EL PANUELITO (Robček)
Le tiste ki umrejo lahko pozabimo. Toda spomin na Juana de Diosa Filiberta ne more nikoli umreti. Lahko samo traja. In spomin nanj živi v njegovih nepozabnih melodijah. Tudi danes ko prisostvujemo na komemoraciji za tem genijalnim glasbenikom z brega reke Riachuelo in ki je umrl ravno tega dne 11. novembra 1965 na dan svetnika Svetega Martina.
Tistega, ki je poklonil polovico svojega plašča nekemu revežu, da bi ga zaščitil pred mrazom, v čast Jezusu. Ja, ravno tistemu svetniku, ki se je posvetil Cerkvi , ki je postal nato škof in svetnik in, ki je tisoč dvesto let pozneje postal zaščitnik Buenos Airesa na glasovanju, ki ga je organiziral španski konkvistador in ustanovitel tega mesta, Juan de Garay, da bi določili zaščitnika. Prvič so izvlekli ime Svetega Martina, pa nekako niso bili zadovoljni s tem izborom, tudi drugič je padel listek s tem imenom, ponovno….ko je še tretjič bil izvlečen listek z imenom San Martina je tako tudi ostalo.
Ne vem ali je bila posredi magija ali kaj…..kot tudi ne vemo, kdo sedi na svetnikovi desnici, tam v nebesih, na njegovi levi strani prav gotovo sedi svetnik zvoka revnih sosek - Juan de Dios Filiberto.
Slovita tango dogodivščina
Filiberto je že od malih nog trdo delal. Z devetimi leti ga namreč zaradi nemogoče obnašanja vržejo iz šole v rodni »La boci«…..nadaljuje kot…..kot čistilec čevljev, nosač, delavec v livarni, delavec v dokih…. Bil je anarhist in bil ga je glas suroveža in grobijana….Nekako surov, elementaren in neposreden je ostal celo življenje.
Kako je prišel v glasbo? Iz različnih motivov, v glavnem pa je požvižgaval in prepeval kakšno pesmico. Tako se je tudi na koncu prvega desetletja odločil, da se bo posvetil samo glasbi. Glasbo je začel študirati dokaj pozno. S štiriindvajsetimi leti začne s študijem solfeggia, harmonije, kontrapunkta ter igra violino in se uči vsega tega, kar je bilo potrebno izobraženemu glasbeniku.
In neke noči leta 1914 stopi Filiberto na pot tanga, ki je trajala nato še natanko pol stoletja, do njegove smrti. Odločil se je da se bo preživljal z glasbo, kot violinist in tako ustanovi svoj prvi tango trijo z bandoneonistom in pijanistom in začnejo igrati v nekem kafiču na vogalu ulic Patricios in Olavarria. Predvsem zaradi njegovega vzkipljivega značaja ta trio ni imel dolgi vek trajanja. Juan je spokal svojo violino in se vključil kot druga violina v neki klasični godalni kvartet, ki je izvajal klasično glasbo. Tudi to ni trajalo dolgo. V njegovem srcu in duši je obstajal le tango. Leta 1915 je skomponiral svojega prvega: »Guaymallen«….kmalu drugega »Cura segura« (Pravo zdravilo)…Srečno za tango glasbo, za njegova bolezen – odvisnost od tanga – ni bilo pravega zdravila….
Leta 1916 si je nabavil harmonij in z njim začel iskati prave melodije, seveda ga je pot hitro pripeljala k bandoneonu, ki je bil edini primeren instrument, da se je lahko z bogastvom kombinacij svojih tipk in svojega meha ponudil kot tisti medij preko katerega je Juan de Dios lahko posredoval vse bogastvo svojega talenta.
Žongler z glasbenim rekvizitom.
Glasba radosti in otožnosti
Leta 1917 je Juan de Dios skomponiral tango za katerega je besedila napisal njegov prijatelj Facio Hebequer, z naslovom »La planchadorcita«. Ne besedilo, ne naslov nista bila všeč avtorju glasbe. Čuval je svojo skladbo in jo tri leta kasneje pokazal pesniku Coriji Penalozi, katerega pesem »El panuelito« se je krasno skladala z temačno melanholijo glasbe;
Beli robček,
ki sem ti ga ponudil,
je bil zate
Prepleten z mojimi lasmi
zavrgla si ga,
prepojenega z mojimi solzami…
Penaloza je zadel pravi ton Filibertove glasbe in ta dvojec je dal še druge nepozabne stvaritve: El besito, El ramito, Caminito, La cartita, La tacuarita….
