INDEPENDENCIA (Neodvisnost)
Ko poslušam glasbo izpod rok Alfreda Bevilacque – tega starega nemirnega in živahnega pijanista, ki je umrl leta 1942 – me še danes vznemirjajo zvoki tistega obdobja v katerem je ustvarjal ta privlačni Italijan.
»Mislim, da bi moral spremeniti naslov svoje kronike o tangu v: »Tako se je rodil Bevilacqua«, ker bi bilo to bolj živopisno od katerekoli glasbe. Ker, fant, nihče se ni rodil tako kot jaz!«
In tukaj ni bilo nobenega pretiravanja. Rodil se je 1874…..na drvečem vlaku tistih prvih železnic, ki so peljale proti severu skozi četrt »Retiro« in preko reke, mimo majhnih vasic do mesta Olivos. Porod se je zgodil na peronu postaje »Belgrano«, blizu hipodroma Argentino. V rojstnem listu je kot mesto rojstva bilo napisano: »potnik brez vozovnice«.
Njegova mati je hranila rojstni list in mnogo kasneje, ko je že bil starejši in ko sva se spoprijateljila mi je v smehu znal dejati:
»Na železnici nisem več nikoli v življenju kupil vozovnice. Ko so mi jo za kakšno vožnjo hoteli zaračunati sem jim samo dejal, da imam črno na belem, da sem njihov potnik že od rojstva!«
V trdem življenju je zapustil šolo in začel delati, da bi pomagal k revnemu družinskemu proračunu ter venomer sanjal o življenju umetnika. Hodil je poslušat kako igrajo kitare pred kakšno hišo ali pojejo potujoči pevci na kakšnem vogalu. Razvil je strast za dva inštrumenta: klavir s svojimi romantičnimi tipkami…..in trombon, ki ga je slišal pri nekem glasbeniku, pripadniku vojaške pihalne godbe, ki je živel blizu in je včasih popoldan vadil doma. S štirinajstimi leti je z žalostjo videl svoje žuljave roke kako propadajo od trdega dela, in nekaj je moral storiti. Sanje o tem, kako je glasbenik so res premalo.Torej je začel vaditi klavir pri dvema mojstroma Italijanoma. Učil se je z velikim žarom.
Z devetnajstimi leti je že igral na pustnih veselicah v teatru »Victoria.«In še kasneje na veliko zadovoljstvo plesalcev tanga v centru , v teatru »El Pasatiempo« v ulici »Parana«. V tedanjem času je bil v tango zasedbah klavir manjvreden instrument (pa še neroden za mobilne tango glasbenike, pa še ni se ga dalo najti ravno v vsaki krčmi, kjer se igralo). Takrat je dominiral rezek zvok violin ob spremljavi kitar….ampak tako je usoda hotela….da je stopil z ramo ob rami z Campoamorem, s Saboridom, z Rosendom v tango areno ter s svojim klavirjem prebijal skozi plesne tango noči polne viskija tako v boljših lokalih petičnih gostov, kot tudi drugih lokalih pri »Lauri« ali »Mariji«, kjer se je zbirala bolj »sumljiva publika«….
Hitro je začel tudi komponirati tango glasbo, ne da bi kaj dosti razmišlja ali s trudil…
Ljudje v obdobju preve »tangomanije« (1905-19014) so bili lačni tango ritma 2x4 in v pomanjkanju izvirne tango glasbe ni bil važen toliko umetniški vtis kot pa to, da je bila melodija všečna in ritem »ta pravi« ter seveda, da si imel dovolj »štofa«.
Takrat je vse živo igralo tango. Zakonca Gobbi sta bila v Parizu, snemala prve tango plošče za založbo Gath&Chaves, tango je tam postal hitro popularen, celo pariška eltina vojaška pihalna godba »Garde des Republique« je izvajala tango komade.
Tudi doma so tango igrali »vsi živi« in igral se je povsod …. revnih predmestjih v krčmah »Palerma«, na trgih, križiščih, v luna parkih, veselicah, v teatrih, na obronkih mesta vse tja do žabjih mlak in raznoraznih drugih »placov s svetlo bodočnostjo«…..
Tango, ki ga je prvo zaigrala pihalna godba
Alfredo Bevilacqua je začutil, da bo prišel tudi njegov trenutek. Razmišljal je celo, da bi zamenjal klavir za trombon. Ne. Nadaljeval je s preigravanjem črno-belih tipk a naredil je krajšo pavzo.
Nekega dne se je pojavil kot dirigent pihalne godbe, ki jo je sam sestavil in vodil. Leta 1910 je skomponiral tango »Independencia« posvečen stoletnici majske revolucije (Revolucion de Mayo) in tem slavnim dogodkom. Prvič so ga zaigrali na prepolni aveniji »Avenida de Mayo« in posebej ga je posvetil tudi mladoletni španski princesi Isabeli, ki je zastopala na tej proslavi španskega kralja.
Ljudje ki so bili takrat na tej aveniji – in tam je bil ves Buenos Aires – so pihalno godbo in avtorja in novo skladbo nagradili z ovacijami. Podpisan izvod not je podaril tudi princeski, ki je bila tako zadovoljna, da mu je osebno čestital in to je storil tudi predsednik Argentine, Figueroa Alcorta.
Ena gramofonska založba je takoj podpisala pogodbo z njim …..vendar ni mogla zadovoljiti povpraševanja , tako, da je podpisal novo pogodbo z založbo »Gaucho Relampago«, ki je uspela natisniti dovolj izvodov plošče. Ta »Gaucho« je bil en podjetni Italijan, ki je imel podjetje za izposojo konjev in konjenikov za predstave v cirkusu ali teatru. Seveda so njegovi konjeniki ponesli ploščo s tem tangom po vsej tej veliki deželi….Nasmeh sreče…? Le eden izmed tistih nasmehov, da je njegova skladba postala tako popularna…
Sonce mrtvih
Bevilacqua, glasbenik in tanguero je nekega dne prenehal mahati z dirigentsko palico. Vrnil se je za klavir in k trdemu kruhu tango glasbenika. Svoje igranje je izpopolnil do perfekcije ter skupaj z ostalimi pianisti afirmiral klavir kot eden od ključnih instrumentov v vseh tango zasedbah. Nikoli pa ni znal unovčiti svojega talenta in kreativnosti. Svoje življenje je končal kot uglaševalec klavirjev……
Tango »Independencia« - je velik tango.
Napisal je še mnogo odličnih tangov a slednji je prestal vse preizkušnje časa in kljubuje obrabi. In odlično označuje duh avtorja. Ritmi tanga »Indenpendencia« v katerih se zrcali sonce Majev, nam govorijo tudi o tem, kako se življenje nekega dne konča, a za nekatere nikoli ne nastopi tema….za nekatere velja tista Balzacova misel:…. »slava je sonce mrtvih«.