Tukaj imamo pravega tango izvajalca, katerega odlično muziciranje se je dogajalo v najzgodnejšem obdobju v zgodovini tanga.** Govorimo o možaku korpulentnega telesa in temperamenta, ki je igral diskreten in skromen inštrument – klarinet.
In prav neverjetno je, kako je ta ogromni možak v ozko leseno cev svojega inštrumenta uspel preliti dušo iz svojega ogromnega telesa. Ta možak se je pisal Juan Carlos Bazan.
»Ogromni« Bazan, klarinetist, eden izmed očetov tanga.
Rojen je bil v predmestni četrti »Concepcion«. Že s petnajstimi leti ga najdemo kot vajenca, črkostavca pri nekem velikem časopisu. Hitro ga najdemo tudi med stavkajočimi, ki so se upirali uvedbi linotipa v proces tiskanja, saj so bila ogrožena njihova delovna mesta. Tako kot vedno, ko so se ljudje upirali napredku v procesu proizvodnje. In se niso zavedali, da napredek lahko prinese tudi nove priložnosti…..
V življenju je še počel marsikaj….
Tudi igral glasbo. Tisto, ki v svojem ritmu povzroči, da nas zasrbijo pete in se noge hočejo premikati. Carlos si je, kot smo zgoraj omenili nabavil klarinet. Takšen kot je bil je imel ogromno zraka v pljučih, prefinjen posluh in veliko afiniteto do igranja pihalnega instrumenta. S svojimi prijatelji je preigraval vse znane tange tistega časa in bil je poznan kot izreden glasbenik z velikim darom za improviziranje ter je postal zvezda tistega časa razvijajoče se tango scene.
»Velikanček« je postal »Velikan« - »Gordo«, kot so mu začeli praviti; in se je začel ukvarjati še samo z glasbo na burnih milongah ribičev v severnih predmestjih, ki se raztezajo tja do reke. Mesto, kjer so se dobivali na plesnih veselicah se je imenovalo »La Red«.
Ribiška scena je plesala na glasbo, ki jo je izvajal duet: Bazan na klarinetu in na kitari »Kitajec« Castillo. Mislili, bi, da je bilo to nekaj skromnega. A Bazanov klarinet se je slišal kot celi orkester. Ni bilo malokrat, ko je pometel s celotno konkurenco številčnejših zasedb in ljudje so ga naravnost oboževali. »Boljši je od celega benda!« so mu znali dati priznanje.
In njegov sloves je krenil tudi v južnejše četrti, ki so slišale, da tam na severu nekdo »raztura« tango boljše kot vsi ansambli skupaj….
Pogodba z »Velodromom«
Jasno, da ga je hitro našel Vicente Pozio in ga skupaj z nečakom Ernestom na violini, Tortorellijem na harfi vključil v svoj kvartet, ki se je potikal po plesnih veselicah v četrtih »Palermo« in »Bajo Belgrano« v okoljih, kjer se je plesalo do iznemoglosti in kjer se je igralo »za noge« bolj kot »za uho« in kjer so se plesne veselice neredko spremenile na koncu v bojno polje.
Na neki vreli milongi v ulici »Blandegues« je igral, ko sta se spopadli dve ulični tolpi. Znašel se je v navzkrižnem ognju in dobil strel v nogo. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in boleče.
Ozdravljen se je pojavil pri upravniku »Velodroma«, kolesarskega stadiona, ki je imel v svoji sestavi tudi priljubljeni kafič. Tam so se zbirali tudi plesalci, ki so upravniku povedali o zasedbi, ki igra pri konkurenci in, ki bi bilo dobro, če bi prišli igrat tudi k njim.
Torej Bazan je šel na sestanek, ovenčan s slavo, ki si jo je pridobil, ko je igral z Ponzijema pri »Hansenu«
»Slišim, da ste bili odlični pri »Hansenu«. Pridite igrat tudi k nam. Potrebujemo trio in sicer klarinet, violina in klavir. Vi najdite ostala dva muzikanta. Plačam en peso po glavi na noč!«
»Napitnina gre nam!« je takoj dejal Bazan, ker lastniki lokalov so včasih napitnino namenjeno glasbenikom - zadržali kar zase.
»Zmenjeno«
»Zmenjeno«. (…če se vprašamo do kod je danes prišel ta peso, ki je bil včasih kar dober zaslužek…)
Bazan se je vrgel v iskanje muzikantov. Hitro se je spomnil violinista Postiglioneja Potreboval je še pianista. Nekega dne se je pojavil pred hišo Roberta Firpa na križišču ulic »Rioja« in »Rondeau«…...
»Pridi špilat z nami Roberto. Peso na noč, napitnino talamo!«
Firpo je pristal, zadovoljen. Takrat je bil še golobček, ki je čakal, da poleti kot orel….
Ponudba »Hansena«
Ni minilo dosti časa, ko se je upravnik »Velodroma« lahko pohvalil pred svojimi lastniki, kakšno dobro potezo je naredil, ko je najel novi ansambel. »Velikan« je s svojimi »bravurami« na klarinetu povzročil to, da so plesalci masovno drli v ta lokal na ples. Seveda je tudi del plesalcev iz »Hansena« odšel k novi konkurenci.
Lastnik »Hansena« sedaj ni bil več ta Šved, po katerem je lokal dobil ime ampak Italijan z priimkom Giardini (ki je takoj spremenil ime lokala v »Restaurant Palermo« - ampak mi smo še vedno rekli »Pri Hansenu) je takoj uvidel, da mora nekaj narediti. Praktičen, kot je bil, je pretkano ponudil Bazanu in njegovi ekipi nekaj, kar niso mogli zavrniti:
»Dva pesa po glavi, napitnino….in hrano!« Jasno, da so s svojimi »bravurami« takoj presedlali tja….
Posledica vsega tega igranja, njegovega značaja in nadarjenosti je bil tudi poskočni živahni tango »La chiflada«. Še danes, šestdeset let po njegovem nastanku ta tango deluje sveže in mladostno, kot je takrat bilo mesto v katerem je nastal. Čudovita, majhna zvočna vinjeta, ki še danes vzburja domišljijo o tistih lepih časih polnih neskončnih, vibrirajočih tango noči, zavetju tango junakov in njihovih zgodb.
…………………
Op.:
*
»La chiflada« (lunfardo) – poteza, izjava, gesta, ki navduši in osreči tistega, ki jo je deležen, bravura, majhna mojstrovina, ki povzroči ugodje in lagodje.
** Leta 1900-1905
Comentarios