LEGUISAMO SOLO ! (Leguisamo, sam)
Popoldne 15 avgusta 1922 je v jahalni šoli hipodroma v četrti »Palermo« trener dirkalnih konjev, Naciano Moreno- ali »El mago« (čarovnik) kot so ga tudi imenovali - zaradi njegovih velikih uspehov – pripravljal mlado kobilo »Mina de plata« (Srebrna deklica) in bil svetovalec mlademu džokeju, devetnajstletniku, ki je prišel v Buenos Aires iz Montevidea.
Dobri poznavalci konjskih dirk so vedeli, da se je dečko izkazal že doma, tako da so tako trener kot tudi tisti poznavalci menili , da je dečko »novi Lopez«.
A, danes je bil nervozen, ker se mu nič dobrega ni obetalo s to kobilo, zdela se mu ni nič kaj posebnega in že se je videl , kako bo končal dirko na začelju.
Vse to se je dogajala en teden zatem, ko je s svojim konjem »Tamariscom« zmagal na eni »nori« dirki doma in argentinski ljubitelji konjskih dirk so vedeli, da je dečko dober. Toda zmagal je v velikem stilu. Kot bo kasneje svoji dolgi karijeri nanizal še ničkoliko slavnih zmag - vse v velikem stilu in v pravih dramah - in mora se reči, da je njegova slava presegala okvirje poznavalcev konjskih dirk. Bil je pravi superzvezdnik. Postal je tema razprav in oboževanja. Bil je resnični mojster svoje obrti in dobitnik mnogih trofej.
Tudi, ko ni bil favorit je nekako, na nek čudežen način v ciljni ravnini uspel iz svojega konja izstisniti vse moči ter prehiteti svoje nasprotnike v finišu »za infarkt« in priti v cilj prvi.
Kot nihče drug ni bil deležen toliko lepih besed tudi s strani trenerjev.
Prijateljstvo in popularnost
Carlitos Gardel je bil pravi oboževalec konj in konjskih dirk. Seveda je tudi on občudoval Leguisama in način kako je dirkal in zmagoval. Njuna ljubezen do konj ju je zbližala in skupaj s še enim slavnim meščanom, trenerjem dirkalnih konj, Francisom Maschiom so postali nerazdružljivi prijatelji. Slednja sta posebej cenila sta džokejovo neposrednost in poštenje. Prijateljstvo med Leguisamom in Gardelom je zaradi njunega spoštljivega odnosa postalo med ljudmi že kar legendarno, posebej, ker ni potrebno posebej poudarjati, da sta ob med ljudmi bila naravnost oboževana. Pa tudi kakšna slavna kombinacija tango in konji! Irinejev blaženi izraz na obrazu s katerim je bil hvaležen za prijateljstvo z Gardelom je tudi Gardelu izredno godil. Tudi on je naravnost oboževal slavnega džokeja. Navdušen je tudi on znal kričati s tisičimi navjačev »Leguisamo, sam!« med tem ko je na hipodromu gledal kako Irineo zmaguje na še eni dirki in dirja sam proti cilju. Da res, njegov krik se je ponavadi zgubil v istem kriku tisočerih oboževalcev z ognjem v srcu, ki so gledali dirko.
Nekdo se je moral pojaviti ( z ljubeznijo do konjskih dirk v duši), da bi to njegovo strast znal preliti v kakšno skladbo in jo položiti v usta velikega pevca.
Ker namreč, ta amalgam – tango in konske dirke – strast večine ljudi tistega časa se je moral prej kot slej odraziti v kakšnem tangu. In tak človek, ki je imel v sebi obe strasti se je res pojavil: Modesto H. Papavero.
Napisal je majhno čudežno mojtrovino, glasbo in besedilo, ki jo je skupaj z enim skromnim pismom, v katerem se je pevcu tudi opravičil, da jemlje njegov dragoceni čas, poslal Gardelu. Gardel je pismo prejel, preigral skladbo, jo takoj pripravil za izvajanje in uredil vse, da bi izšla na plošči. Papavero je to veselo novico, pravtako prejel po pošti.
In tako bo prvič slišal kako zveni njegov tango, kar iz ust samega temnolasega slavčka.
Z več hrabrosti kot kdajkoli
Gardel je postal lastnik čistokrvnega žrebca z imenom »Lunatico«, potomca slovitega konja »Yerua«, katerega je treniral Maschio in s katerim je Leguisamo osvojil kakšno desetino zmag.
Lunatico je že prej obetal, da bo postal veliki šampion in bil je prepoznaven med ljubitelji konjskih dirk, čeprav ni nikoli osvojil kakšne bolj omembne vredne zmage. Sedaj, z novim lastnikom in z novim jezdecem v sedlu bo usoda namenila temu konju kariero, da bo postal bolj slaven od slavnega žrebca »Old Mana« ali pa neverjetnega »Botafoga«…….
Gardel je bil prisoten na dirki , kjer je Lunatico prvič zmagal. Bilo je to v obdobju med letoma 1925 in 1927, ko je slavni pevec največ nastopal po Španiji. V eni pavzi med turnejami, je Gardel bil priča, kako je Lunatico letel po zraku in premagal svoje konkurente na stezi hipodroma. Le enkrat je, kot je sam dejal, bil priča zmagi svojega konja in navdušen je tistega večera s posebnim zanosom, tam v kinematografu »Empire«, na vogalu ulic Corrientes in Maipu zapel:
Leguisamo sam!
se sliši v kričanju ljudi….
Leguisamo zmaguje, in nikakor drugač' !
In tam je bil, Modesto H. Papavero – anonimni in neznani skldatelj – čustveno in prizadeto je poslušal čudovito pesem, ki, kot, da je prinesla srečo in simpatije tudi Lunaticu. Omemba Leguisama v pesmi v slovitem kriku njegovih oboževalcev ter zmaga njegovega žrebca pa sta Gardela posebej navdahnila, da je pesem zapel s posebnim užitkom.
Dan slave
Ne morem zaključiti zgodbe o tem tangu, ne da bi se spomnil ene epizode, katera je pri ljubiteljih konjskih dirk bila posebej priljubljena.
Na veliki dirki »Hipodroma Argentino« , 13. decembra 1931 je Leguisamo pil nektar iz velikega pokala zmagovalcev. Toda Gardel je takrat ravno gostoval v Evropi in ni mogel slišati krika oboževalcev, ki so v deliriju kričali: Leguisamo sam! Evforični džokej je kar iz hipodroma dal poslati sledeči telegram:
Carlitos: Bil na »osmici«*. Zmagal v šesti dirki, v naslednji bil drugi. Dan slave posvečam tebi. Legui.«
…………………….
Op. :
* »Ocho« - osmica. Klasična konjska dirka, kjer sodeluje osem konj.
Comments