El choclo * (Koruzni storž)
Nobena kronika, ki ima ambicijo govoriti o zgodovini in razvoju tanga, ne more mimo imena - Angel Villoldo.
Ta mož z košatimi brki in nepogrešljivim klobukom ozkih krajcev, je bil glavni junak najzgodnejše razvojne faze tanga in njegova biografija se bere kot dnevnik tega obdobja. V svojem življenju je počel marsikaj ….. od nosača v luki do glasbenika….ali oskrbnika vlečnih konjev, ki so vlekli prve »tranquays« …. od klovna v cirkusu do grafičnega delavca in nato kolumnista v časopisih. Napisal je, recimo besedilo za tango »La morocha« – nepozabno in trajno – in ga lahko, kot v enem od njegovih živopisnih verzov resnično poimenujemo kot pravega »Otroka mame Življenja«, ki je bil spoštovan od vseh , celo mrki zvodniki so ga spoštovali…. In zanj lahko rečemo, ne samo da je bil ustvarjalec in pionir prvih tango pesmi……ampak že kar tudi prerok tega kar je sledilo….
Zabavljač iz konca stoletja
Vilolldo je bil človek, ki je pomembno nadgradil tango melodijo na začetku tega stoletja. K temu mu je tudi znatno pomagalo dejstvo, da je v življenju počel toliko stvari in to potepanje po vseh plateh Buenos Airesa je pomenilo, da je izjemno dobro spoznal vse plati mesta, poznal je tisoče zgodb, videl je vse dobro in slabo in vse to je izrazil v svojih pesmih. Rodil se je prav v Buenos Airesu 1864 in tam je tudi umrl leta 1919.
Skrbnik konjev v četrti Barracas, med česanjem robustnih žrebcev, je že kot mlad fant popeval svoje nerodne napeve, ki so počasi postajali novi tango. Igral je kitaro, včasih ob spremljavi ustne harmonike, ki si jo je na posebnem stojalu pritrdil na kitaro, da jo je lahko kar sam igral in, ki se je kar izgubila v njegovih ustnicah. Nastopal je v majhnih kafičih te revne soseske, kjer je obiskovalcem igral glasbo, ki jo je sam ustvarjal, in, ki so z nogami spremljali njegov ritem in z rokami trkali po mizah, in so brhke kelnarice potrkavale z členki prstov po pladnjih v njegovem ritmu.
On je tango igral, pel in plesal. In tako kot se je celi svet zabaval ob odhodu stoletja se je enako dogajalo tudi v Buenos Airesu…in on - s svojo kitaro in s svojo ustno harmoniko in svojim visokim kričečim glasom in s svojimi gibkimi nogami in živo fantazijo: včasih tudi ob spremljavi lajne ali dvojca Rinaldi-Roncallo z harmonijem - je prinašal svež veter v glasbeno dogajanje mesta….
Pravi zabavljač tega Mesta; z zasnovo v ljudskih »kreolskih« ritmih; z košatimi, vedno urejenimi povešenimi brki in klobukom, rahlo navihano nagnjenim nazaj….brezplačno, za kakšen drobiž mogoče, ali malo hrane…..a vse s ponosom in spoštovanjem, prosim lepo.
Pel je svojo »Cantar eterno« (Oj, da…Oj, ne…Me ljubi močno, kot jaz ljubim njo…) direktno, tu še ni bilo besednih olepšav in pesniških parabol, neposredno in dobesedno tako kot je čutil. Takšno je bilo prvo sadje v posodi tanga.
Sadje nesmrtnosti.
»Kreolski ples«** za bogato klijentelo
Leta 1903 poje svoje pesmi in recitira svojo ritmično prozo na majhnem odru v prijaznem »Concierto Variete« v ulici Rivadavia 1200 (»Vstop prost, pijača obvezna«). Med komadi Pepita Avellanede, ki je tudi tam nastopal in komičnimi vložki »Flo«-ja (Florencio Parravicini), Villoldu ni padlo na kraj pameti, da bi tam igral tango komade.***
Neke noči, konec oktobra, ko je končal svoje igranje v »Varieteju« je naslonjen na šank v kafeju Carabelas, v glavi preigraval eno melodijo, ki mu je že dolgo rojila po glavi.
Ravno v tem trenutku je vstopil pianist Jose Luis Roncallo, sin podjetnika Rinaldija, ki je proizvajal lajne. Roncallo je bil tudi dirigent orkestru klasične glasbe, ki je redno igral v prestižni restavraciji »Americano«, nedaleč od tod, v ulici Cangallo.
