CORRIENTES Y ESMERALDA *
V vrtoglavi gneči centra Buenos Airesa, med čakanjem, da se mi na semaforju prižge zelena luč, na »Plaza de la Republica« sem slišal kako se pogovarjata dva korpuletntna šesdesestletnika:
»Ali se spomniš stare ulice »Corrientes?«
»Kako se ne bi spomnil! Naše srce je utripalo v kafiču »Los 36«, nasproti »Nacionala«….pa naše srce je bilo v kinu »Empire« na vogalu ulice Maipu, za vogalom pa cerkev Svetega Nikole, ma, da , prav na tem mestu, kjer sedaj stojiva…..Ja, tista cerkev z oltarjem v polmaraku in vitraži s podobami, ki so nas večno spominjale na: »Memento, homo…Človek, spomni se …..«
Pozdravil sem jih in pogovor smo nadaljevali, ko smo hodili naprej po pločnikih….
»Ja….in takrat so se bili vsi pripravljeni pogovarjati s teboj, kar na ulici in vsi so imeli kaj za povedati…Kaj misliš ali je možno, da se še kdaj vrne stara ulica »Corrientes«? Ali pa se je za zmeraj izginila njena širina? Daleč je to, da….zdaj pa poglej to gužvo, avtomobili, avtobusi, trolejbusi, taksiji….pa ti nakupovalni centri, obzidje brez izhodov…Kaj misliš?«
Kaj mislim? Vredno se je preseliti …stopiti skozi prostor in čas….vsaj v mislih. Ali pa, preprosto oditi v zvoku tanga, tanga tistih dni, oditi v neka davna srečanja, v tiste stare noči ulice »Corrientes«…..
So poiskali zavetje tipi…..
Tako se je iztekel dialog dveh meščanov, ki me je počasi v spominu popeljal v času nazaj, na tisto ulico »Corrientes«, ki je ostala še ista in večna v verzih, črnega pesnika Caledonia Estebana Floresa, avtorja klasik kot sta »Mano a mano« in »Margot«.
Ja, to so bili zlati časi, tam na vogalu »Esmeralde«.
Toda najprej bomo šli malo iz centra. »Cele« je bil zanimiv človek, človek predmestja s »compadrito« primesmi, torej z obnjašanjem in izgledom tistih predmestnih tipov, ki so »dišali« po nevšečnostih in s »katerimi ni bilo dobro češnje zobati«. Vsekakor pa je bil romantičen in duhovit tip, ki se je oziral, da bi pobegnil iz revnega predmestja nekam v center. Stanoval je še tam na obronkih centra a v ustih je že čutil okus čokolade »La perfeccion«, katero so kuhali tam v najboljši mestni slaščičarni »Confiteria del Buen Gusto«. Tja na vogale nekega križišča ulice »Esmeralda« je hotel priti, ki se mu je zdela kot draguljarna življenja, s svojimi verižicami, šopki vrtnic, mahanji v pozdrav in prijaznimi objemi….
Kot je zapisal v verzih:
So poiskali zavetje, tipi, spet na tistem eku,
ko jim je bilo dovolj šminkerjeve in njihovih fint,
so spet se odeli v slavo ulične klape….
tam v letu – tisoč devetsto dva…
Potrebno je poudariti, da so ti vogali, »eki« bili rezervirani za »mestne šminkerje«, »ninos bien«. Toda v tangu so, vsaj v verzih, radi poudarjali slavo in veličino predmestnih četrti, blatnih ulic sosek in živopisnih noči.
»Odšibal ga je v »Corrientes«n nekega dne, ta naš mož tanga, napol glasbenik, napol plesalec, sanjač, ki je zrastel v prahu revščine in hiši iz nežgane opeke, kateri je streha bila le nebo ali kvečjemu nekaj starih desk.
A čarovnica usoda je našla neki trenutek, ko so se odprla vrata velikega mesta in spustila v zavetje svojih svetlečih noči našega junaka. Plesni koraki so ga prinesli v center, kjer se je naselil v neki soseski. Iz zadnje »rupe«, iz cunj, se mu je na koncu račun izšel, da je prišel na pločnik. Na pločnik prekrit z asfaltom.
