Search

ESTA NOCHE ME EMBORRACHO

ESTA NOCHE ME EMBORRACHO (NOCOJ SE BOM NAPIL)


Po koncu prve svetovne vojne je burno nočno življenje doživljalo svoje zlate čase. Enrique Santos Discepolo, mlajši brat Armanda – ki je bil renomirani gledališki igralec in dramaturg – je skočil naravnost v nespeče noči ulice »Corrientes«. Tudi on je hotel postati igralec. Bil je drugačen kot njegov brat, naš junak, priljubljeni »Discepolinček«. Sama kost in koža, povprečne pojave, z velikim nosom a iskrivih oči. In z živimi gibi kot pravo nasprotje svoje rahlo nerodne postave.

»Debitiral sem v »Apolu« z Casauxom.« se je spominjal: » Delo se mi je zdelo malo predolgo. Zato sem ga skrajšal. Seveda kar sam. Jasno, da so me vrgli na cesto!«

No, spoznal je »deske, ki pomenijo življenje«, kot so znali reči igralci. Toda bil je otrok glasbe in glasba je bila v njegovi duši. Že kot otrok je preigraval neke melodije na primitivne gosli z eno struno, ki si jih je naredil iz ene deske. Nadebudnež je ekstatično vadil in prepeval v nekem temnem in umazanem kotu v sanitarijah nekega »convetilla«: ….. »Nekega dne stopi noter ena pojava….mislil sem, da je to kakšen gledališki impresarijo……bil je navaden klošar…«

Živel je v trenutku takšnega umetniškega ustvarjanja v mestu, kjer so se »čeki izplačali samo tistim, ki so imeli pokritje«. Nekaj malega je začel sodelovati pri pisanju libretov v teatrih, kje je nastopal njegov brat. Toda želel je nekaj več. Želel je sodelovati pri velikih delih in velikh ljudeh. In dobil je svojo »Eureko«: »Tango je otožno čustvo….ki se ga da odplesati.« je znal reči. In imel je prav.


Ulica »Corrientes« - »preozka« in neprespana

Leto 1926. Kot v kakšnem sentimentalnem uvodu h kakšni melodrami, je stopil na ulico »neprespanih noči«, da si odpre vrata te avenijo, ki je bila »najširša na svetu«. In stopi na oder starega teatra in v njegove komedije z deli Vaccarezze. In da stopi na drugi oder, nekdanjih kabarejev kjer je neka orquesta tipica »dajala vse od sebe«, brezkompromisno.

Pred kabarejem pa Discepolo, nekega zgodnjega jutra sreča svojega prijatelja.

»Kakšen objem sem dobil! In sedaj, ko sem zapustil lokal sem videl koga sem objemal v poltemi kabareja….pravo staro kurbo….stari, pravo karikaturo ….ki se mi je zdela znotraj lokala prava lepotica…«

»Kaj je bila Laura?« je vprašal Discepolo.

»Da, Enrique….tista, ki mi je včasih vse pomenila….danes pa je niti nisem več spoznal…«

In stopila sta v neki kafič, da bi mu prijatelj povedal svojo žalostno zgodbo. In v Enriquejevi glavi so se že začele kopičiti besede:


Osamljeno, iztrošeno in zlomljeno

sem jo videl tega jutra

kako zapušča kabare.

Vsa nikakršna,

z nekim trakcem okoli vrata

ki je padal v globoki dekolte…


Ljubezen in žalost ustvarjanja

Glasbena skica je začela dobivati svojo groteskno obliko. Najprej – ritem. Na to – besede! Oh, božanska kombinacija. Izraz vonja vrtnice, ki ga je odnesel veter časa:


In spomnim se, kako me je

pred desetimi leti obnorela.

In kaj vse sem počel,

zaradi njene varljive lepote!


Pa tukaj ni opisoval samo svojega prijatelja. Marsikdo se je prepoznal v teh besedah….in v takšni ljubezni….ko srce ne vidi nič od ognja in dima ljubezni.

Pirandello tanga. Discepolo si ni nikoli izmislil junakov v svojih besedilih. To so vedno bili ljudje iz mesa in krvi.

»Te muči ta tango?« ga je zaupljivo vprašal en prijatelj. Discepolo je naprej odgovoril:


Nocoj se bom napil,

totalka, do nezavesti,

da ne bom več mislil jaz o tem!


Prej kot slej se vsi streznijo. Tudi Enrique je skrivnostno dejal:

»Ma, ni problema! Res se moram strezniti. In nekaj narediti…«

Tako. In naredil je tango. Ki se je rodil kot se je pač rodil: iz ljubezni in iz žalosti. Kot usoda.


