EL CACHAFAZ (Predrznež)
Manuel Aroztegui, pianist iz Montevidea, ki se je preselil v Argentino že v zgodnjem otroštvu je kar hitro napisal tango po katerem smo ga lahko spoznali že okrog leta 1915 – bil je to tango »El apache argentino«. Toda en drugi tango »El Cachafaz« je tista skladba v kateri je zadel pravi ton predmestnega duha in, ki je takoj pritegnil tango navdušence.
Pianist-skladatelj je posvetil ta tango plesalcu, ki je bil sinonim za »milongerske čage« in plesne vragolije med mizami pri »Hansenu«. In ki si tukaj zasluži kakšno besedo več.
Četrt »Palermo« proti četrti »Abasto«
Pesni tango sceni pri »Hansenu« je kraljeval plesalec, ki so ga klicali »Drap« Santillan. Pravzaprav je dobesedno obvladoval vso plesno sceno celotne četrti Palerma, tja do obronkov četrti »Recoleta«, kjer je nekoč stala državna kaznilnica. Njegovo ime je bilo poznano na vseh plesnjakih in med vsemi plesalci je veljal za nesporno avtoriteto. O njem je celo krožila pesmica z verzi:
……pridem na tvoj plac in takoj se ve,
da iz Ognjene zemlje so moje noge!....
in njegova slava je bila še podkrepljena s ponosnim in zvenečim: …..«in ta Santillan ima finte take, da od severa do juga zapre lape vsake…«
El Cachafaz (Ovidio Jose Benito Biaquet, po podatkih iz osebne izkaznice) je prišel v četrt »Palermo« direktno iz »Salona ABC« v bližini tržnice v četrti »Abasto«, tam kjer se odprejo vse štiri strani neba mestnh milong. Njegovo vitko postavo, pokončno in ponosno drža ni kazil njegov z brazgotinami, od vodenih koz, razbrzdan obraz saj so ga odlikovale še druge lepote in vrline: lepa temna barva polti, bistre oči, drža viteza in obnašanje džentlemena.
In seveda, njegovi elegantni gibi med plesom ter naravnost hudičevo spretne in hitre noge, ki so imele dogovor na vsako glasbeno frazo….tako najbolj subtilno melodijo kot najbolj divji in vojaško ostri ritem.
El Cachafaz se je tako tistega usodnega večera pojavil v Palermu, brez plesalke in jasno, takoj je zbudil pozornost. Ne vemo, kaj se je kuhalo v njegovi glavi, da je hodil tja izzivat, zraven je, tako za »svaki slučaj« pripeljal še enega svojega zvestega prijatelja znanega z vzdevkom »El Paisanito«.
Santillan, ki je sedel za neko mizo obkrožen s prijatelji se je razjezil in ta prihod je razumel kot najbolj drzni izziv - kot, da bi žaba skočila v tuji ribnik.
Ravno takrat je tam igral trio z Firpom na klavirju, Postiglionejem na violini in »Velikanom« Bazanom na klarinetu. To pomeni, da se je igral »opasen« tango! Santillan je šel plesat s svojo spremljevalko. El Cachafaz je tudi uzrl eno prosto plesalko, ki je sedela blizu orkestra. Izmenjala sta poglede in se z rahlim kimanjem dogovorila za ples. Odšel je ponjo in vključila sta se v rondo med plesalce.
Počasi, od komada do komada so plesalci začeli zapuščati plesišče in v nekem trenutku sta velika nasprotnika ostala s svojima plesalkama sama na plesišču.
Izpasti iz igre
Trojanska bitka med mizami na plesišču pri Hansenu!
V eni »corridi« je El Cachafaz naredil niz hitrih in majhnih korakov ter izvedel dve ali tri figure v takšni improvizaciji da je vsem zastal dih. In kot po neki čarovniji ga je plesalka razumela in spremljala in vse skupaj je izgledalo naravnost briljantno. Ponovil je še enkrat nekaj podobnega in ponosni Santillan je izgubil kraljestvo.
»Ne nas napačno razumeti. El Cachafaz ni bil plesalec.
Bil je genij tango plesa! Njegovi »cortes« so ohranili njegovo legendo živo za vedno.« Tako je dejal, El Cachafazov sodobnik, učenec in tudi sam plesalec Juan Moreira:
»Neverjetno poglejte…..pleše kot senca!«,
je vzklikal nekdo iz množice, zdaj že novih občudovalcev okoli njega. In v nekem trenutku je na plesišče skočil El Paisanto, potegnil iz suknjiča nož z daljšim rezilom »na fedro« kot so ga pač nosili vsi podobni »frajerji«, ga odprl in ga zasadil na sredino plesišča:
»Pokaži jim vraga!«
In El Cachafaz jim ga je pokazal! Kako je krožil okoli plesalke, zdaj si ga videl na njeni levi strani zdaj na desni in kako sta se vrtela, kot vrtiljak okoli noža zapičenega v tla, medtem pa so njegove noge risale na stotine ornamentov po plesnem podiju, da se je kar iskrilo in je bilo že nevarno, da se bodo vnele njegove hlačnice.
Tako, z vrha plesalcev iz »Abasta« je stopil tudi prav na vrh plesalcev tudi v »Palermu«. In v kakšnem stilu! ……..da takoj šel je glas »od severa pa do juga« …..
»Zmagal sem v tangu, z nožem, brez plesalke in brez navijačev.«
Slovo na njegov način
El Cachafaz, ki se je rodil v Buenos Airesu 1884 leta, je plesal od samega rojstva tanga pa tja do svojih sedemdesetih. Nekoč mi je dejal: »Že z enajstimi leti sem bil pravi čudodelec v tango plesu.«
Svoje figure je nato poučeval vse, ki so se želeli učiti tango….od delavcev, preko zvodnikov, umetnikov, ministrov, ambasadorjev….tako kot se je sam začel učiti tango med kolibami in na ulicah v revnih predmestjih severa.
Njegovi najbolj znani plesalki, v času njegove največje slave sta bili Isabel San Miguel in Carmen Calderon*. Še leta 1941 je plesal v gledališču »El Nacional« v predstavi »La historia del tango«
Leta 1942 je umrl tako kot si je želel – med plesom. Nekega večera, na dvorišču salona »Rancho Grande« v mestu Mar del Plata – ga je zadela kap.
Tako smo se spomnili najbolj vražjih nog kar jih je bilo v tangu!
__________________________________
Op: *Carmen »Carmencita« Calderon je bila rojena l. 1905. Umrla je oktobra 2005. Stoti rojstni dan je praznovala – plesoča – z nastopom na eni od milong v Buenos Airesu. Obstajajo posnetki njenega nastopa na YT.