EL MARNE (Marna)
Spomnimo se enega tedna, tako usodnega za človeštvo in tako nesrečnega….
28. julija 1914 je Avstrija napovedala vojno Srbiji, 1. avgusta je Nemčija napovedala vojno Rusiji, 3. avgusta pa še Franciji. Naslednjega dne je v vojno proti Nemčiji vstopila še Velika Britanija.
Naslov tega tanga označuje enega izmed najbolj dramatičnih in usodnih krajev v tem konfliktu. Kraj človeške bede pa tudi kraj človeške veličine in slave. Tango skladba s tem imenom poskuša, s svojimi frazami, ritmom, melodijo kar najbolj neposredno spomniti na dogodke, občutke in obraze ljudi, ki so sodelovali v bojih na tej fronti in poskuša ujeti realnost trenutka, skozi refleksijo ustvarjalca glasbe, ki je bil tako oddaljen od kraja dogajanja a je vseeno uspel ujeti v svoje note tisti univerzalni preblisk, ki ga vojna povzroči v vsaki ustvarjali in subtilni duši…….
In še enkrat se spomnimo – pa ne zadnjič - avtorja tega tanga. Človeka z nepozabnim značajem, ki je bil ustvarjalec nad časom in mejami in ki je znal tako briljantno ujeti realnost v zvok svoje glasbe.
Odstranjevanje skorje; a ne do jedra
Eduardo Arolas, ki je od »mucka« postal že »tiger bandoneona« in je v letu 1914 že preselil od igranja v kavarni »T.V.O.«, na vogalu ulic Montes de Oca in Iriarte, preko kabareja »Montmartre« v ulici Corrientes in nato še naprej po stopnicah v starodavno restavracijo »La Busca) v četrti »Barracas al Sur« (ali kot so mu domačini tukaj pravili »pri Avellanedi«.)
Mladenič je bil ulični maček, kot večino svojega življenja. S svojimi vrstniki je »kradel Bogu dneve« in iskal boljše življenje ter svoje mesto pod soncem in …V takšnem življenju ni bilo nič idiličnega in njegov vsakdanjik je potekal v surovem okolju nabitih sosesk, kjer se je bil neprestani boj za obstanek.
Eduardu je njegov način boemskega življenja in okolje v katerem se je gibal hitro pirneslo oznako »compadrito«, ki si ga je prislužil v jutrih svoje četrti »Barracas al Norte«, in ki se tako lepo podal k opisu njegovega znamenitega tanga »Una noche de garufa«…In takšen kot je bil po duši, vsekakor pa tudi po tem kako je izgledal, se ni nikoli vklopiti v elitno okolje in reflektorje centra mesta, saj s svojimi skuštranimi lasmi pod zmahanim klobukom in prekratkim suknjičem, zakrpanimi hlačami, zmečkano krvato in ponošenimi čevlji…ne, takšen se tam ni mogle pojaviti s svojim bandoneonom zavitim v platneno krpo in sesti na stol pod katerim je bila – po njegovi stari navadi – flaša gina…
Da bi lahko vsi slišali tega genija so ga morali preobleči v zmernejša in dostojnejša oblačila : črn suknjič z belo srajco in črne hlače, vse bolj v smoking stilu…(kot smo videli v eni od prejšnjih zgodb). In moral je dati svoj bandoneon v pravi kovček. Tako. Vse po pravilih okolja. A njemu to ni bilo mar.
Ker, ko je Arolas vzel v roke svoj instrument s tipkami in ko je raztegnil svoj meh v poplesavanje not po oktavah gor in dol z desno roko in preigravanje terc z levo roko je postal nedosegljiv za glasbeno okolje in kakršnokoli okolje, ker se je kar »izklopil«. V dobro tanga in splošne človeške ustvarjalnosti je bilo, da se je pojavil ta nenadkriljivi miniaturist tistega najbolj liričnega kar Buenos Aires premore.
