Naj izkoristim prostor namenjen tej kroniki, da bi opisal en prav poseben kraj, kateremu so prebivalci na začetku novega stoletja pravili »pri Hansenu«, ki se je nahajal v stavbi elipsaste oblike.
Na začetku bi širše področje, kjer se je »Hansen« nahajal opisal kar z besedami Ricarda M. Lanesa, dobrega poznavalca in kronista mesta tedanjega časa iz ene izmed njegovih knjig in kronik v časopisih: » V zadnjih letih minulega stoletja in prvih letih sedanjega – je na glavnem vhodu v vrtove »Parka tretjega februarja« (Parque Tres de Febrero) in objektov v njem (eden od njih je bil »Pabellon de los Lagos« – Jezerski Paviljon) – so stali »Portones de Palermo« (Palermski portali), katerim so preprosteje pravili »Los Portones«. Stil v katerem so bili grajeni je teško opredeliti, vse skupaj je bila nekakšna mešanica klasičnega stila s primesmi baroka. In vse skupaj pa je izgledalo zelo okusno in privlačno; če si uporabil malo domišljije je vse skupaj delovalo zelo »versajsko«. Posebej, če na ta kraj še pogledamo z nostalgičnim spominom, kako smo kot otroci, skupaj s svojimi starši hodili v restavracijo Parka tretji februar« srebat čaj….«
Naj tukaj zaključim citat cenjenega prijatelja Llanesa. Ker svojo zgodbo bomo sedaj nadaljevali sami.
Krotki popoldnevi in razkošne noči
Ta restavracija , ki se ji je reklo »pri Hansenu« po njenem lastniku, Švedu Hansenu, (in ki je ležala na križišču avenij Sarmiento in Figueroa Alcorta). Torej, tukaj se se je pil »šik« popoldanski čaj in mimo te restavracije je tudi tekla pot kočijam ki so vozile po parku.
Ponoči pa je postal »Pri Hansenu« kraj najbolj razkošnih noči tistega časa.
Širše je restavracija ležala ležala na zemlji gospoda Juana Manuela de Rosas, ki je je dal na razpolago mestu tudi zemljo v »San Benito de Palermo« in kjer se je skoraj dvajset let (od 1872 do 1890) tam nahajal vojaški kolegij in v aneksu 1. artilerijski polk. Širše področje so obkrožali manjši in skromnejši zaselki.
Tukaj se je nahajalo še nekaj lokacij, ki so počasi dajale fizionomijo nastajajočemu mestu na začetku 20 stoletja, kot npr. »Hipodromo Argentino«, ali Velodromo, velodrom za kolesarske dirke K.D.T, ali pa »skating«, popularno kotalkališče v »Pabellonu de las Rosas« vse to in še kaj zraven se je nahajalo tukaj in temu področju med avenijo Alvear in vse tja do obronkov gozdov dajalo pečat vsako na svoj način…..
In ta prostor namenjen športnim aktivnostim podnevi - se je ponoči spremenil v mesto, kjer se je plesal tango in se je dogajalo še ostalo rajanje, vse namenjeno sproščanju obiskovalcev željnih tudi takšnega razvedrila.
Nedolžne, dnevno-popoldanske aktivnosti so se predvsem v restavraciji Šveda Hansena ali pa v rekreacijskem »Belvedereu »(blizu Velodroma) in v ostalih živopisnih lokalih, z hudomušnimi imeni, kot npr. » El Tambito« in »El Quisquito«…
- ponoči spremenile v kraje, kjer se je seveda na veliko konzumiral alkohol in se je odvijala rekreacija obiskovalcev drugačne kategorije.
Posebno mesto in sloves je imel lokal »Pri Hansena«, osvetljen z barvnimi lampijončki, kjer se je plesalo na zvok ansamblov, ki so igrali tango »canyengue«, seveda pa tudi še drugo »in« plesno glasbo tedanjega časa.
