LA MOROCHA * (Črnolaska)
Božični večer prihaja,
Božični večer bo….
Pesmi, ki so se pele v tem predbožičnem času so v bistvu pele o časih, ki so zmeraj dvojnega pomena za tiste, ki jih prepevamo. Dober čas za nekatere, slab čas za druge…
Tako je bilo tudi v daljnem letu 1905. In tako je - v eni vili v ulici »San Martin« je počasi ugašala velika luč našega naroda: generala Mitre-a. Ni živel več kot en mesec….
Na drugi strani, v »Confiteriji Ronnchetti« so pa tekli drugi časi. Tekli so tudi potoki šampanjca in ljudje so si izrekali dobre želje v tem predprazničnem vzdušju. Jasno, da ni manjkala tudi dobra glasba, ki jo je tam izvajal pianist in plesalec Enrique Saborido. Igral je na svojem klavirju prve tange na katere je bilo moč plesati.
Odprta v polnočnem rajanju, ob soju prižganih sveč se je Confiteria Ronchetti zdela kot neko čudno prizorišče svojevrstne polnočne maše.
Saborido se je spomnil svoje drage, ki je bila daleč od njega in je bil otožen in osamljen, čeprav je bil obkrožen z množico ljudi…..
Podzavestno je to stanje povzročilo, da je tako, zamaknjen igral na klavirju, ki je bil njegova oaza, eno glasbeno temo, ki se mu je spontano pojavila. Eden od razigranih obiskovalcev, že kar dobro podkrepljen s pijačo z mehurčki, ga je vprašal kaj igra. Saborido je tako, brez nekega posebnega nadušenja dejal:
»Nič….nekaj, brezveze preigravam en motiv, ki se mi je pojavil kar tako, od nikoder….«
Ta, »od nikoder« skladbica, ljudskega »kriolskega« zvoka, je vse bolj dobivala podobo tistih prvih najzgodnejših tangov prvotnega obdobja. Zaigrana na klavirju našega dragega umetnika, ki je na tipke prebiral in ustvarjal sladke zvoke romantične melodije; se je skladbica zdela vse bolj čudežna….
Čudežna glasbica…..
Na praznično jutro je Saborido odhajal domov po uličicah v svoje stanovanje, ustavil se je še pri prijatelju Angelu Vilolldu, pesniku četrti »San Telmo in Barracas« da bi še spila kakšen kozarček . Seveda Saborido ni mogel, ne da bi omenil svoje glasben teme. Ob mizi obloženi s praznimi steklenicami je Vilolldo začel deklamirati navdahnjen svoje verze:
Jaz sem črnolaska,
najbolj graciozna,
najbolj cenjena
med vsemi vaščani….
Vilolldo je napisal besedilo z mislijo na žensko, ki bo prva zapela to pesem. To je bila Flora Rodriguez, žena Alfreda Gobbija – dvojec, ki je kraljeval v svetu glasbe tedanjega časa, na glasbenih valjih in prvih ploščah za fonografe. Besedilo je lepo, preprosto in z neposrednim in jasnim sporočilom.
In ravno Flora Rodriguez je prva zapela in posnela ta tango. Takoj so ga začeli preigravati tudi raznorazni orkestri in takšne in drugačne godbe. Prenosni lajnarji so ga šilrili skozi mesto. Prodajalne not so ga dale v izložbo skupaj z valčkom »Waldteufe«l in deli Chopina. Dekleta iz »boljših familij« so si kupile svoj izvod »La moroche« in so ga preigravale na svojih domačih klavirjih in pianinih, ter prepevale besedilo, ki bi lahko prizadelo le ušesa kakšnega literarnega kritika….:
Sem črnolasa Argentinka,
ki ničesar ne obžaluje,
ko preživlja svoje dneve
v sreči in petju…..
Srečna pesmica – tako in drugače. Resnično, narejena in izdana v času , ko je tango predstavljal enega od smrtnih grehov za olikano in elitno družbo mesta. Ko je bil malodane prepovedana glasbe, ki je dišala po pretepu, nožu in krvi. Ta sladka »Morocha« pa je bil kot najnežnejši zvok flavte v hrupu, ki ga povzročajo bobni in trobila. Prinesla je duh nežnosti in nedolžnosti v dotedanjo reputacijo tanga kot fatalne glasbe »opasnih tipov« in fatalnih žensk….