»Poglej« mu je dejal Villoldo, takoj po pozdravu. »Poslušaj to.« In zaigral je na kitaro tango, ki ga je želel napisati. »Kaj misliš?«
»To je najbolje, kar si dosedaj napravil! To je treba takoj zapisati!«
»Boš to predstavil folku?«
»Jaz? Pa kaj si ti nor?! Z klasičnim orkestrom in to še v »Amerikancu«, kamor prihaja krema Buenos Airesa?! Stari…..tango?!.......Tukaj je to nezaželena beseda.«
Medtem je Villoldo še enkrat zaigral svojo skladbo in Roncallo je bil čisto očaran od melodije. Utrnila se mu je ena briljantna ideja:
»Počakaj malo! …..Kdo pa pravi da moramo to pesem opredeliti kot tango?! Označimo to pesem kot »kreolski ples«! Kako se imenuje?!«
»Rečem mu »El choclo«. Všeč mi je duh te melodije od prve do zadnje note naprej. Vsaka nota, kot na koruzi vsako zrno. Pa tudi šele koruza da obari pravi okus!«
»Ja, ime je res primerno za igranje v restavracijah!«
Nekaj več, kot le »lepi, mali tango«
3. novembra 1903 je vstopil na glasbeni repertoar ansambla v restavraciji Americano tudi »El choclo«, kot da bi hotel poudariti jedilnik te odlične restavracije. Kot »kreolski ples« (danza criolla), kot so ga napovedovali, da ne bi vznemirjali gostov predvsem dam, ki so tam prijetno obedovale. Pa tudi, da ne bi žalili spoštovanih gospodov, ki so tango glasbo zelo dobro poznali, ampak iz nekih drugih lokalov – iz »Hansena« na primer – kjer pa si lahko srečal drugo vrsto »dam«…
In kaj se je zgodilo? Na koncu so gospe in gospodje ploskali notam prelepega »kreolskega plesa« in ni minil večer, da ne bi zahtevali, da ansambel še enkrat zaigra ta, kot so mu počasi in sramežljivo začeli praviti: …. »lepi, mali tango«….
In zaključil bom z mojimi besedami, ki jih bom položil v usta namišljenemu napovedovalcu šestdeset let nazaj, z nagovorom tej cenjenji restavraciji in galantnim gostom, ki so tako toplo sprejeli El Choclo in mogoče s tem tudi omogočili, da je tango začel svojo zgodovinsko pot:
» Dame in gospodje, hvala, da ste s ploskanjem sprejeli predstavitev tega lepega majhnega tanga, in ste mu s tem omogočili, da se je lahko spremenil v nesmrtno melodijo in, da je lahko ponesel del argentinskih čustev tudi v najbolj oddaljene koščke sveta!«
……………………..
Op.:
*Obstaja tudi različica, da je tango dobil ime po zvodniku, ki so ga klicali »El Choclo« - koruzni storž, po barvi las tega možaka, čeprav avtor poudarja različico, da ime označuje hrano, neke vrste mesno enolončnico - polenta z mesom - katere je koruza bila sestavni element in, to je baje bila tudi najbolj priljubljena hrana avtorja tega tanga.
Eni celo zagovarjajo varianto, da je konotacija imena bolj opolzke narave, saj koruzni storž spominja na nekaj drugega....
** »Danza criolla« ali »kreolski ples« je bila vsa glasba, katero bi lahko označili kot – ljudsko glasbo ali ples, torej glasba, ki so jo igrali in plesali nižji sloji prebivalstva (zamba, canyengue, candombe, chacarera, habanera…) in iz njih je tudi tango črpal elemente za razvoj v samostojni ples.
*** Tango je bil na začetku 20. stoletja glasba in ples najnižjih in najrevnejših slojev v mestu in najrevnejših naselij v predmestjih Buenos Airesa. Zaradi njegove prisotnosti tudi v bordelih je imel zloglasen sloves in je veljal za pohujšljivo in opolzko glasbo. Predvsem pa ples, ki se je dogajal v tesnem objemu je bil za višje sloje nekaj povsem nezaslišanega in tango ni imel vstopa v bolj ugledne restavracije ali klube, kjer se je igralo in plesalo. Prve tange so tja v bistvo »pretihotapili« kot »kreolske plese«.
Izvirnik posnetek iz l. 1912:
in modernejša izvedba: