FUEGOS ARTIFICIALES (Ognjemet)
Končuje se leto 1913. Odhaja ob pokanju in hrupu pirotehničnih sredstev, katera so privrženci takšnega proslavljanjai pripravili tudi letos.
Normalno, da je zagorela ena mizarska delavnica s polnim skladiščem lesa. Ko so mimo dirjali gasilski vozovi v galopu svojih poskočnih konjičev so ljudje rekli »Eh«…Konec leta, kaj češ…..Pa kaj je to proti gospodarskim težavam….?
Takrat, ko je že vse dišalo po veliki vojni v Evropi so vsi govorili o »krizi«!
……..Kdaj pa ljudje ne govorijo o krizi…!? Pogovori ljudi v mestu so bili polni fraz kot »inflacija«….pa »tiskanje denarja«……pa »devalvacija«……
Burno nočno življenje v predmestjih pa se je raje prepuščalo lahki ljubezni in zapeljivemu tangu – in to nočno življenje je kraljevalo v kavarni »Armenonville« v četrti »Palermo«. In tukaj so bile doma sanje in obeti in iluzije, ki so marsikomu pomenili več kot največji zlatnik.
Arolasov smoking
Neprestano oglaševanje glasbenih dogodkov, ki so se dogajali v tem kabareju med avenijama Alvear in Tagle, je bil razlog njegove velike uspešnosti. Oglaševali so se po celem mestu, celo v drugih podobnih lokalih so delili svoje letake.
Pa tudi izbor ansamblov, ki so tam igrali je bil zmerom uspešen. Posebej naj tukaj omenim tango kvartet pianista Roberta Firpa, ki je zmerom igral celo vrsto glasbe na katero se je dalo plesati. Bilo je bolj malo jazza ali kakšnih bolj »tropskih« ritmov. Tam nisi mogel slišati tamburinov, zvoncev, bobnov in kongov v kakšnem »cha-cha-cha«-ju ali »merengue«-ju. Tovrstna glasba je bila prepuščena bolj tistim, ki so v gavčo uniformi; v pončih, klobukih, zaščitnih jahalnih hlačah in z ostrogami na škornjih, hodili igrat v Evropo in prodajat nekaj »argentinskega«.
Ko omenjam ta raznovrstni glasbo, ki so jo igrali v »Armenonvill«-u, imam v mislih predvsem zasebo kvinteta: dve violini, violončelo, klarinet in klavir. In igrali so dunajske valčke, pasadoble, mazurke, četvorke, včasih se je pojavila tudi kakšna hitrejša polka, če so koga posebej zasrbele pete. Rekli so mu tudi »ciganski« kvintet, saj so glasbeniki bili oblečeni v karakteristične kričeče rdeče suknjiče.
Tango se je igral v poznih nočnih urah, seveda do jutra, posebej ob teh prazničnih dneh.
Tango glasbeniki so tukaj morali biti oblečeni dokaj strogo in uradno in vse je dišalo po smokingu. Črna obleka in bela srajca.
To, kako si moral biti oblečen, je seveda dodatno udarilo glasbenike po žepu in na to temo obstaja ena črna anekdota, ki govori o tem, kako je Aieta zvedel, da ne bo igral več z Firpom, čeprav verjetno to ni točno tako, saj je bilo znano, da se Roberto Firpo in Anselmo Aieta nista najbolje razumela.
Torej, tedaj šestnajstletni Edurado Arolas je cele noči igral na nekem vogalu v nekem obskurnem kafiču v četrti »San Temlu« in je počasi že postajal znan po svojem neverjetnem občutku za bandoneon. V ta kafič je Aieta naskrivaj hodil sedet v nek kot, da bi hipnotiziran hodil občudovat kako bodoči »Tiger Bandoneona« virtuozno prebira svoje tipke.
Nekega večera je Arolasa neki gost povabil k mizi, ki je bila zraven Anselmove. Slišal je kako je Arolas rekel lastniku lokala, ki je šel mimo: »Hej, šefe, dobil sem novo službo….Danes igram samo do enajstih…za jutri najdite zamenjavo!«.
