top of page
Search

LA CUMPARSITA

LA CUMPARSITA*


Montevideo, leta 1917. Karnevalska, pustna nedelja. Po aveniji »18. julija« paradirajo povorke študentov v maskah. Ustavljajo se pred zasedenimi mizami kavarnic, da bi gledalcem peli svoje hudomušne in zafrkantske pesmice. In tako dalje po ulici, od lokala do lokala. In zastavonoša je ponosno klical »Povorka gre!«

In ritem koračnice, ki ga je še posebej poudarjalo razbijanje bobnov je tej povorki dajalo posebno vzdušje ostrega marša. In ljudem se je dopadel ta živopisni in hrupni mimohod razposajenih študentov.

Dan zatem, na pustni ponedeljek so vsi v mestu govorili: »Ti, a si videl to povorko«? …..«A si slišal povorko?!«


Črnski ritem

Povorka študentov se je zlila v skupno veselico s kolegi študenti pred zgradbo in v zgradbi »Federacion de Estudiantes del Uruguay«, v bistvu kluba študentov, ki je imela svoj sedež v ulici »Ituzaingo«. Ta »sedež« je bil zapufan na vseh koncih in krajih in nekega dne so upniki predvsem pa lastniki zgradbe sklenili, da je temu dovolj in, da je potrebno prodati pohištvo in poravnati dolgove. Okrožno sodišče je izdalo odredbo in nekega dne so vso pohištvo in opremo zaplenili, da odpeljali v depoje sodišča, da bi vse skupaj prodali na dražbi. Med zaseženo opremo pa je bil tudi star klavir, katerega sta bila lastnika Walter Correa Luna in Hernan Matos Rodriguez, in ki sta ga prinesla, da bi sta skupaj s svojimi študentskimi prijatelji znala prekrokali prenekatero noč. Seveda ob preigravanju not, drugačnih od tistih, ki so jih učili na Univerzi…..

Študentje so tuhtali kako bi dobili nazaj zaseženi klavir. Eni so že pobirali planke, da bi na silo prišli do klavirja. Drugi »pametne glave« so zbrali denar in odkupili zaplenjeni klavir. »Hura! Lahko se živi brez pravil in zakon….toda brez glasbe!? Nikoli!«

Zrevoltirani študentje so hoteli organizirati demonstracije. Eni so kričali »Bojkotirajmo karnevalsko povorko!« Drugi so bili proti temu dejanju. Hrup se je kmalu polegel in pri tem je na koncu tudi ostalo.

Matos Rodriguez ni poznal niti ene glasbene note, toda imel je roke »ki so znale vse zaigrati« in odličen posluh, je v kakofoniji glasov predkarnevalskega revolta in kričanja in razgrajanja študentov – kot na nekem sejmu ničevosti - zaslišal eno zanimivo ritmično idejo. Ritmično-melodično lestvico je podkrepil z levo roko na basih klaviature in dejal:

»Mislim, da bo to zvenelo zelo črnsko!«


Koračnica….ki ni bila koračnica

Visok, lep, eleganten in mlad je Matos Rodriguez hodil na čelu glasne povorke in študentska pihalna godba je igrala njegovo koračnico

»Kakšno barbarsko koračnico igrate, bratec«…so bili komentarji opazovalcev…Odvrnil je »Kakšna koračnica neki? To ni koračnica!....To je tango!«

Kasneje je Matos sedel s svojimi prijatelji, ki so mrmrali njegovo glasbo. In tako, ko je sedel ob klavirju je njihovo petje poudaril z ostrim »canyengue« ritmom in bil je zadovoljen nad tem kar je slišal: »Brez dvoma, to je tango in nič drugega! Oziroma – to je - cvet tanga!«

Neki pianist, ki je igral v kinematografih ob predvajanju nemih filmov, se je nekega popoldneva znašel v klubu študentov in je zapisal to, kar je Matos igral. Ko je pisal note na notno črtovje je vprašal Rodrigueza:

»Ima naslov?« Ta je nekaj časa razmišljal in dejal, »Da….. »La cumparsita«


»La cumparsita« kot sinonim za tango

Matos se je odločil, da bo svoj tango predstavil Robertu Firpu, ki »ga je spravil v red«, ga spravil v vzorec tango kompozicije, in ki ga je tudi prvi posnel tam leta 1916……

Firpo se je ravno mudil v Montevideu kjer je s svojim orkestrom igral v kavarni »La Giralda«, ki je stal tam kjer se danes nahaja »Palacio Salvo«.

