EL ENTRERRIANO

EL ENTRERRIANO *

Na koncu 19 stoletja je bil tango ključ s katerim si odprl vrata v divje in razburljivo nočno življenje.

In soseske so naenkrat postala prizorišča zanimivih zgodb. Zaspane ulice so postale oder najbolj vznemirljivih predstav.

Razmajane lesene špecerije s prašnimi preddverji, lokalni fičfiriči, ki so plesali in se šopirili na nekem vogalu ….pa lokalna lepotička v kičastem krilu, ki jih je drzno izzivala…. ta prizorišča so bila mesta, kjer je bila glasba o kateri govorimo vedno dobrodošla in toplo sprejeta.

V hišah, kjer se je plesalo, ali kot so jim rekli »las casitas« - da se razumemo – tam pa je bilo že križišče, kjer so se dogajale bolj »opasne« stvari; tam so se srečevali tango, spolnost in alkohol; in tam se je družila »klientela« različnih kategorij in kalibrov, tako kot v četrti »Ensanada«, ali v »Palermu«, in marsikdo, ki je šel preizkušat svojo, pa čeprav samo plesno srečo in, ki je vstopil na te, tako imenovane »mistonge« je takoj tvegal, da bo postal predmet čenč…..ali pa so bo zaradi družbe brhkih deklet težko izognil kakšnemu škandalu.

V teh »hišah« ali nočnih-lokalih, ki so bili prva predhodnica, kasnejših uvoženih kabarejev – se je stregla hrana in pijača, v glavnem so se v njih smukali mrki tipi, ki so kot kakšni poslovneži poslovali s strankami in ponujali čari svojih varovank, ki niso poznale nobenih »zadržkov« in so bile pripravljene na »karkoli«!

Pregled hrbtenice

V zadnjih nočeh iztekajočega se devetnajstega stoletja, ko so astronomi in astrologi napovedovali konec sveta – in so vsi le še govorili o »sodnem dnevu« - je vsaka glavna točka v Buenos Airesu imela kakšnega samozvanega pridigarja, kjer si se lahko spovedal in, ki te je v trenutku odvezal vseh, še tako hudih grehov in si nato lahko miren čakal »smak sveta«.

Seveda pa, ker bo tako ali tako kmalu vsega konec je večina moških menila, da bo najbolje dočakati konec sveta v družbi kakšne koketne damice ……in te so vedno imele odprt svoj tango objem. In »las casitas« so cvetele!

Hrbtenico omenjenih mestnih četrti so tako tvorile divje noči, polne pojav raznoraznih tipov in kraljev noči, ki so v svojih limuzinah z belimi gumami in rumenimi lučmi križarili od trga do trga ter od tam zopet na vse štiri strani neba mesta v klube in nočne-lokale.

Pianist v njih pa je bil - glavni vrač, pridigar in čarovnik, ki so ga vsi cenili in spoštovali in je bil centralna figura v tem poganskem ritualu tanga in vodja te divje koride.

Njegov prefinjen občutek za pravo počutje obiskovalcev je narekoval dogajanje in vzdušje v klubu, kot seveda tisti, ki je povedel plesalce na sprehod skozi »sentade« in »media-lune« in je bil gospodar nad situacijo ter glavni »mojster ceremonije« . Bil je seveda nepogrešljiv del teh »casitas« in njegova vloga je bila torej jasna.

»Virtuoso«, kot so mu rekli, praviloma ni imel pred seboj not, saj je bil glasbeno neizobražen in nepismen, a je imel izjemni posluh in občutek, da je v pravem trenutku ubral prave note, vse pač primerno trenutnemu dogajanju v nočnem lokalu. Tukaj se je rojeval tango.

In ti pianisti so bili njegovi očetje zato jim vedno moramo izraziti vse dolžno spoštovanje. Poglejmo samo nekaj primerov skladb, ki jo še danes z občudovanjem poslušamo….

