EL CABURE (Zapeljivec)
Priimek De Bassi ima poseben pomen v zgodovini tanga.
Cayetano De Bassi je bil glava te nepozabne družine in priznan glasbenik že skozi celotna prva dvajseta leta tega stoletja. Don Cayetano je učil glasbo, sestavljal je ansamble in dirigiral pihalnim godbam. Tudi njegova dva sinova in učenca, Antonio in Arturo, sta bila dejavna protagonista glasbenega dogajanja v tistem času.
Jasno s tem tudi v tangu.
Danes bomo spregovorili o Arturu De Bassiju, ki je narisal kar nekaj podob na bogato fresko plesne glasbe tega mesta.
Arturo se je rodil v Buenos Airesu leta 1890, glasbo ga je učil, jasno, njegov oče; do konca pa se je izpopolnil pri priznanima profesorjema Stilleghiju in Sanmartinu. Slednji je bil kasneje dirigent in vodja pihalne godbe »Escuadron de Seguridad«, odlične godbe, ki je s svojim muziciranjem ljudem hotela pokazati, da se pri policiji ne ukvarjajo samo z represijo; policajem so zaradi njihove surovosti ljudje že nadeli vzdevek - »kozaki«!
Gledališki glasbenik
Že s petnajstimi leti je Arturo zasedel svoje mesto pianista v orkesterski luknji ansambla teatra »Apolo«, na križišču ulice »Corrientes« in »Uruguay«.
Sedel je med same dobre glasbenike pod vodstvom slavnega maestra Reynosa. Seveda ni mogel mimo zvoka tanga, ki je v tedanjem času začel svoj prvi preboj in naš petnajstletnik je z enim svojim tangom že zgodaj okusil prvo slast slave. Spomnimo se, to je bil čas, ko je bilo moderno hoditi na čaj, pecivo in ples v tedanji najbolj »nobel« lokal »Pabellon de las Rosas« na aveniji »Alvear« in tam so izvedli njegov tango »El incendio« (Požar), ki je takoj požel prva odobravanja.
Tango nam v svoji zvočni sliki pričara kako v popoldanski mir lokalov in ulic mesta zaropota dir iskrih konjičev, ki so vlekli slovite gasilske kočije polkovnika Calaze in zvonenje gasilkih zvoncev, ki so bili nameščeni na veliko medeninasto cisterno in so hiteli gasit neki požar….
Minilo je še šest let. Včasih je gledališkemu orkestru dirigiral tudi Arturo in na koncu je postal njegov uradni dirigent. Sodeloval je tudi z drugimi gledališči in kmalu je dobil sloves dirigenta in aranžerja z izjemnim posluhom za to kaj je dobro in lepo ter po okusu tedanje publike. Njegov mladostni entuziazem, poštenost in profesionalizem so opazili tudi avtorji in so radi delali z njim. Tako je tudi srečal in se spoprijateljil, tudi z enako mladim, nadebudnim in nadarjenim komediografom, ki je tudi s svojo mladostno zanesenostjo postajal »junak trenutka«.
To je bil libretist Roberto Lino Cayol, ki je ponudil svojo nadarjeno pero v službo komedigrafskih del.
Diskutabilna sodba
Pa, da ne bi pretiravali s temi komplimenti v naši zgodbi.
Kakorkoli, naša junaka sta se leta 1911 odločila, da bosta sodelovala na natečaju oz. srečanju gledaliških predstav..
Tekmovanje je razpisalo nacionalno gledališče »Teatro Nacional« v ulici »Corrientes«, ki ga je vodil veliki kulturni delavec Pascual Carcavallo.
Ni treba posebej poudarjati, da je to tekmovanje zbudilo velik interes med prebivalci mesta željnega zabave in karte za vse predstave so bile takoj razprodane.
De Bassi in Cayol sta prijavila šaljiv mjuzikl z naslovom »El cabure«. V njem opisujeta prigode enega živopisnega, donžuanskega junaka, ki je znal očarati tako nedolžne deklice, tako kot se je enako dobro znašel v vlogi velikega in opasnega »švalerja« pred katerim ni bila varna nobena ženska, skratka tema, ki je bila vedno in povsod v literaturi zelo priljubljena.
Po končanih vseh predstavah se je čakalo na razsodbo strokovne žirije.
»El cabure« je osvojil drugo mesto. Za veliko večino gledalcev sta Cayol in De Basi bila zmagovalca. Jasno, da so se takoj pričeli glasni protesti ter demonstracije pred teatrom.
V teh časih ni bilo »zafrkancije«. Ljudje so takoj in neposredno izrazili svoje mnenje, vse je bilo bolj izrazito kot danes, ko znamo brzdati svoja čustva in ohranjati svoje mnenje v sebi….A takrat so ljudje pokazali svoja spontana čustva posebej, ker še niso poznali kaj je to gledališka kultura in primerno obnašanje v teatru. Kakorkoli »El cabure« je vseeno doživel svoje zadoščenje. Na plakatih za ponovitve, ki so se kar ponavljale in ponavljale.
Povratek glasbe
In kot sem dejal. To je bila romanca v tango ritmu, ki jo naš junak poje, kot izpoved o svojem življenju….
Pravijo mi zapeljivec, ker sem
takšen tip, ki gre kamor hoče
In še to; očaram lahko vsako
nežno golobico, ki so jo poželim…
Besedilo, se razume, ni bilo nič drugega kot to, da je v funkciji vsebine celotnega mjuzikla. Toda ljudje so vzljubili in sprejeli za svojo - to majhno popevkico. Bila je kot povratek glasbe med ljudi. Pesmi se je nalezlo celotno mesto. Tako je bilo tudi kasneje in še kasneje in ta tango je postal dolgovečen.
Tako kot je ostal nepozaben tudi Arturo De Bassi – ki je kot dirigent, skladatelj in impresarijo delal v gledališčih vse do svoje smrti 1950 leta.
Ostal bo nepozaben v zvoku vseh orkestrov, ki še danes igrajo bogati ritem njegovega »El cabure«.