LA COPA DEL OLVIDO (Čaša pozabe)
19. Oktobra 1921 so v »Teatro Nacional« v ulici »Corrientes«premierno izvedli scensko-glasbeno predstavo »Ko revež se zabava«, delo avtorja Alberta Vaccarreze. Delo se je dogajalo v dveh delih. Drugi del predstave je bil narejen v kabarejskem stilu s plesom. Igral je orkester Enriqueja Delfina, ki je tudi takrat prvič predstavil tango »La copa del olvido«, kateremu je glasbo napisal prav slednji, besedilo pa sam Vaccarezza.
V tem gledališču se je zgodilo kar nekaj ponovitev tega nenavadnega dela , ki je imelo dve prizorišči in kar je bilo običajno za tedanji čas. Predvsem kabarejski del, kjer se je izvajal tango s plesom in kjer se je pel »tango-cancion« je običajno požel večjo pozornost s strani obiskovalcev, kot pa tisti »igrani« del predstave.
Neimenovana oseba
Komedija »Cuando un pobre se divierte« je bila postavljena na sceno v okvirju dejavne gledališke druščine, katero je vodil Pascual Carcavallo dirigiral pa je gledališki veteran Atilio Supparo. Tekst tega dela je bil v osnovi napisan za gledališki ansambel v sestavi: Manolita Poli, Antonio Volpe, Gregorio Ciccarelli, Marcelo Rugero, Paquito Busta in Carlos Morales. To so bili vsi po vrsti odlični in priljubljeni komiki. Tovrstne predstave so znali odlično odigrati in kakšna je doživela kar precejšen uspeh. Zaradi - včasih tudi treh dnevnih ponovitev (popoldanska »vermouth« predstava, pa prva in druga večerna) - je kakšno delo znalo doživeti tristo ali štiristo ponovitev.
Jose Ciccarelli (brat gracioznega Gregoria) je bil včasih gostujoči član ansambla, ki so ga povabili, da bi zaigral v kakšni posebni predstavi. Imel lep glas in pel je intonančno zelo čisto. Tako je občasno, ne da bi ga sploh omenili na plakatih, tudi on igral v predstavi in bil zadolžen, da odpoje »La copa del olvido«. Tako je ta boemski igralec »pirandelianskih« razsežnosti izvedel nekaj nepozabnih izvedb v tej predstavi.
Posebej v kabarejskem delu predstave ostaja v spominu, kako sedi za eno mizo, zlomljen v in skrušen v drami življenja in ob čaši išče izhod iz svoje žalosti in življenjske tegobe zapuščenega moškega:
Natakar!...prinesi še eno čašo!
In vsem tukaj…..ker danes častim jaz!
Ker sem žalosten in osamljen
odkar odkril kruto sem resnico….
In hrume obiskovalcev so hodile poslušat to predstavo v dveh delih, kjer je ponavadi na plakatih pisalo »razprodano«. In vsi so se takoj poistovetili s to glasbo. Moški so si po koncu predstave pesmico požvižgavali, njihove spremljevalke pa so na koščke papirja ali kar na vstopnice pisale besedilo osrednje pesmi. Jose Ciccarelli je postal »lirično-dramitični« junak in še preden je »La copa del olvido« izšla v notnem zapisu je že postala ponarodela skladba v mestu in povsod so jo igrali. In njena popularnost je samo še rasla.
Začinjeno z nedoslednostjo….
Vaccarezza je bil – sled obilice dela – nedosleden in »šlampast« in v besedilu se je pojavilo ena nedoslednost:
Natakar, prinesi še eno čašo!
To noč sem jo videl iti skupaj!
Hotel sem se ji maščevati, hotel sem jo ubiti
ampak v zadnjem trenutku sem se streznil…
In šel sem na ulico vznemirjen,
ne da vedel bi kako se znašel sem se tukaj….
Vprašati hotel sem modrece,
kaj naj zdaj naredim….?
Pozabi, prijatelj….!
Toda pozabiti ne morem,
a tudi ubiti je ne gre,
Saj potem….kako bi živel jaz brez nje…?
Natakar….prinesi še eno čašo…!
Tisti bolj ironični kavarniški »vic maherji« so hitro ugotovili, da se je tisti »zadnji trenutek« - ko se je streznil in premislil, da ne bi »fental« svoje bivše drage - pravzaprav razvlekel čez celo pesem in ta »impulz« ni bil ravno nič hipnega…..
Z napakami ali brez, nič ni moglo ustaviti epidemije priljubljenosti te skladbe, tam v zlatem obdobju tango popevke. Ena karikatura v dnevnem časopisju je prikazovala večstanovanjsko zgradbo v mestu. Vsa okna so bila odprta in iz vsakega stanovanja je odmevalo petje njegovih stanovalcev. Ali pa je odmeval tango iz široke troblje tedanjih gamofonov…..
Enrique Delfino nas je spomnil, da je ta tango bil posebej popularen v Španiji. Ta popularni in slavni skladatelj in pianist je čuval izrezke iz osrednjega madridskega dnevnika ABC ki je pisal..: …na mestu, kjer se bije velik konkurenčni boj med teatri in umetniki, v ulici »Alcala« so na pločniku ulični glasbeniki na svojih instrumentih izvajali note »La copa del olvido«. In ena privlačna svetlolaska je z gracioznim glasom, z zapeljivim pogledom in lepim glasom prepevala …«Natakar, prinesi še eno čašo«….In mimoidoči so ustavili svoj korak, da bi skupaj v zboru peli…… »saj, če jo ubijem, kako bi živel jaz brez nje«..…
Podobno je bilo v Barceloni, kjer je »La noche« zapisal »….in služkinje so jo ob metli in omelu prepevale, pa slepi berači na ulici, pa raznorazni kvinteti v gledališčih in kinematografih…..«
»Delfy« in Delfino ter njuna dvojnost
Delfino se je na svoji mednarodni turneji s svojim glasbeno - komičnim šovom »Delfy-Humorist klavirja« ustavil tudi v Španiji. Ta izjemni umetnik, je bil, kot smo že v tej kroniki omenili poseben in kontraverzen človek.
Avtor lirično-dramatičnega tanga je bil po drugi strani - izjemi humorist - ki je v svojih samostojnih predstavah izvabljal pri gledalcih huronske salve smeha. Vsi španski dnevniki so pozdravili velikega umetnika in njegovo turnejo poimenovali z naslovom: »Ali se spomnite »Čaše pozabe?«
To vprašanje bi lahko zapisali v katerem koli delu sveta.
Če pa se izgovori njegovo ime: za trume njegovih oboževalcev in umetnikov, ki so odkrivali ali pa še odkrivajo tango glasbo – zveni enako kot - »Sezam, odpri se!«.
Comments