Pri gospe »Oker« Adelini bil rojen tango »Independencia«…….. V klubu Concepcion Amaya je dečko z imenom Roncallo ustvaril svoj »No crea, rubio«……… Pri »Kitajki« Rosi je prekrasno prebiral tipke, dečko »Džoni« Harold, ki je bil med redkimi, ki je imel glasbeno izobrazbo………… pri Lauri v ulici Paraguay (danes, Pueyrrdon) je cvetel Campoamor s svojim (še danes prekrasnim) »La cara de la luna«,…… za redne »stranke«, pri »Baskijki« Mariji v ulici Evropa, (danes Carlos Calvo) št 271, (kjer si moral pozvoniti, da so te spustili noter), je novinec Rosendo Mendizabal ustvarjal tango, ki je predmet te zgodbe in, ki je ponesel tango tudi izven okvirjev teh »hiš« in nočnih lokalov.

Trudim se, gospod

Ta nočni lokal - visokih cen in nizkih strasti – je posebej slovel po odličnih milongah, na katerih je temnopolti Rosendo igral svoj klavir in ustvarjal s svojimi rokami tako čarobne refrene. Ko so se njegovi prsti razlezli kot tarantele po tipkovnici, plesišče več ni bilo varen kraj za počasne in nerodne ali takšne bolj skromnega znanja, takrat so plesišče zavzeli največji mojstri in največji »kalibri« in tu več ni bilo »zajebancije«!

Neke noči leta 1897 se je tako spet poigraval na svojem klavirju in eksperimentiral z ritmom, ki ga je neprenehoma spreminjal in sinkopiral Baje so njegovi prsti tako ognjevito drveli po tipkovnici, da se je kar kadilo, nikoli ni naredil napake in baje med komadi sploh ni dihal. Od note do note, od takta do takta, da so se tresli betonski tlakovci v ulici »Europa« in je hotelo strgati železne žaluzije in vrata ter so baje rožni lončki v preddverju kar poskakovali.

Na vrhuncu nočne zabave je njegov tango postal trampolin s katerega si odskočil naravnost v norost.

Kot zelo reden gost, je tudi takrat bil prisoten en lep, zelo eleganten gospod, bajeslovno bogat lastnik nepremičnin na rečnih obalah , ki je bil, jasno, vedno v središču pozornosti gospe Marije.

Nad slišano skladbo je bil zelo navdušen.

»Bravo Rosendo! Kakšen čudovit tango si napravil!«

»Trudim se, gospod« je odvrnil pijanist, z velikim nasmehom.

»Zelo dobro, črni« je rekla gospa Marija«. »Poimenovali ga bomo »El entrerriano.«

Veleposestnik, zadovoljen s posvetilom je odprl denarnico in ven je poletel en »kanarček« (s sto pesi, kar bi danes bilo deset tisoč pesov), ki je znatno odebelil shujšano Rosendovo denarnico.

In nadaljeval z igranjem tega tanga, ki je bil kot orgija ritmov, ki se prerivajo med seboj. Poslušati ga je bilo slavje! Mendizabal je vibriral za svojim klavirjem, dvignil bi mrtve in zaplesali bi paralitiki……rodil se je tango, poimenovali so ga »El entrerriano«, za tisto noč in za vse večne čase.

……………………………………

* »El Entrerriano« je naslov, ki je težko prevedljiv z eno besedo.

Ta tango je dobil ime kot posvetilo galantnemu obiskovalcu nočnega lokala, ki je prišel iz argentinske province Entre Rios, ki leži med rekama Parana in Uruquay in torej oznčuje njegov teritorialni izvor (entre rios – med rekama); tako, kot bi pri nas npr. rekli »Prekmurec« ali celo mogoče bolj primerljivo v hrvaščini - »Medjimurec« - t.j. tisti, ki živi ali prihaja iz področja med rekama Muro in Dravo.

https://www.youtube.com/watch?v=DTH6puH1N8M