LA PAYANCA (Zanka)
V svojem spominu se vračam v diskusije, ki so leta 1917 potekale o nazivu tega tanga. Tega leta je ta tango natisnila in objavila neka založba. Eno leto zatem, ko ga je skomponiral Augusto P. Berto! O tem bomo zdaj spregovorili.
Objava tega tanga je mu je zagotovila njegovo takojšnjo popularnost. Takoj je našel mesto na vsakem klavirju v državi. Takoj je našel mesto in simpatije povsod, kjer se je predvajal. Mnogo ljudi se je seveda vprašalo kaj pomeni »la payanca«. Kaj hoče avtor povedati s to »la payanco«? Nihče ni točno vedel ali to pomeni zanko na lasu, ki so ga uporabljali gavči, ali pa je to bilo ime igre, ki so se jo igrali otroci v predmestjih, ko so metali laso z zanko, najprej, da bi lovili piščance, kasneje pa metali na postavljen količek…Vsi ti »poznavalci« so bili prepričani, da imajo prav in, nemogoče je, da bi avtor hotel povedati karkoli drugega s svojo glasbo, kot prav to, kar so trdili oni.
Takrat, ko še besedila niso bila pomembna v tango glasbi in so skladbe bile v principu instrumentalne (kot tudi »La payanca«), so ljudje na to glasbo prepevali vsakršna besedila, kot se pač ob kakšni priložnosti zdelo primerno ali pa kot se je pač kakšnemu samozvanemu »pesniku« zdelo vmesno… Ob teh debatah, prepustimo tudi kakšno besedo njenemu avtorju….
Delavec in glasbenik
Augusto P. Berto se je rodil 1885 leta v Bahiji Blanci, živopisnemu mestu na atlantski obali, ki se je še kdaj pojavilov zgodovini tanga.
Zelo mlad je prišel v Buenos Aires. Njegova družina je tolkla revščino in že enajstleten je mešal apno in delal kot pomočnik pri nekem pleskarju. Z šestnajstimi leti je že bil med mojstri, ki so pleskali takratno stavbo Kongresne Palače. Tam je srečal Francisca, ki je dela enako delo. Zaslužila sta tri pese na dan. Dobra mezda. V prostem času sta vzela v roke kakšen inštrument in sta igrala. Berto je brenkal po kitari in mandolini in, ko je smatral, da je dober je vzel v roke tudi violino. Leta 1904 ga že najdemo na karnevalskih povorkah po četrti »Villa Crespo«, kjer igra in prepeva v različnih godbah….
Še štiri leta je vrtel čopič po stavbi kongresa, ki je dobila ime »Zlata Palača« z ozirom na stroške njene gradnje…..Z dvajsetimi leti je vrgel oko na bandoneon, ki ga je začel ljubiteljsko preigravati z »Blontnim« Sebastianom in črncem Santa Cruzom. Odločil se je, da si bo bandoneon sam nabavil. Prosil je za predujem plače pri svojem pleskarsekm podjetju v višini sto dvajset pesov (to je bila več kot njegova mesečna plača!) in kupil si je svoj prvi bandoneon.
Že leto dni kasneje ga najdemo kako igra bandoneon v nekem kvartetu. V tem času je bil tango repertoar zelo skromen. Večinoma je moral improvizirati do iznemoglosti, ko so izčrali obstoječi repertoar. Seveda je s tem postajal vse večji mojster na svojem inštrumentu.
Maček in tango: vse je del folklore
Neke noči leta 1906 je kvartet igral v nekem podelželskem klubu v naselju »Floresta«, kjer je bila zabava ob volilni zmagi na lokalnih volitvah. Neki kitaristi so preigravali neko ljudsko pesmico v čast zmagovalca in uho Berta je ujelo mačkasto zavijanje ob skladbi, ki je imela ritem polke:
Tralala, tralalali,
Trilili, tralalara….
