GALLEGUITA (Mala Galicijka)
Znotraj glasbe, ki se je pela v mestu, obstaja tudi ta tango z ganljivo tematiko o eni skromni deklici, ki je prečkala morja, da bi prišla v našo deželo iskat srečo, ki pa zna biti tako varljiva.
Ta pesem ima svoj izvor v nostalgičnem spominu njenih avtorjev, ko so se nekega dne z morskimi vetrovi vračali domov.
Nepozabna tango turneja
Leta 1923 so fantje: kitarist Horacio Pettorossi ter brata Julio in Alfredo Navarrine ustanovili tango zasedbo ter ji dali neposredno ime: »Los de la Raza«. Pettorossi – ki bo nekega dne postal sodelavec in prijatelj Carlosa Gardela – je tako prispel iz orkesterske luknje gledaliških predstav, ki so se začele tam nekje leta 1916; izpod odra predstav z tango glasbo v starem teatru »San Martin« v ulici Esmeralda, skupaj s slavnim Pepejem Podesto sta nastopala tudi v teatru »Verano« v južnih četrtih.
V začetku dvajsetih let so bili zelo popularne takšne tango zasedbe, v katerih so občasno gostovali tudi tango pevci, glasbeniki iz drugih ansamblov, vse skupaj pa je znalo biti začinjeno tudi s kakšnim plesnim parom in pesnikom, ki je deklamiral tango poezijo.
Ta zasedba, »Los de la Raza«, je gostovala tudi v Španiji, na kratki turneji z gledališko družino »Muino-Alippi«, da bi zabavali publiko v Madridu in jim pokazali na kakšen način se zabavajo ljudje v Buenos Airesu. »Los de la Raza« so doživeli pravo zmagoslavje v cirkusu »Price« v Madridu, 9. septembra 1925.
Ta uspeh jim je prinesel šestmesečno pogodbo in turnejo po vseh večjih španskih mestih in provincah, kjer so zabavali navdušeno publiko s svojo glasbo, recitalom in plesom.
Toda eno z drugim, pot za potjo, hotel za hotelom, tango črv ni dal miru našim junakom, ki so se takoj po koncu turneje vkrcali na ladjo ter se odpeljali svojemu tango nasproti. Seveda je španska avantura še dolgo odmevala v njihovih spominih, ob neki priliko so samo skrivnostno dejali: »Galicija…..prava čarovnija!«
Vemo samo to, da je turneja bila, kot bi rekli v današnjem jeziku pravi »best seller«.
Takšen Buenos Aires leta 1924
Pettorossi in Navarina sta se z veseljem spominjala svoje turneje po rodovitnih poljih Irie, mestec v Padronu, rek Arose in Cambados….in otožnih verzov Rosalie de Castro.
Spominjali so se stražnih stolpov Viga – bisera vseh morij – s svojimi deklicami in njihovimi velikimi in prestrašenimi očmi barve mandljev, ki vstopajo na ladje, da bi jih popeljale nekam tja v boljše življenje…..
Mala Galicijka,
božansko lepa, je stopila
na obale Argentine
nekega večera v aprilu,
sem, kjer ni lesketa,
kot v črnih nje očeh
ne razkošja,
kot v njenih je dlaneh….
Glede tega moramo tudi mi razbiti en mit.
Vsi so prepričani, da je Buenos Aires leta 1924 bil en velik kabaret, kjer so se dogajale pregrešno razkošne in dekadentne »pijanke«, kjer je tekel šampanjec in viski v potokih in, kjer je denar kar letel po zraku.
Ne, tukaj se je igral in plesal tango predvsem in pretežno na dostojnih in prijaznih krajih, kjer je bil »razvrat« prisoten le v tango glasbi in kjer večina ljudi niti ni imela denarja, da bi si privoščila kaj več kot pa kakšen kozarček……
…kako si krasna, mala Galicijka,
ko hitiš na prvi zmenek
tja v »Pigall«……
In v prav takšen Buenos Aires so se vrnili naši junaki leta 1924 po zaključku svoje evropske avanture. In Alfredo in Horacio sta imela v žepu svoj tango in odkoder ga bosta prelila v instrumente glasbenikov in usta pevcev.
Pesem, ki so ji vsi verjeli
In tango sta izstrelila v mestno orbito, prav med tiste prebivalce, ki so najbolj hoteli pobegniti od sivega vsakdana in, ki niso mogli doseči tistih sanj zaradi katerih so sem prišli in, ki so v tango nočeh še upali, da iz velike mize iluzij lahko pade tudi zanje kakšna drobtinica……
Osamljena v dalnjih deželah….
Tvoj padec je bil hiter
kot snežena kepa
se je raztopila tvoja krepost
ko je obsedla te ideja
da zaslužila zlate bi denarce
za svojo staro mater
v tisti tihi vasici…...
Stara mati v tisti vasi v Galiciji je mišljena »nesrečna mati«, ki je umrla od žalosti, ker je njen otrok moral iti v svet; in končati tako, da ponuja svoje prelepo telo v grenkih nočeh v »Pigallu«.
Ti verzi so resnično bili kot lovke ene velike hobotnice, ki jih je razprostrla po vseh kontinentih. In zelo malo je bilo tistih, ki se jih pesem s svojo vsebino ni dotaknila. In ta vsebina je kar naprej aktualna, tudi danes je aktualna njena univerzalna tragika.
Pesem je bila izvedena neštetokrat, Gardel jo je posnel pa Ignacio Corsini, pa po ulicah so jo peli tisoči, saj je vsakdo v svojem življenju spoznal kakšno prelepo»galleguito«….ki je na koncu ostala le tragična junakinja.
In, ki na koncu, ni bila samo čudovita ampak tudi resnična. In zato so tej preprosti zgodbi v tem tangu – vsi verjeli.