Predmestni vogali, bili ste kot šola….
Vogal ulice »Corrientes« in »Esmeralda« je bil kraj srečanj pa tudi kraj sloves. Tam se je marsikdo poslovil od marsičesa….denarja, obraza, časti. Tam so se običajno potikali prevaranti vseh sort, zvodniki, torej bolj »neugodni« tipi (malevos). Z vsemi tistimi običaji in aktivnostmi, ki so za njih bile nekaj povsem normalnega in, če so kakšnega naivneža dobili v svoje kremplje se mu ni nič dobrega pisalo.
Mestni vogali, bili ste kot šola,
v njej pa gin-fizz in rum-cola,
tropa treh kart, baccarat in runda lota
in reke pijače in punce na klic.
Ja, »Cele« je imel dobro oko za dogajanje okoli sebe. Toda, ulica »Esmeralda«, tja do ulice »Sarmiento« nekje do »Hotela Royal« je imela v svoji sestavi tudi majhen in eleganten teater v katerem sta nastopala dona Maria Guerrero in don Fancesco Diaz iz Mendoze. Če si šel gor po ulici »Corrientes« pa si prišel do »foyerja« nekega drugega teatra, bolj divjega značaja, kjer so »žgali« Canaro na violini, na mehu Fresedo in Martinez na klavirju in zabavali ter igrali za ples deklicam bolj sumljivega značaja. In, ki so se po celotni ulici zaljubljale in odljubljale na lahek in hiter način in izginjale v neke »haustore«, lahke elegantne in urejene, svetlolase in dišeče…..
Na križišču Sarmienta pa pojava - čisto nasprotje. Neki »flegma« tip stoji postaji in čaka tramvaj št. 11, da ga odpelje v revno »La boco« v streznitev jutra in začetek sivega vsakdana.
»Odeon« se je zdel kot Kraljeva akademija
in tango je bobnel v »Royal Pigall«
A sedaj anemičen čaka svoj tramvaj
da prazen se vrne v bedo nazaj.
Od »Esmeralde« na severu, pa tja v »Retiro«
počasi tega Montparnassa ugaša zdaj blišč
Francozinje trik ga zdaj več ne gane prav nič
da srce prodal za neki ničvredni bi kič….
Sanje ob vznožju spomenika Carlosa Gardela……
Bilo je leto 1933. Verzi Caledonia Floresa so kar klicali nekoga, da bi napisal glasbo. Pojavil se je Francisco Pracanico, pomemben pijanist tanga in odličen skladatelj.
Verzi so napisani v sedanjem času, to so bili verzi v katerih so odmevali resnični pogovori iz kafeterije »Real«, tam je res sedel Carlos Gardel, ki je nekega dne zamenjal svoja krila tango slavčka za krila aviona, s katerim je odletel na svoj zadnji let….
Carlos de la Pua te omenja v svojih pesmih
in Pascual Contursi je bil prijatelj ti zvest
in na tvojem bednem vogalu
se ti še tvoje nališpane sanje
zdijo kot Carlos Gardel…..
Danes ni več tega vogala za nališpane sanje ali za osamljenega in zapuščenega možaka, ki se je tam znal peteliniti….Danes obstaja le še ena majhna, medeninasta ploščica pri vhodu v slaščičarno »Cabildo«, ki s svojim napisom priča, da je tukaj nekoč davno, obstajal, neki vogal med ulicama »Corrientes« in »Esmeralda« in, da je na njem včasih stal tudi Carlito.
………….
* Op.
Ulici: Corrientes in Esmeralda (ali kot so mu tudi rekli »Broadway Buenos Airesa)«, sta bili center nočnega dogajanja v Buenos Airesu (z vsemi dobrimi in slabimi platmi tega življenja) in sta še danes osrednji ulici središča tega mesta.
Nastopati v teh dveh ulicah je za umetnike pomenilo: uspeti. Seveda je bilo enako za tango ustvarjalce, ki so stremeli, da bi tukaj nastopali, v eni od številnih kavarn, kabarejev ali gledališč.