Z zvitkom pod pazduho

Discepolo ni imel nobenega problema z umetniškim izražanjem. Enako dobro je obvladal pisano besedo kot tudi glasbo in njegova dela so še danes neprekosljiva avtorska kombinacija besedila in glasbe v tangu. Bil je enako dober na obeh področjih.

Buenos Aires je bil vrtiljak življenja. Dežela je pulzirala v pričakovanju napredka, sedaj v drugem mandatu predsednika Hipolita.

Discepolo je mahal skozi mesto s polovico tanga v torbi in polovico tanga na ustnicah. Šel je k enemu »mojstru«, da bi mu zapel melodijo in ta bi mu napisal note. Rečeno – storjeno. Tako je sedaj z zvitkom not in besedila marširal skozi mesto.

In šel je naravnost v teater »Maipo«, v ulici »Esmeralda«, kjer je na tabli z velikimi črkami pisalo »Družba za prirejanje velikih spektaklov« in na plakatu so bila napisana sama velika imena tedanjega »šovbiznisa« a Discepolo je imel oči le za eno ime : AZUCENA MAIZANI. Čakal jo je tam in tudi dočakal. Ko je spila svoj vermut se ji je približal in jo prosil, če lahko pogleda njegove note. Veliki umetnici je bil dečko simpatičen in je privolila. In ko je Discepolo razvil svoji dve roli – katastrofa. Note so bile nametane na notno črtovje skoraj popolnoma brez veze. »Kraljica gavčev« mu je rekla. »Počakaj, po predstavi bova šla k našemu pijanistu.«


Vrag in angel

In tako sta se namenila k klavirju. Scenski delavci in drugo osebje je že pospravljalo teater. Člani pevskega zbora so še vedno v kostumih posedali in počivali v teatru.

Pijanist se je zdel vsemogočen, aroganten in nadut. Vzel je notni zavitek iz rok Discepola – ki se je takrat zdel še bolj nebogljeno in suho kot je v resnici bil – in ga dal na notno stojalo na svojem klavirju.

Pijanist je vrgel bežen pogled na note. Pripravljal se je, da začne igrati in Discepolu je bilo vedno bolj vroče. Takrat je resno obžaloval , da je obiskal tistega »mazača«….

Pijanist je postajal nejevoljen. Jasno. Pritiskal je tipke na klavirju…vse skupaj je zvenelo bolj »kilavo«….Iz nič – nastane – nič…A Azucena je bila potrpežjiva in nekako je le uspela izluščiti melodijo refrena, ki ga je začela prepevati vedno bolj glasno…..In takrat se je zaslišal glas ene članice zbora, ki je bila še v gledališču:

»Kako je to lepo!« Še nekdo se je strinjal….Azucena je ponovila refren in pijanist je igral vedno bolje….Nekje v poltemi teatra so refrenu pritegnili še scenski delavci….

Nekoč kasneje je Discepolo še rad pripomnil:

»Nikoli nisem mogel izvedeti kdo je bilo to dekle, ki je spregovorila. Toda bila je angel, preoblečen v striptizeto. In premagala je vraga na klavirju….«

Azucena je izvajala ta tango med ovacijami in prav nič ni nikogar motilo, da so besede prihajajo iz ust junaka moškega spola. Azucena Maizani je bila že takrat takšna legenda, da to pri njej sploh ni bilo pomembno. »Esta noche me emborracho« je iz njenih ust šel na pot svetovne slave.

To se je zgodilo leta 1928. Enrique Santos DIscepolo ali »Discepolinček«, nočna ptica, propadli igralec, anonimni burkež, neznani pesnik, glasbenik »po posluhu«, suhec, je sedaj dobil drugo težo, saj je naredil tango.


https://www.youtube.com/watch?v=ZS7SJwPelXw

4 views

Recent Posts

See All

SUR

SUR (JUG) »Od brazd na tleh, ki jih je naredil dež, v četrti »Boedo«, pa na jug razprostirajoči se četrti »Pompeya« in »Puente Alsina«, s svojimi dvorišči in dimniki in poplavami in v smeri severa

ADIOS PAMPA MIA

ADIOS, PAMPA MIA (ZBOGOM, MOJA PAMPA) Kar naprej so zvonili zvonovi slovesa za tango, tam v drugi polovici leta 1964. Novice, kar o štirih umrlih velikanih tango glasbe so zaokrožile po mestu.

TRES ESQUINAS

TRES ESQUINAS (TRIJE VOGALI) Nekega dne so kupci v prodajalnah plošč zagledali nov izdelek na policah in v izložbah, izdelek na katerem je z velikimi črkami pisalo »long play«. Na teh ploščah je posl

©2019 by TANGO ZGODBE. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now