1920. leta je izšel notni zapis tega tanga pri eni komercialni založbi. Nekako se niso mogli sporazumeti o stroških in honorarju in tiskanje prve izdaje so pokrili velikodušni Filibertovi prijatelji…
»El panuelito« je doživel veliko popularnost tako doma kot tudi v tujini, prestopil je meje, preplaval morja…..s tistim žalostnim napevom, ki se je sedaj vrni v to otožnost zadnje poti Filibertove poti do njegove hiše v ulici »Magellanes«, ki jo prečka Caminito…..
Žalostno je zapela ptica,
sladka moja,
ko si me zapustila
še sam ne vem, zakaj….
Zanimiva anekdota
Od neštetih zgodb, katerih je bilo živopisno in burno FiIibertov življenje prepolno, bi dodal še eno zanimivo.
Tam nekje v dvajsetih letih so mestne oblasti priredile prav poseben scensko - glasbeni spektakel v teatru »Avenida«. Povabljena so bila velika imena iz politike in javnega življenja in promet je bil ustavljen. Okoli teatra je vladalo obsedno stanje polno redarjev in varnostnikov.
In evo ga - pripeljal se je Filiberto v svojem starem »Studebakerju« (iz »druge ali tretje roke«), ki ga je takrat imel. Zapodil se je naravnost v trumo redarjev, ki so urejali promet na križišču pred teatrom. Tako na daleč sva se pozdravila in on mi je zavpil iz avta: »Počakaj me, greva skupaj v teater, samo da parkiram avto!«. Zavil je na prvi prosti prostor, da bi tam parkiral.
K njemu je takoj stekel en redar, pravi surovež, strogih potez, pravi grobijan kateremu se je že na obrazu videlo, kako je prav vesel, da je našel naivno žrtev in kako bo obračunal s predrznežem, ki si je drznil parkirati kar po svoje. Toda, ko je spoznal Filiberta se je popolnoma spremenil:….«Toda, to ste vi, maestro !!«
Njegov nasmeh se je raztegnil od ušesa do ušesa. Jasno je bilo, da je fant velik Filibertov oboževalec. Na njegov stari »razštelani« Studebaker je takoj obesil tablico na kateri je pisalo:
»Št. 1: Gospod Župan«
………………
Op.
Juan de Dios Filiberto (1885-1964) je ena najbolj svojevrstnih in kontraverznih osebnosti v zgodovini tango glasbe.
Malo je umetnikov, ki bi le z naravnim talentom in nadnaravnim navdihov, brez prave glasbene izobrazbe postali čista klasika žanra.
Njegova mladost je bila mladost, potepuha, klošarja, anarhista, da, že skoraj pravega nasilneža in pretepača v revni četrti »La boca«, kjer se je potikal in delal najbolj težaška in umazana dela.
Glasbeno se je udejstvoval v lokalnih folklornih skupinah. Že od zgodnjega otroštva je bil deležen zvokov nenavadne mešanice melosa priseljencev iz različnih držav od koder so prihajali emigranti v »La boco«, kjer so sicer prevladovali Italijani. Tako je slišal: tonadas, huellas, estilos, triunfos, vidalas, katere je potem vključeval v svoj tango.
Kot fizični delavec je delal tudi v gledališčih centra, kjer je lahko poslušal tudi koncerte klasične glasbe. Naravnost oboževal je Beethovena, ki je bil njegov glasbeni Bog. Glasbeno se je začel izobraževati šele pri 24. letih starosti.
Če gledamo notne zapise njegovih tangov, na prvi pogled sploh ne vemo, da gre za tango. Ves čas je v svojem orkestru uporabljal nevsakdanje instrumente, kot je harmonij, vseskozi je uporabljal klarinet in flavto, tudi, ko so drugi ansambli že to opustili.
S svojimi mehkimi, nežnimi, skoraj nadrealističnimi in melodičnimi tangi; z melodično linijo v nizkih tonih, s primesmi klasične glasbe in folklornih elementov iz argentinskega »talilnega lonca« zvokov je tlakoval pot za »tango-cancion«, tango-pesem-popevko ter bil v prvi vrsti tistih, ki so začeli prvo »tango revolucijo« v glasbi. Bil je vzornik tako »klasikom zlate dobe« tanga (Fresedo, Pugliese, Di Sarli), kot kasneje tudi »revolucionarju« Astorju Piazzolli.
Comments