In takrat si Matos Rodriguez sploh ni mogel predstavljati kaj je ustvaril.

Malo zatem je na kratko odpotoval v Buenos Aires, kjer je prodal avtorske pravice za svoj tango založniški hiši »Breyer« za par pesov…Njena strma pot navzgor se je pričela nekje v dvajsetih letih v Parizu s Canarom, počasi in strmo je ta tango začel pridobivati svetovni sloves. Še danes se pravzaprav ne ve zakaj in o tem se še danes krešejo mnenja.

Ali je to v resnici »supertango«? Ali je ta skladba resnično tista, ki ji lahko rečemo, da je sinonim za tango? Ne vemo zakaj je ta tango dosegel takšno slavo, prestopil vse meje in vsi, ki jo slišijo takoj vedo za kaj gre….

In nekako, že od njenega nastanka je obkrožena z pravdanji in škandali. Najprej je hotel avtor dobiti nazaj avtorske pravice oz. pošten del zaslužka od njih, kar mu je bilo priznano šele s strani Zveze argentinskih skladateljev in avtorjev…mnogo kasneje….Še mnogo kasneje se je tožil z Contursijem in Maronijem, ki sta priredila skladbo po svoje, ji dala novo besedilo, jo preimenovala (v »Si supieras« op. prev). Zadoščeno mu je bilo šele leta 1948….Toda to je stvar za kakšno drugo zgodbo…Tožil je tudi Gardela, ki je pridno prodajal plošče z »La cumparsito«, jo prepeval v filmih, vrtela se je po radiu……

»La Cumparsita« se je na svoji poti do slave pojavila tudi na repertoarju pruske vojaške pihalne godbe.

Ko jo je slišal na neki paradi je argentinski diplomat zaklical:

»Kako dobro se sliši ta tango kot vojaška koračnica!«

Kot, da bi naš diplomat bral našo zgodbo in jo tako posrečeno označil…. Kot, da bi poznal turbulentno in bojevito zgodovino te nesmrtne skladbe

………..

*Op.

Cumparsa: beseda v lunfardu argotu, označuje skupino ljudi, ki se udeležijo povorke in so ponavadi enako oblečeni, lahko tudi kot pustni karneval, kot povorka, mimohod mask.

Cumparsita bi bila potemtakem: majhna povorka, povorkica.

Izhaja iz italijanske besede: comparsa.


Originalni, prvi posnetek Roberta Firpa iz l. 1917!

4 views0 comments

Recent Posts

See All

SUR

SUR (JUG) »Od brazd na tleh, ki jih je naredil dež, v četrti »Boedo«, pa na jug razprostirajoči se četrti »Pompeya« in »Puente Alsina«, s svojimi dvorišči in dimniki in poplavami in v smeri severa

ADIOS PAMPA MIA

ADIOS, PAMPA MIA (ZBOGOM, MOJA PAMPA) Kar naprej so zvonili zvonovi slovesa za tango, tam v drugi polovici leta 1964. Novice, kar o štirih umrlih velikanih tango glasbe so zaokrožile po mestu.

TRES ESQUINAS

TRES ESQUINAS (TRIJE VOGALI) Nekega dne so kupci v prodajalnah plošč zagledali nov izdelek na policah in v izložbah, izdelek na katerem je z velikimi črkami pisalo »long play«. Na teh ploščah je posl

Post: Blog2_Post
bottom of page