Aieta se je zdrznil, saj ga je preblisnilo, kaj bi lahko bila nova Arolasova služba.
Točo ob enajstih, si je Arolas poveznil klobuk na svojo skuštrano glavo, pobasal svoj meh v kufer in odšel iz lokala.
Radovedni Aieta je sledil svojemu glasbenemu idolu in šel za Arolasom, ki je vzel je pot pod noge po ozkih uličicah. Naenkrat se je znašel v neki trgovini. Aieta je zagledal svojega junaka kako stoji pred zrcalom in kako mu krojač še popravlja zadnje detajle na črnem suknjiču s svilenim ovratnikom in črnih hlačah s svilenim trakom zašitim po dolžini.
Aieta je zajecljal: »Kaj se dogaja…?« Arolas je je odgovoril rezignirano…. »Ma, živi bankrot stari, eto, kaj se dogaja! «……«Danes začnem igrati z Firpom v Armenonvillu…..in moram priti v smokingu«
Zabavljaški i tango
Eduardo Arolas je debitiral v »Armenonvillu«…..in res je prišel v smokingu. Tango kvartet je blestel.
Ampak nikoli ne zmanjka tipov z najbolj »kreativnimi« idejami. Med neobrzdanimi nočmi, ki so se dogajale proti koncu tega leta se je en tip pritožil Firpu, da se otožnost tango glasbe ne sklada s trenutkom in razigranimi gosti, ki se v lokalu nahajajo in da bi se lahko igralo kaj bolj pikantnega, kakšni ostri »pizzikati«, bolj poudarjeni ritmi, poskočnejše melodije, da bi se dalo skakati prepevati in ploskati v ritmu in prepevati:
»….teci….teci…..teci…..v krog,
….bravo…res ti gre od nog ! »
Pa še kakšne takšne komade bi se lahko zaigralo, da bi se lahko plesal »vlak«.
Arolas in Firpo sta svoje skladbe skladala med igranjem, včasih je svojo dokončno obliko kakšna skaldba dobila kar med nastopom samim, s kakšno uspešno improvizacijo ali glasbenikovim prebliskom v trenutku…..
V slavnostnih nočeh, ko se je leto poslavljalo so v mestu priredili tudi velik ognjemet in tako je bilo tudi tokrat:
»Kakšen ognjemet!!« je zaklical Firpo z otroškim navdušenjem (rad je dejal, da smo zmerom otroci v kotičku srca in, da te igrivosti nikoli ne smemo izgubiti)
»Ognjemet?!« je dejal Arolas….«Lepo ime za kakšen tango!«
Ritem časa
V duhu svojega imena, je kvartet ta tango tudi izvedel, z vrtoglavim živahnim ritmom in z vonjem po smodniku, vse v smislu zvočne impresije, ki jo lahko ognejmet pričara.
Firpo je z desnico na klaviaturi dajal zvočni okvir temu komadu, po oboku se je sprehajal Roccatagliata s svojo visoko oktavokot rakete, ki letijo v nebo, Arolasove sinkope so bile kot petarde, ki jih je razneslo ob bobnečem ritmu kontrabasa, črnega Leopolda Ruperta Thompsona…..
Tako so tudi tango noči dobile svoj »čagatorski« komad. Firpov tango kvartet je dobro zadel duh veseljaških pesmic in njihovega razposajenega ritma. Tango sta skupaj podpisala Firpo in Arolas in je postal standard za vesele, optimistične tange, pa tudi enkrat za vselej, je bil razbit stereotip, da je tango samo otožna in sentimentalna glasba.
Tudi izvedba sama v okvirju te zasedbe je podala vzorec, kakšno naj bi bilo muziciranje štirih instrumentov pri izvedbi tega tanga. Klavir kot ritmična osnova kakofonije ognjemeta, violine žvižgajo kot rakete v zrak, banodoneon poka svoje petarde in bas s svojim nizkimi toni vse spet ugaša v noč…..
Še danes je moč slišati….: »Kako zlati so bili tisti časi, ki so tekli v ritmu Firpa in Arolasa!«