V tej zgodbi se bomo ustavili pri lirični zgodbi, ki tako kot toliko tango zgodb neskromno spada v domeno neverjetnega in nadnaravnega. Tango »El irresistible« Lorenza Logattija je karakteristični predstavnik tango glasbe, ki je po značaju pravi zvokovni vitamin in za katere je kritik Radames rekel, da so njegova »nebeška Aida starih teatrov Buenos Airesa« in od njegovega nastanka naprej je bil ta tango vedno deležen ovacij in nedeljivih simpatij občinstva.
Lorrenzo Logatti je bil italijanski klarinetist iz Foggie, ki je prišel nekega dne leta 1898 s svojimi šestindvajsetimi rosnimi leti, da bi našel srečo v življenju in napredek v glasbeni karieri. Prvi korak, ki ga je naredil in kar je tudi zabeleženo, šel se je prijavit na »Združenje profesorjev orkestralne glasbe« ( Asociacion del Profesorada Orquestal), ki je v bodočnosti postala izjemno vplivna organizacije in sindikat, ki je pošteno skrbela za pravice njenih članov.
Kavarna umetnikov
Seveda se je mladi Logatti tudi takoj vrgel v kavarniško in nočno življenje mesta, vstopil je v eno kavarno v ulici Parana, med ulico Cuyo (danes Sarmiento) in ulico Corrientes, ki se je nahajala ob stranskem vhodu v gledališče »Politeama« (tukaj, kjer je danes gradbišče za nebotičnike). Tukaj je najprej iskal primerno okolje za svoje umetniško izražanje.
Kafeju »Sabatino« (dona Sabatina di Pietra, prijatelja pesnikov in umetnikov) je njegov lastnik naredil še en vhod, prebil je stranski zid teatra, tako, da je imel vstop neposredno v ulico Corrientes.
Tito Livio Foppa je ta kafič brez olepševanja opisal kot : najbolj buren, najbolj hrupen in najbolj razburljiv nočni klub v mestu. Mladi Logatti se je v tem okolju počutil kot riba v vodi, ustrezala mu je družba nadarjenih umetnikov vseh vrst, dobromislečih , veselih in kreativnih vrstnikov in sodobnikov in boemov, brez predsodkov,katerih edino premoženje, ki so ga premogli – so bile ideje katere so se velikodušno izmenjevale v tej krčmi.
Če k temu dodatmo še dejstvo, da so to bili ljudje, emigranti z multinacionalnim zaledjem – Italijani, Španci, Argentinci…. – potem lahko dobimo približno predstavo o kreativnem naboju te druščine.
Logatti se je s svojim odličnim igranjem hitro našel svoje mesto v velikih orkestrih tako zabavne in klasične glasbe. V teatru »Opera«, v ulici Corrientes (kjer se je nahajal tudi kino nemih filmov), je dolgo igral, z krajšimi prekinitvami za njegove izlete v tango glasbo. In sinfonični orkester »Opere« pod vodstvom dirigenta, maestra Luiggija Mancinellija bil odličen orkester, ki je spremljal tudi tako velika operna imena kot so bili Enrico Caruso, Rosina Storchio in Titta Ruffo, ko so gostovali v mestu.
Akademski klarinet v tangu
Glasbenik, ki je prišel iz italijanske Apulie je igral v tem najzgodnejšem obdobju tanga to glasbo z veliko predanostjo in navdušenjem. Klarinet je bil redek instrument v tangu, ker seveda ni bilo ravno veliko glasbenikov, ki bi obvladali ta instrument. Tako v tango glasbi tudi redko zasledimo klarinet, in skladatelji so ga po krivici prezrli. (redka izjema je bil npr. Juan Carlos Bazan).
Logatti in Alberico Spatola, še en veliki klarinetist, sta pa rada prihajala v tango orkestre, zaradi tega, ker sta imela tango v duši. Vsako pavzo med igranjem v orkestrih zabavne glasbe in sinfoničnih orkestrih sta izkoristila za to, da sta se vključila v kakšno tango »orquesto tipico«.
Posebej je bila idealna priložnost za to, med poletnimi gledališkimi počitnicami, in takrat se je odvijal Karneval in so kraje, kot so »Opera«, »Politeama«, ali »Coliseo«, kjer med »sezono« kraljujejo Verdi, Wagner ali Puccini - zamenjali plesi in predstave z lažjo vsebino.
Med karnevalom leta 1908 je Logatti igral v velikem zabavnem orkestru na plesu v »Operi«, in na tem plesu se je po običaju igrala zelo raznolika plesna glasba vseh stilov. Logatti je imel v svoji zakladnici že kar nekaj skomponiranih tangov in ker je tango takrat že bil glasba, ki ni imela več tako zloglasnega prizvoka, jih je nekaj tudi predstavil dirigentu. Ta je enega od njih uvrstil tudi v ta program.
Zaigrali so torej ta tango in naletel je na takšno navdušenje, da so ga tistega večera morali zaigrati še nekajkrat in se je takoj vsedel v ušesa poslušalcev, ki so si ga požvižgavali in mrmljali ob šanku ali pa v galerijah in ložah nad plesiščem.
Skrivnostna pravljična botra
Sredi plesa je en plesni par – eleganten moški in prelepa ženska, ki je svoj obraz skrivala za tančico – pristopila in vprašala dirigenta o tem od kod je ta tango, ki ga je publika tako z navdušenjem sprejela.
»Tukaj je avtor, kar njega vprašajta«, je pokazal dirigent na Logattija, ki je igral na bližjem odru.
»Kako se imenuje ta tango?« je vprašala dama.
»Nimam še naslova, gospa«
»Zapeljiv je!« je rekla navdušena dama: »Es irresistible!
»Dajva mu skupaj ime. Imenoval ga bom po vas. Kako vam je ime?«
»Reciva samo » L«. In tako je bil poimenovan »El irresistible«, po inicialih imena te skrivnostne dame: Luisa? Leonor? Lidia?...Kdo bi vedel?….Tako je bila le inicialka, ki jo je skladatelj dobil za svoj nesmrtni tango…..Tango so pa naprej imenovali po njegovem opisu, ki ga je dala lepa dama: »privlačen, ne moreš se mu upreti!«
Lorenzo Logati, ki je prišel v Argentino s svojimi 26 leti, da bi nadaljeval svojo glasbeno aktivnost v klasični glasbi, je umrl v 88 letu svoje starosti. Kot nepozaben se je vpisal v dediščino glasbe o kateri govorimo s svojim večnim »El irresistible«.
In ta mož, ki je leta 1898 prišel iz Italije se ni mogel upreti, da bi bil vpisan v vse naše kronike in enciklopedije velikih glasbenih osebnosti kot : skladatelj tango glasbe !