:
Car stavnic na konjskih dirkah
sedaj brska po svojih žepih,
da si kupil bi kaj za pod zob,
Včeraj – kako sladko – njegov konj bi moral zmagati
Danes – kako grenko – trga stavni listič…..
Koledar je obrnil list ponedeljka
zapihal veter novega je tedna,
in prinesel neki novi tečni plan……
Tam gre Josefina v svojo delavnico…..
Ta, ki včeraj na milongi je igrala damo,
Kraljica milonge, so jo vsi klicali,
in sedaj gre brez svojega trona,
na tlako za celi dan….
In visoki Pantaleon
seda tam na kamion
oblečen v stare krpe
in sandale na nogah…..
Včeraj še na dirki
imel je čisti zadetek v rokah….
danes pa bo natovarjal premog,
na doku številka tri…….
Nedeljsko lagodje je odšlo
ples, poker in šampanjec,
še največja uboga para
bila car je za deset minut !
A otožni ponedeljek se je pojavil
in sanje šle so k vragu
čisti zadetek bil je - tropa
in čaka nas delo do stropa….
Pa kaj je važno, da smo iz kupa kart
potegnili tisto s še enim ponedeljkom,
ki nas pahnila je v brezno dneva!?
Prišla bo spet nedelja, ki dvigne nas v svoj dan
Slaba sreča, fantje, ne more trajati sto let
in torta sladka pride spet na plan!
Zagotovo zadenemo v »osmici«
In kdo te bo takrat ustavil, srce moje?
In ni ga bilo dvomljivca, ki bi ne verjel, da je v življenju res tako!
Eduardo German Huxagen – kronist iger na srečo – je v svojih študijah in statistikah v časopisu »Critica« dolga leta spremljal konjske dirke in njihove izide. »Osmica« v pesmi se nanaša na slovito dirko osmih konj, ki se je odvijala v soboto, 6. marca, leta 1943 na mestnem hipodromu v mestu »La Plata«. Na štartu se je nahajal cvet nacionalnih dirkalnih konj. Naštejmo jih: El Loro, Royal girl, Brazola, Chabare, Bomarsund, Fuehrer, Remolon in Huche .
Konjski klub tega mesta je dobil državno nagrado, zlato medaljo za odličnost in ta dogodek mi je bil navdih za besedilo, ki sem ga napisal za tango Josea Padule.