In kjer se je predvsem plesalo. Tako, kot je dejal Manuel Castro, še en cenjeni kronist Buenso Airesa: »Nikoli nismo videli bolj živopisnih in igrivih plesov kot tedaj, pa tudi ne bolj živopisnih in zanimivih likov, ki so se tam zbirali….od temnolasih Francozinj v« Royalu« ali »Petit Salonu« …do policajev, ki so podnevi lovili tipe po predmestnih naselij, in so se zvečer tam srečevali prav s temi tipi, ki so zgledali »opasno« in nasploh »frajersko« ……med njimi pa so se smukali še »šminkerji«…in gizdalini iz centra mesta…….. (»ninos bien«).«
Po polnoči so se predvsem ti tipi in gizdalinčki preselili v druge predele mesta, kjer se je tudi plesal tango v bolj obskurnih krčmah in lokalih »ve se kakšnega« karakterja, ampak še v mladi noči se je bilo obvezno prvo ustaviti pri Hansenu in se pomešati med »pripadnike«, »istomišljenike« in »čagatorje«.
Pod temi lučmi se je odvijala tudi igra zapeljevanja, igra »lahke ljubezni«, igra pripadanja in odpadanja, ob plesu tanga, igra, ki so jo vsi igrali z vsemi aduti in odprtimi kartami ob spremljavi tria violinista Ponzia (hej, na tega pubeca sem že tisočkrat pomislil), z »Napolitancem« Vincentejem Peccejem na flauti in »Čoravim« Aspiazom na kitari.
Razkošen zvok Hansena
Eden najbolj živopisnih likov, ki se je tam redno pojavljal je bil gospod Juan Cabello, prava maskota, povsod prisoten in z neverjetno sposobnostjo biti vsem simpatičen in prav vsi so ga imeli radi, tako »šminkerji« kot tudi najbolj »opasni tipi«. In temu tipu je Ernesto posvetil svoj tango marševskega ritma, značilnega za tango najzgodnejšega obdobja in, ki je doživel takojšnjo popularnost pri Hansenu. Vsi so se takoj strinjali, da ga je treba poimenovati »Don Juan«, posebej tudi zato ker se je z izrazitim ritmom tanga prepletala mehkejša, zafrkantska melodija v maniri napolitanskih kancon.
Kot začimba tej mešanici melodije in ritma tega zapeljivega tanga se je dodalo tudi zbadljivo, bahavo besedilo **, ki se je tako skladalo s pojavo našega junaka:
Ime mi je don Juan Cabeyo
Sem uspešen in priljubljen….!
In vsi so požvižgavali in peli:
V tangu sem glavni frajer!
Ko naredim »doble corte«
ponese glas na sever mesta
da se ve, kdo glavni je na jugu…..
Obračun in nova runda
Konec vsake zabave se je končal na običajen način.
Z masovnim pretepom med vsemi udeleženci…… z vreščanjem žensk, z kričanjem in prepirom moških…. Z hupanjem avtomobilov, ki so odhajali……. in zavijanjem siren policijskih avtomobilov, ki so prihajali.
Ponzio, Pecce in Aspiazu pa so, tudi kot po navadi, na hitrico spakirali svoje instrumente in pobegnili skozi stranski izhod.
In Šved Hansen se je moral zagovarjati pred oblastmi in naveliko razlagati kaj se je zgodilo. In kot ponavadi se ni zgodilo nič.
Naslednjo noč so se spet vsi zbrali in , kot da se ni nič zgodilo, znova poslušali tange našega tria in, kot ponavadi, dalje »rezali rise v plesni podij«.
……………………………………………………
*
Nevmesno je prevesti ime, ki govori samo zase.
Vredno je omeniti, da gre za tretji tango, iz serije legendarnega trojca pionirskih tangov: »El Choclo« A. Vilollda, »El entrerriano« R. Mendizabala, ter tretji tukaj prisotni »Don Juan«.
Orquesta tipica Vicente Greco je 1911 leta posnela ta tango in to velja za najstarejši. oz. prvi posneti tango v izvedbi »orquesta tipica«.
1933 leta se ta tango pojavi kot prvi tango v prvem argentinskem zvočnem filmu »Tango«
**
Obstajajo tri različice besedila tega tanga, najbolj znani in priznani še danes ostaja ta, avtorja Ricarda Podeste in na tega avtorja se nanaša tudi pasus v tej zgodbi.