EL PENSAMIENTO (Misel)
Klicali so ga »El gallego« (Španec, Galicijec), čeprav je bil mulat in temnopolt.
»Gallego« Martinez. Kakšen genijalen pijanist tanga. Kakšen izjemen skladatelj! In kako smo mu, Joseu Martinezu, lahko hvaležni za tange kot so »Pablo«, »De vuelta al bulin«, »El cencerro« in mnoge druge, da ne omenjamo tega »Pensamiento« o katerem bomo govorili tukaj.
Neprenehoma je živel v stanju ustvarjalne navdahnjenosti. Njegov pogled je bil včasih rahlo odsoten in otožen. Bil je redkobeseden možakar in kadar je kaj izjavil je to vedno bilo vedno kaj duhovitega in zanimivega. Imel je enkraten občutek za ritem in melodijo in enkraten okus za lepo in dobro v glasbi. Pa naj je igral sam v plesnih dvoranah ali v kakšnem duetu s kakšnim kitaristom ali v manjših zasedbah, še v časih, ko so odpirali vrata prvim »orquestas tipicas«
Vsi pravijo, da je bilo imeti njega za spremljavo na klaviaturi nekaj posebnega. Ko je leta 1918 Francisco Canaro delal »velik korak naprej » v svoji karieri in začel igrati v kabareju »Royal Pigall« (danes »Ta-Ba-Ris«) je hotel ob sebi imeti bandoneonista Osvalda Freseda in pianista Joseja Martineza. Pa sploh ni bilo važno, da ga je Fresedo kmalu zapustil in odšel svoji usodi naproti v »Casino Pigall« nedaleč stran…
»Dobrih bandoneonistov ni ravno na pretek…« je znal reči Canaro. Poklical je Minotta iz Montevidea, ki je imel nehvaležno nalogo zamenjati Freseda….Tudi on ni ostal dolgo…
V istem smislu je ta o glasbeni veteran govoril tudi o Joseu Martinezu, ki je tudi kmalu sestavil svoj orkester ter zapustil Canara, da bi igral v kabareju »L'Abbaye« v ulici »Esmeralda«:
»To je bila podobna žalostna izguba. Namesto njega je prišel igrat Luis Riccardi, šolan pijanist z dobro tehniko……ma, kako je publika kričala…..(in, stari, publika v Royalu je imela prefinjen okus in »občutljivo« uho)….takoj so opazili da manjka Martinezov tipični ritem….Mislim, da nisem tam brez njega, nikoli več prepričal publike….!«
Toliko glede informacije s strani Canara. Kar nekaj let do tedaj, je Martinez igral z njim. Še od časov, ko so skupaj z bandoneonistom Pedrom Politom tvorili trio in igrali tečajnikom v famoznih plesnih šolah »academias« v danes izginulem teatru »Olimpo« v ulici »Pueyrrdon« in kjer si plačal »deset stotink za ples«….
Tja so hodili učit in se razkazovat najboljši mestni »carji« tango plesa in navduševat svoje učence in ostale gledalce, ki so tja hodili in, da si tam igral si moral biti dober glasbenik. In teater »Olimpo« je slovel, da ima »opasen« bend, katerega ritem je narekoval ravno »Gallego« Martinez, ali kot so mu s simpatijami plesalci rekli tudi, črni, sin, vnuk, pravnuk argentincev….
Obdobje vajeništva….
Da bi ga ujeli na začetku poti se moramo vrniti na konec prvega desetletja tega stoletja. Jose Martinez je že od malega nosil tango v sebi, saj se je že kot mladi dečko potikal po kafičih revne »La Boce«, kjer se je igral tango in kjer se je hranil bolj kot s hrano - z zvoki predmestne glasbe. Začel je igrati klavir brez prave izobrazbe….prve lekcije je dobil na domu nekega prijatelja. Ni poznal not, poznal pa je čustva, ki so potrebna, da bi igral glasbo, ki jo je imel rad.
Fant je kmalu skoči v reko in prejel pravo šolanje. V nekem trenutku se je znašel »na pravem mestu in v pravem trenutku« in je imel priložnost zamenjati enega pijanista v triju ali kvartetu, ki so igrali v nekem lokalnem kafiču, kjer je tudi dobil svoj vzdevek:
Lastnik ga je vprašal: »Kako se pišeš…..? Martinez ? A Španec si!?«
Fant je bil molčeč in najraje je govoril kar s svojimi instrumentom. In to je bilo dovolj. Igral in igral je po predmestju hodil v šolo življenja, izpopolnjeval sebe in svojo obrt in počasi lezel z reko proti ulicam in vilam centra.
»Imam majhen fijaker…..«
Med temi mladimi ljudmi tedanjega »San Telma«, ki so znali rajati na vse žive ritme tedanjega časa in se je plesalo vse tja do »Boce« je živel robusten, hrupen in robat mladenič, ki so ga vsi poznali pod vzdevkom »El Frey« (Frater). Ukvarjal se je s tem, da je s svojim tovornim fijakerjem vozil ribe na tržnico v center mesta. Kako spretno je znal s tem vozom, pa njegovimi ročkami in kako so se vrtele uzde v njegovih kot vetrnica ogromnih rokah. Kot nasprotje njegove pojave pa je njegov tovorni fijaker za prevoz rib bil posut z namalanimi rožami živopisnih in kričečih barv. Skratka - bil je opazen.
V kafičih v »La Boci« se je le redko dogajalo, da ni prišlo do pretepa. »El Fray«, močen in razvit in brez pomislekov…. »se jih je redno in z velikim veseljem udeleževal kar z golimi pestmi….in te »pretepačine« so se ponavadi končale tako da je ….iz »frajerjev naredil skladovnico«….« kot se je Canaro rad spominjal tega tipa.
In glasbeniki so se dostikrat spomnili nanj….
In tako je Frey dobil svoj tango, tako kot je pač ogromno tangov poimenovano po takšnih ali drugačnih dogodkih ob njihovem nastanku ali po ljudeh, ki so bili junaki teh zgodb….
Tako ta tango sicer ni dobil ime po kakšni lepotici ampak po tistih živopisnih dogodkih v nočeh katere so živeli ti ljudje. Tako je ta slikoviti fijaker, podoben tistim, ki so ga imele slikovite skupine študentov, kot v zgodbi o tangu »El Once«… vzbudil avtorjeve ustvarjalne misli.
In kot je vzbudila misel pesmica, ki jo Frey prepeval po ulici…
………Imam majhen lojtrski voz….
Le o njemu bi govoril jaz….
Jose Martinez je bil nenadkriljiv pianist ostrega, ritmičnega tanga v »canyengue« stilu, dober opazovalec življenja okoli sebe in to je tudi ujel v živahen ritem svojega »El pensamiento«.
Ujel je cvetje narisano na ta tovorni fijaker kralja ribičev, ki je s šestimi prsti na eni roki paradiral skozi tlakovane ulice nekega mesta in, ko je stopil v ritem tanga, je ostal ohranjen v njem, takšen, kot na kakšni stari fotografiji.