EL CIRUJA (Kramar)
V drugi polovici dvajsetih let se je v Buenos Airesu pojavil tango, ki je s svojim prekrasnim besedilom imel vse značilnosti, da postane popularna skladba. Besedilo je bila napisano v pravem in avtentičnem lunfardo argotu. Govori o zaporniškem življenju. Osebki v tem tangu dobesedno tacajo po blatu. Ta tango se imenuje »E ciruja«.
Ali bi lahko bil ta tango predmet popravka? Ne. Ta tango je zaradi svojega značaja in posrečenega besedila v lunfardu prava posebnost. Prijetna posebnost. Posebnost tudi zaradi svoje privlačne glasbe. Kot je dejal Oscar Wilde v svoji »Sliki Doriana Graya«….preproste besede imajo svojo melodijo. Če govorimo o naši zgodbi vidimo kako je sladka majhna nedolžna in krotka glasba spremljava pasjim besedam.
Avtorja
Kot se je zgodilo marsikdaj, tudi na drugih področjih umetniškega ustvarjanja, avtorja nist imela osebne izkušnje glede tematike, ki se dogaja v tej burni in razburljivi zgodbi. Ernesto de la Cruz , črni skladatelj je sicer nekje v mladosti bil amaterski boksar, v neki telovadnici pri francoskem mojstru Leneveju, toda začel se je ukvarjati z glasbo.
Bandoneon se je učil igrati pri Minottu, harmonije pa pri Gilardiju. Visoka šola, torej. Spoznal je pisca besedil Francisca A. Marina, tudi pevca, ki je nato nadaljeval pot kot profesionalni gledališki igralec.
Kaj je privedlo Marina in De la Cruza, da sta začela sodelovati in, da sta ustvarila toliko skupnih tangov….ter seveda posebej tega, ki je bil »kronski dragulj« njunega sodelovanja?
Okoliščine srečanja.
To so bili zlati časi tango popevke, »tango-cancion« je kraljeval na vseh scenah in besedila so začela dobivati vedno večjo težo in ljudje so hoteli poslušati refleks svojega predmestnega življenja, dogodkov in čustev tudi v tangu. Bilo je zlato obdobje, ko več ni bilo dovolj, da si dodal na glasbo neki tekst, kar tja v en dan, da bi »zafilal« melodično linijo skladbe tudi z vokalom. Je tudi posledica velikega uspeha tango popevke »Mi noche triste«, ki je bila prava uspešnica pa tudi v tangu se je pojavljalo vedno več in več dobrih pevcev in pevk, ki so prinesli neko novo vrednost in dimenzijo tej glasbi. Pa tudi - minili so časi nasprotnikov tanga, ki so trdili, da je tango le sinonim za izraz najnižjih strasti, ki so dišale le po prostituciji in zaporniških celicah…..
V tango besedilih se je tako pojavljalo vedno več besed lokalnega »lunfardo« argota, ki so ga vsi predmestni prebivalci razumeli, ga imeli za svojega in tango je bil zanje še bolj privlačen saj je še v besedilih izražal njihov sentiment v njim domačem jeziku.
»Kaj, ko bi napisal eno besedilo izključno z besedami lokalnega predmestnega narečja?!«
»Kaj?! Besedilo le v lunfardu!? « je odvrnil De la Cruz…..in res, ravno je imel eno besedilo, ki bi mogoče bilo primerno, da ga da v kaki »komad«….
Tango
Dvojcu je »ratalo«. O besedilu bi se dal napisati esej, glede uporabe lunfardo argota v literaturi.
Od naslova »El ciruja«, ki označuje nekoga, ki brska po odpadih za karkoli uporabnega, kar bi se dalo naprej prodati ali predelati v industrijsko razvijajoči se deželi, ali pa v bolj zloveščem in ironičnem prizvoku pomena za nasilneža, ki je zmerja na tem da izbruhne v kakšno nasilno dejanje in se kot kramar »šlepa« skozi življenje od enega človeka, ki bi se ga dalo »nategniti« pa do drugega….. V našem primeru imamo opravka ravno s takšnim »kramarjem«….
Spomnil se je sladkih uric, ludih čag,
ko brez posla je zabijal dan,
ko komu kaj je maznil,
nategnil koga v igri kart
ali pa njegov konj je zmagal kakšenkrat,
ko še škifi niso vedeli za njegov razvrat…
Ali pa je maznil v trenu oka,
kakšni mački lovo vso,
a revež ni mogel znat,,
da ga je ona že obrala prej - do gat….
Ja, in tako, je ta ljubezen s to »opasno mačko« nujno morala pripeljati do usodnega obračuna, ko so se »vun potegnili noži« in da se enkrat za vselej razreši, »kdo je tukaj glavni frajer«:
Bila je obična vlačuga,
ki se nosila je hoh,
sicer pa navadni lešinar
in hčera obične bleferke
ki ti spraznila bi žep….
In tako, v nadaljevanje - s podrobnostmi, ki niso za mladoletne - kot bi dejal en moj prijatelj, ki je umrl še pred pojavom Beatlov.
Ni bilo levjega besa….
Vso to izrazoslovje življenja na obrobju je zajeto v našem lunfardu, naečju, ki ga poznajo različni jeziki in v različne dežele. Španija ima svojo – »germanio«, Francija – »narquois«, »gergo« – Italija, »rotwelsch« – Nemčija, »slang« – Anglija, »giria« – Portugal…. in tako naprej. To izrazoslovje se je iz jezikoslovnih analiz in študij ter jezikovnih posebnosti počasi preselilo na ulice in je danes nekaj vsakdanjega in razumljivega.
Kdo še danes razume kakšnega finančnega strokovnjaka, ko v svojem televizijskem monologu filozofira o kakšni strokovni temi in nam nekaj poskuša povedati pa ga noben ne razume. Ali pa ko kakšna korporacija v kakšnem strokovnem časopisu napove svoje letne načrte ….
Sicer pa – zakaj pa ne? Narečje požlahtni vsaki jezik, še Cervantes in Queveda sta ga že pred stoletji uporabljala v svojih delih in z njim obogatila literaturo.
Ko tako danes debatiramo »abstrakni« ali »figurativni« umetnosti pravzaprav to sploh ni pomembno, če so za nekoga pomembne le barve in neko umetniško delo lahko razume vsakdo po svoje. Ja, mogoče je prav barva tisto, s katerim lahko izrazimo realnost življenja in ga prelijemo na umetniško platno.
»El ciruja«, besedilo in glasba. Avtorja sta ujela barve v skladno a živo barvno paleto.
Delo katero pravzaprav vsi razumemo a ga ne moremo prav razložiti. »El ciruja« je ravno zaradi tega tisto delo, ki je v zakladnici umetniških del tanga obsojeno na večnost.
Comments