Njegov tango je bil »magneten«, z eno bistveno razliko. Njegov tango se je skladal z gibanjem plesalcev in jih naganjal, da se gibljejo in njegove melodične linije so omogočale, da sanje poslušalcev poletijo.
Človek nasprotij
Arolas je iznašel melodije, ki so izrazile stanje njegove duše, svojo samoto in svoj nemir je znal izraziti z frazo, tožbo ali le z dihom svojega bandoneona.
Še danes pa so nerazumljiva določena nasprotja, ki so obkoržala Arolasa.
Za določene ljudi je igral magično, nadnaravno, nadrealno.
A to je kontradiktorno v primerjavi z njegovim burnim »realnim« življenjem. Svojim izrazitim »compadre« izgledom in pojavo tipa »pripravljenega na vse«, se bi ga hitro dalo označiti kot prepirljivca ali freh tipa. Toda ni bil ne eno ne drugo.
Ko so ga vprašali od kod mu njegova značilna valujoča hoja z mahajočimi rokami kot veje od vrbe je dejal :
Veš, hodil sem po krajih, kjer so nate prežale različne nevarnosti in vedno sem imel s seboj kakšen nož ali bodalo, da me ne bi presenetil kakšen model. Seveda ta »model« ni bilo mišljeno nič lepega. Pa tudi vzdevek »Tiger Bandoneona« je deloval kar resno in tudi drugače zlovešče. In sem imel mir.«
Tudi v ljubezni ga ni spremljala sreča. Nikoli ni doživel ednine. »Ljubezni« niso bile le ena ljubezen, »ženske« niso bile le ena ženska….
In njegova glasba je bila tudi kontradiktorna….na trenutke silovita in energična kot izraz njegovega paničnega bega pred samoto in mrzlično iskanje ljubezni…, na trenutke sentimentalna in melodiozna, kot iskreni in pravi izraz njegovega čustvenega sveta….kot je znal dejati: »globina človeške duše se da izmeriti le z zvokom bandoneona…«
Izraz prijateljstva: dejanje ljubezni
Prvi spopadi v septembru 1914 so zahtevali svoj krvni davek. S prebojem belgijske meje so nemške enote marširale v smeri prestolnice Francije, dan za dnem. Kaizer Villhelm II se je že videl kako zmagoslavno koraka pod Slavolokom zmage. Konvoji nemške vojske in topništva so se valili proti Franciji s sloganom: »Od Berlina do Pariza!«
5. septembra so pruske sile, z kakšnim milijonom vojakov, prestopile reko Marno in so se znašle dobesedno pred vrati Mesta Luči. General Joffre je izdal svoje znamenito povelje: »Ni preboja!«
In osemsto tisoč francoskih vojakov se je zapletlo v bitko, ki je trajala neprekinjeno sedem dni in noči in se nato spremenila v frontalne spopade, ki so se bili v rovih zahodnega bojišča še naslednja štiri leta. Tega dejanja se zgodovina še kdaj pa kdaj spomni zaradi ogromnega poguma, predanosti in požrtvovalnosti vojakov in njihove ljubezni do domovine.
V Buenos Airesu je to dejanje močno odmevalo.
Še toliko bolj ker vemo, da je živelo v Buenos Airesu mnogo Francozov, ekonomskih emigrantov, pa tudi umetnikov, saj je bil Buenos Aires poln lokalov, ki so kar najbolj hoteli posnemati francoski način zabave. In tudi ostali prebivalci tega mesta so naravnost oboževali vse kar je prihajalo iz Francije.
Sploh ni slučajno, da je Arolas v kabareju »Montmartre« napisal svoj »El Marne«, tango, preproste zgradbe a velikega pomena.
Zahvaljujoč Arolasovemu navdihu je v tango izrazil svoje prijateljstvo in privrženost Parizu na svoj način - z dejanjem ljubezni.