Berto je na svojem bandoneonu povzel ta ritem in duh te skladbe, rekel svojemu flautistu Durandu naj pritegne. Vse sta hitro transponirala v ritem 2x4, torej 2 poudarjeni dobi v 4 četrtinskem taku, v drugem delu pa še dodala spremembo ritma v »oster canyengue« in zadeva je izpadla zelo melodična, živahna in spevna. Tango je dobil prvo pravo osnovo za kakšno besedilo. In ta pesem je kar klicala po kakšne primernem tekstu.
Tango je hitro postal popularen med plesalci, kjerkoli so ga igrali. »In kako se imenuje?« so ljudje spraševali. Berto je kot iz topa odgovoril »La payanca«.
Nalezljivi ritem je bil kot ustvarjen za izvajanje tango figur kot so »ochos« ali »media lunas« in za petje in požvižgavanje. Tango je postal znan tudi med ostalimi izvajalci tanga, ki so ga veselo preigravali, še mnogo preden je bil zapisan na notno črtovje.
Naslov o katerem se je diskutiralo
Skoraj celo desetletje je minilo in Berto je bil sedaj v celoti posvečen glasbi.
Sedaj, v letu 1917 (kje je že to…?) je igral v kavarni »Central« na križišču »Avenida de Mayo« in ulice »Tacuari« (severovzhodni vogal). Tega leta se je odločil, da bo izdal svoj tango »La payanca« in takoj ob njegovem izidu se se pojavile debate o tem, kaj pravzaprav njegov naslov pomeni. Zdelo se je, da nobeden pravzaprav ne ve točno o čem naslov govori.
Eni so trdili, kot smo že prej omenili - da je to zanka na lasu, drugi so pa trdili, da je to vozel te iste zanke, skozi katero teče vrv lasa. Drugi pa so spet trdili, da je to igra, ki smo se jo vsi igrali, ko smo bili otroci. Torej igra, ki se igra s petimi kamni ali frnikolami, kjer se ena frnikola vrže v zrak in z isto roko je medtem potrebno pobirati frnikole na tleh. Pravijo ji tudi »kamenčkanje«. V slovarjih je moč le zaslediti podobno in za nas neuporabno »pallana« ali »payana« kot izpeljanke iz izraza »pallay«…vse pa pomeni »pobiranje zemlje« ali v prenesenem pomenu »osvajanje, kraja zemlje«.
Berto ni nikoli pojasnil kaj je mislil pod tem naslovom. In ta skrivnost je odšla z njim v grob 29. aprila 1953 leta. Odšel je avtor mične »La payance«. In tisti, ki iščejo kakšno res dober in reprezentativen primerek ritmične tango skladbe, naj si kupijo ploščo s tem naslovom.
………………
Op. :
Še danes obstaja debata, kaj je avtor mislil s tem naslovom. Obstajajo še te verzije:
Ime bi naj dal Berotov prijatelj neke noči, ko so debatirali o tem kako bi naj poimenovali ta tango. Rekel je baje: »Don Berto, kaj ko bi ga poimenovali »La payanca?!« Druga verzija govori o tem, da naj bi sam Berto izjavil: »V predmestju, kjer sem žive,l smo se kot otroci igrali eno igro, ko smo z lasom lovili piščance. Ko smo kakšnega ulovili smo se drli: Evo ga v zanki!«Tretja, najbolj obskurna verzija pa je, da bi naj dobil tango ime po prostitutki v enem od mestnih bordelov, kamor so zahajali glasbeniki. Obstajala je tudi ena znana opolzka pesmica na to temo: Payanca, Payankica/ne odnehaj sedaj/hočem še natepavat te /da trajalo bi tja do belega dne….Oba teksta na katera se je pela »La payanca«, ki sta nastala malo po izidu instrumentala (avtorja besedil Juan A. Caruso in Jesus F. Blanco) označujeta »La payanco« kot zanko v katero hoče fant ujeti srce svoje ljubice.