ENTRADA PROHIBIDA (Vstop prepovedan)
Spomin na Luisa Teisseira – avtorja tega tanga – sovpada s spominom na tisto prvo obdobje, ko so se avtorji začeli združevati, da bi uredili vprašanje avtorskih pravic. Teisseire je imel izrazit dar in čut za socialne pravice in je bil glede tega neizprosen borec. Marljiv in energičen, z jasnim ciljem in pogledi. Poln svobodnjaških idej od glave do pete. Prostovoljec. Bogato obdarjen z darom govora, neizprosen, bojevit in izjemno razumen.
Spoznal sem ga v obdobju, ko sem ravno postal polnoleten in sem z njim sodeloval še naslednjih šestnajst let. V boju proti »psevdoavtorjem« (se je boril skupaj z ostalimi pionirji ali pa kar sam), ki so prenarejali in ponarejali to glasbo in jo prodajali v tisočih primerkih. Z enakim žarom se je boril tudi proti tistim lastnikom lokalov, ki so izkoriščali glasbenike, da so morali igrati za mizerno plačilo.
Torej to področje - ki je bilo takrat popolnoma neurejeno in neorganizirano - to je bilo njegovo bojno polje. Tukaj je lomil svoja kopja, v boju s pirati, proti piratskim izdajateljskim hišam, napadal je kavarne v katerih so igrali njegovi kolegi za drobiž; ni se zgodilo enkrat, da je nasilno prekinil kakšen ples, in ni videl nobenega problema, če je bilo treba zadeve razščistiti s pestmi ali nožem. Če je bilo potrebno je znal požugati tudi s pištolo.
Nalezljiva romantičnost
Kako rad sem ga poslušal, ko mi je pripovedoval o spominih na prva obdobja tanga. Sanjal je o glasbeni karieri a že kot petnajstletnik je moral zapustiti šolo in delati različna priložnostna dela, da je pomagal k družinskemu proračunu. Povsod , kjer je delal je organiziral proteste, stavke, ker mu vrag ni dal miru….Globoko v duši je bil anarhist, seveda takšne romantične narave, saj povsod kjer je bil je organiziral družabna srečanja, kjer so se brale knjige s socialno tematiko….. v rekreacijskih centrih……..na družabnih plesih. Organiziral je tudi »bolšje trge« starih knjig, da bi ljudem, ki so pili v bližnjih kafičih ponujal pot v socialno razsvetljenost.
En dečko katerega je Luistio naučil brati in pisati mu je v zahvalo podaril flauto. (Sedaj pozdravljamo tega aninimnega fanta, da je omogočil, da je tango dobil takšnega odličnega flautista in plodnega avtorja). Teisseire je od takrat naprej živel samo še za to, da se je učil not in skladanja. Hitro je skomponiral svoj prvi tango »La nacion«, ki je postal priznan od njegovih kolegov glasbenikov in, ki mu je utrl pot v glasbo.
S svojo flauto pod pazduho je nekega dne debitiral v »Hansenu« s trijom, ob kitaristu Aspiazu »čoravim) in »Baskom« Urdapilletom na violini….in od tam naprej v burno nočno življenje »Palerma«….v igranje z različnimi zasedbami, v snemanje plošč za kompanijo »Atlanta«, v okvirju kvinteta Berta pa na plese, v gledališča in kabareje….
»Damica« – simbol
Ko je prav z njim, Augostom P. Bertom igral v kavarni »L'Abbaye v ulici »Esmeralda« št. 500, v kvartetu tega bandoneonista, (skupaj z Josejem Sassonejem na klavirju ter Peregrinom in Paulosom na violinah), leta 1918 je dobil inspiracijo za stvaritev skladbe, ki je postala tako popularna v kabarejih. Njegove note so se odlično ujele z komičnimi verzi pisca besedeila:
V kabaret bi vstopila
a prepovedan ti je vstop,
ker si kurbica koketna…..
Tukaj naj poudarimo, da nimamo namen govoriti o erotičnem naboju, ki so ga bile polne razburlljive tango noči. Niti o erotiki, ki je prisotna v tango besedilih. Tukaj je damica kot junakinja te zgodbe le - simbol. Nikogar konkretnega nimamo v mislih. Je le zgodba kakršnih je bilo nočno življenje prepolno. In Teissiere je bil odlične opazovalec. V svojem potikanju po živopisnih nočeh je Luis videl in doživel marsikaj. Črnolasko Mireyo – ki je osrečila a tudi razžalostila marsikoga…Joakino, kraljico »cortes« in »quebradas«…..pa čudovito in sočno Rosauro….pa še druge…
Moj prijatelj je imel odlično oko za takšne in drugačne zgodbice, posebej se je pa spomnil ene, ko je v teh bojih okoli ženske nastradal neki Argerich, ki ga je ubil tam, neki Traverso, v kafiču »El Quisoquito«.
Tako je to bilo v teh predmestnih milongah, med ozkimi krilci damic in brezkompromisnimi moškimi, ko je vse skupaj prišlo na »točko vrelišča«. V kafičih v centru mesta se je zadeva spremenila. Tam so se stvari reševale na miren način. Brez velikega prepira, so lastniki sami poskrbeli, da se prepir ni sprevrgel v kaj bolj resnega med pripadniki plesnih veselic.
Seveda so so se vsa ta dogajanja veselo beležila med ustvarjalci glasbe in besedil, kot v preštevilnih tangih in patetičnih verzih ….«od Esmeralde pa do severa….«
Prišel sem tudi v tvoj San Martin,
da izničim tvoj sloves kvartopirca,
in da te odrešim vseh utvar….
Zastopnik pravice
Ko sedaj obračamo gumb na televizijji časa in gledamo tedanji Buenos Aires, se nam te stvari zdijo nenavadne. A tako je to bilo. In vsekakor pa so te stvari še žive v njegovi glasbi.
Luis Teisseire je umrl 3. maja 1960 star 76 let. Njegov živahni in ostri tango »Entrada prohibida« so posneli v bistvu vsi pomembnejši ansambli tanga. Luis je še sedaj prisoten v veliki dvorani Društva avtorjev in skladateljev, zdi se mi, da je zaradi njegovega dolgoletnega delovanja in vodenja te ustanove, še sedaj tam prisoten njegov duh.
Še sedaj smo umetniki lahko hvaležni za vse njegove dosežke skozi ostre boje za priznanje naših pravic in brez njega bi bili siromašnejši za marsikateri tango, ki boža naša ušesa.