EL AMANECER (Jutranja zara)
Na koncu aprila sem zopet srečal Roberta Firpa, tega viteza tanga, na enem od najinih preredkih srečanj. Nekaj dni je manjkalo, da bi dopolnil enainosemdeset let. Močnega telesa, iskrivih oči je govoril zelo razumno.
In kot mi je moja radovednost narekovala izvedeti še kaj več o tangu iz ust glavnih junakov »stare garde«, sem ga seveda takoj vprašal:
»Ali se ne bi pogovarjala malo o »El amanecerju«, Roberto?«
Roberto Firpo, ki bi lahko v tej tematiki bil neskromen, je začel s skromnim:
»Eh….Slabo se spomnim tistih časov…..«
Pa še kako se je spomnil, čeprav sem potreboval kar nekaj časa in in vrtanja v njegovo preteklost, da bi nato skozi ta klepet razvozljal okoliščine nastanka »El amanecerja«.
»Šljakeri« v ospredju in »Pisarniški molji« v ozadju
»To je bil tango, ki se je razvijal« – je dejal – »in je nastal že znatno prej preden ga je publika spoznala pod tem imenom. Preigraval sem ga od časa do časa, tako bolj za svojo dušo, sam na klavirju, v tistih časih, ko smo igrali po kafičih skupaj z Suarezom in Necocheo. Vedno smo nekaj improvizirali in ljudem je to preigravanje bilo všeč. Melodija, ki je nastala iz tega je bil ravno »El amanecer« ki je označevala tisti čas tega industrijsko razvijajočega se mesta, ko sem se kot glasbenik vračal iz igranja domov, utrujen in zaspan..
Vračal sem se v svoj o četrt, »La Boca«, v svojo skromno sobico v ulici »Rijoha« s tramvajem št. 43, ki so ga imenovali tudi »El imperial« zaradi svoje poti mimo velikih bank. In gledal sem vstopati in izstopati ljudi…. najprej vesele urejene »pisarniške molje«, ki so odhajali proti svojim pisarnam v tovarnah in bankah….. spodaj - od desete postaje naprej pa - »šljakere«, slabega zadaha, podhranjene, nenaspane, ki so skupaj z nami, ki smo prebedeli noč, vstopali v svojia prazna življenja na vrtiljaku dneva.
Hotel sem ujeti v svojo melodijo - tako ene kot druge. Ko sem pa pešačil od tramvaja do moje sobe, me je pa dodatno inspiriralo še prvo petje ptičk na drevesih, ki so z melodijo začenjali svoj dan. Mogoče je bil to najbolj močan vtis…..Kasneje sem dodal njihovemu čistemu zvoku in živim melodijam otožnejši bas….. da bi ponazoril jutranjo žalost iz tramvaja…Hotel sem ujeti v zvok tudi sinjo zarjo, kot požirek močne pijače, ki bi uničila ta občutek otožnosti.
Nekje na koncu 1910 leta je skladba dobila svojo dokončno obliko. Torej sem jo preigraval s svojim triom v nočeh tango glasbe v »Palais de Glace«, v četrti »Recoleta«.
Na koncu širokih ulic, ki so se zlile v avenijo Centenario (kjer je danes Figueroa Alcorta) je ležal Japonski park (»Parque Japones«).
Tja sem se šel včasih spočit in se nadihat svežega zraka….. veter iz obale reke mi je prinašal briljantne akorde velikega ansambla z mednarodno zasedbo, maestra D'Ala; in to je bilo kot poživilo, tam v Parku….«
»Parque Japones«
Prekinimo malo spomine Roberta Firpa in se vrnimo v »Parque Japones« pol stoletja nazaj v leto 1910….
Ta živopisni park se je nahajal doli med četrtmi »Recoleta« in »Retiro« vpet v konec ulice »Callaoa« in ob ulici »Junin« in se je raztezal vse tja do železniških tirov proge »Central Argentino«, tukaj kjer se danes v manjšem obsegu nahaja »Italpark«.
In nihče, kot podjetje »Tornquist« (kasneje »Seguin«), ni uspel v njem pripraviti takšnih privlačnosti prenesenih iz sejmov in lunaparkov Evrope in Severne Amerike.
Od »vlaka smrti« s svojimi vrtoglavimi vzponi in spusti in zastrašujočimi ovinki do »cake-walk«-a s svojo krožnico in kjer smo se do solz nasmejali….od ogromnega vrtiljaka na »skrivnostnem jezeru« ….do fakirja, ki je ležal na svoji postelji iz žebljev….od rokohitrcev, ki so ki so s svojimi triki znali hitro izvabiti denar od naivnežev ….in do teh in vseh drugih ekscentričnih atrakcij.
Stara modrost pravi, da »ogromno problemov, ki jih imamo v našem življenju - se ne morejo nikjer tako pozdraviti kot ravno v tisočerih čudesih lunaparka.«
V tem parku, kjer so se nahajala vsa ta čudesa, pa še kakšna zraven, so skoraj vsaki dan organizirali še kakšen poseben dogodek. Tako so vsako nedeljo priredili zelo popularne matineje., vsaki četrtek pa so prirejali »modni četrtek«, modno revijo krojačev in krojaških delavnic….no, ne ravno visoke mode….
V kaleidoskopu dogodkov tega parka so obvezno organizirali tudi zelo dobro obiskane koncerte ansamblov, ki so izvajali zelo različno glasbo…..
V ugodju sapice z reke……
In tako…ne maestro D'Alo, dirigent velikega ansambla Parka Japones - ampak njegov pomočnik Salvator Merico – ki je imel posluh za glasbo revnih četrti – je bil tisti, ki je pravzaprav prvi predstavil tango »Al amanecer« širši publiki. Z velikim občutkom in posluhom za njen pomen, je to skladbo prelil v partituro za veliki orkester »Japonskega parka«. Tako je uradno predstavil ta tango na enem od »modnih četrtkov« in požel velik aplavz vseh prisotnih, posebej pa gospodičen z belimi ročicami, ki so tako ploskale, da je moral zaigrati še enkrat!
Zadovoljen s premiero svojega tanga je odhajal Roberto Firpo v noč »Palais de Glacea«, spremljan s sapicami z reke, božat ušesa poslušalcev in razdajat svoje srce.
Tako kot se je tudi nas dotaknilo, sedaj, dolgovečno srce Roberta Firpa in kot so se nas dotaknile njegove še bolj trajne, spontane in prekrasne melodije o prelepih časih neke revne mladosti.