Ambasadorka kriolskega sentimenta…..
»La Morochi« je bilo usojeno, da prečka vsa svetovna morja. Pet tisoč primerkov je vkrcala fregata »Sarmiento«, da bi jih puščala v vsakem pristanišču, kjer pristane in da bi kriolski ritem 2x4 in njegova čustva predstavila svetu.
»Ta dobronamerna glasba je najbolj učinkovita ambasadorka te dežele in to brez hrupa, pompa in birokratskega in diplomatskega kiča! Njegovi avtorji in izvajalci so pravi diplomati, ko s svojim ritmom in sinkopami predstavljajo tango v salonu ge. Reske v Parizu in od tam po celotni Evropi in celem svetu.«
Avtor dobrega in izganjalec slabega je Saborido preigraval svojo glasbo, ki je zdaj postala redna spremljevalka lagodnega in elegantnega življenja, prijetnega druženja ob izbrani hrani, šampanjcu in vrtnicah. Pianist, plesalec se je preselil v elitno kavarno »El Parque« (na križišču, točno nastproti »Parque de Artilleria«), kjer je igral za izbrano publiko, tako drugačno od preproste, nedolžne črnolaske, ki je hrepenela po svojem hrabrem, viteškem mestnem gauču, kot v pesmi…..In nekega večera, ko je že ne vem kolikokrat moral ponoviti svoj čudežno pesem, je rad spregovoril svojim poslušalcem:
»Ta tango je iz centra; napisan je z dobrimi mislimi in nežnostjo. Napisan je na petih vogalih trga »Mayo«, pri »Ronchettiju«, neke Božične noči….«
Bila je Božična noč 1905. leta. Kot toliko drugih Božičnih noči, ki pridejo in gredo, kot pravi stara pesmica:
Božična noč prihaja.
Božična noč bo,
in sedaj odidemo,
da nazaj se več ne vrnemo…
Normalno. V tej nujnosti vsi nekam odhajamo. Saborido je odšel leta 1941. Toda ostal je tukaj in vrača se tako, kot se vračajo Božični večeri, kot se vrača »La morocha«, glasba tega mesta, v ritmu 2x4 s preprostim besedilom. Ki se zdi tako čudežna…..
-----------------------------------------------------
Op.
Zaradi njenega izjemnega pomena mogoče še kakšna beseda o tangu »La morocha«. Stopa ob bok »Veliki Trojici« prvih najbolj pomembnih tangov začetnega obdobja (skupaj z »El entrerriano« »El Choclo« »Don Juan«, vsekakor pa kot prvem tangu, ki je prestopil meje Argentine in ponesel tango, najprej v salone Pariza, nato pa v ves svet in povzročil pravo svetovno »tangomajijo«. V prostem prevodu preprosto besedilo izraža svojo, za današnje čase rahlo moško, šovinistično noto in nedolžni nacionalizem. Pravijo, da je Enrique Saborido imel v mislih kabaretsko pevko in njegovo nedosegljivo ljubezen, Lolo Candales, kot navdih za ta tango.
Jaz sem črnolaska,
najbolj graciozna,
najbolj cenjena
med vsemi vaščani….
Ko svojemu kmetiču,
pripravim vsako jutro
njegov krepki mate…
Ko s sladkim narečjem
v ogradi moje koče
pojem pesmico
nežne strasti,
kot spremljavo,
ko moj gospodar odjezdi
na svojem iskrivem konjiču.
Sem črnolasa Argentinka,
ki ničesar ne obžaluje,
ko preživlja svoje dneve
v sreči in petju…..
Sem nežna družica
galantnega gauča
in čuvam svoje vrline
za svojega gospodarja
Sem črnolaska
gorečih strasti
in v moji duši
le ljubezen gori,
Jaz sem tista, ki svojega
malega fantiča
pogumnega in poštenega
ljubim in grejem
z vso toplino srca.
In v svoji ljubi koči
pod svodom
srebrnih noči
s sladkimi čustvi pojem
svoji ljubi deželi
in zvestemu ljubčku.
Sem črnolasa Argentinka,
ki ničesar ne obžaluje,
ko preživlja svoje dneve
v sreči in petju…..
In nežen sem partner
mojega galantnega gauča
in le za svojega gospodarja,
le zanj čuvam
svoje goreče strasti.