Search

COMO ABRAZAO A UN RENCOR

COMO ABRAZAO A UN RENCOR (Kot objet na nekem vogalu)


Rad bi poudaril kako skromno življenje so imeli ustvarjalci tanga v njegovem najzgodnejšem obdobju; rad bi omenil tudi razkorak v katerem so se znašli ti pionirji. Njihova popularnost in slava se praviloma ni izrazila tudi v njihovem blagostanju ali zaslužku. Praviloma so bili revni kot crkvene miši…… Pa tudi večini to sploh ni bilo mar…….

Danes bomo govorili o enem od teh. Ime mu je Rafael Rossi. Človek za katerega leta, kot, da ne tečejo in danes, ko ga takole gledam, se mi zdi kot da je ostal večno mlad.

Kronike ga uvrščajo med vidne ustvarjalce »guardia neueva« iz sredine dvajsetega stoletja, toda njegove korenine segajo daleč nazaj, tja v najzgodnejše, herojsko obdobje začetkov razvoja tango glasbe, kjer se je, s svojimi enostavnimi melodičnimi linijami postavil ob bok z največjimi ustvarjalci tedanjega obdobja.

Bil je, seveda, tudi priča pojava tango »avantgarde«, ki je v dvajsetih letih popeljala glasbo v nov razvoj pri orkestraciji in izvedbi in, ki je vzbudila toliko diskusij in polemik. Rossi je v svoji duši vedno ostal bolj tradicionalist, privrženec bolj osnovnega, primarnega tanga z enostavnejšimi in razumljivejšimi melodičnimi rešitvami.

Treba vedeti, da je izhajal iz notranjosti dežele in bliže mu je bil tradicionalen okus prebivalcev notranjosti in med njimi je bil vedno izjemno popularen. S svojim nekompliciranim tangom je hodil na uspešne turneje in posnel je kar nekaj plošč. Igral je v vseh mogočih in možnih zasebah…..v triju: njegov bandoneon in dve kitari…. v kvartetu - z dodatkom violine…… z orkestrom s pevci.

Igral je »vse živo«: od foxtrota do valčka, od pasadoblea do ranchere, od tanga do bolivijskih plesov. Znal je zaigrati pachango in kasneje tudi twist. Da, o njem lahko govorimo v pretekliku in v sedanjiku. Igral je in še igra; in ta »chacareros« ima številne oboževalce, ki ga malikujejo kot idola. Njegove turneje po notranjosti dežele so podirale vse rekorde obiskanosti in tu ni nikoli imel prave konkurence. Njegove gramofonske plošče so bile vedno pri vrhu po prodanih izvodih. S svojo vztrajnostjo in z izjemnim občutkom za to, kaj je ljudem všeč in kako jim ugajati je vedno to počel iskreno in predano. In ravno zaradi tega ima lahko vedno mirno vest, saj je vedno igral to le to kar je iskreno mislil in čutil in tudi kaj so čutili ljudje: in, da se nikoli ni podrejal temu, kar so govorili o temu, kaj je »pravi tango« - tisti mestni pametnjakoviči, ki so šele zlezli iz plenic….


Časi »grenkih zalogajev«

Rafael Rossi mi je res prirasel k srcu in z velikim veseljem sem poslušal njegove zgodbe iz začetka njegove poti »tanguera«, posebej njegove dogodivščine iz turnej po notranjosti dežele. In Rossi je znal pripovedovati na svoj slikovit in živopisen način kaj vse se mu je dogajalo…Evo ene zgodbe:

»Igral sem v mestecu Rufino, skupaj z enim kitaristom. Jedla sva bolj malo….če sva sploh kaj jedla. Nekako sva dobila informacijo, da bi lahko igrala v nekem kafiču na milongah v mestecu Huinca Renanco. Pisala sva lastniku in ta je poslal telegram, ki bi ga lahko dali v zgodovino poslovne korespondence: »Sedemdeset pesov na mesec, spanje, hrana, mate, sladkor in kerozin«. Po dveh tednih igranja sva se, jasno brez plačila pobrala iz Rufina. Na peronu sva se vkrcala na jutranji vlak za Cordobo.

Takrat je bil običaj, da si šel igrat brez tega, da bi dvomil v tistega s katerim si se dogovoril za »špil«. Prtljago sva vrgla na police. Nisem imel kaj dosti prtljage. Kakšni dve srajci v kufru za bandoneon in tisto kar sva imela na sebi. Ja, vse kar sem takrat imel je bilo dvoje spodnjih majic, dvoje gat in dve srajci za na povrhu. Ja, je bilo kar »gusto«, smo igrali za male pare. No, kakor koli, vzela sva pot pod noge in tako sva prispela na železniške perone v ciljnem mestu. Počutila sva se kot zmagovalca! Pozabila sva, da so takrat na peronih nudili zasilna prenočišča za mladino in penzioniste ter kuhali neke pomije…..! In to je bilo najino prebivališče! Na srečo naju ni lastnik kafiča ni videl. Skočila sva preko tirov, kaj bi naju lahko še povozilo, in sva skočila, brez karte, na prvi vlak, ki je peljal v nasprotno smer.«

Poučna zgodba, za vse tiste, ki se potikajo okoli po svetu s skromnim premoženjem kot sta kitara in en bandoneon…..


Tango iz Buenos Airesa z urugvajskim pridihom…

Pustimo sedaj živopisne Rossije dogodivščine in se po naši stari navadi posvetimo njegovi glasbi. Spomnimo se, da je Rossi napisal celo vrsto odličnih skladb, a ena po svoji kvaliteti posebej izstopa.

Ne da bi se hotel zgubljati v podrobnosti bom poslušal spomniti glavnih zadev glede nastanka tanga »Como abrazao a un rencor«

Leta 1931 je Rossi rad prelistal »nočno kroniko« v mestnem časopisu, večerniku »Ultima Hora«, kjer je kakšen zanimiv članek znal napisati tudi eden od njegovih redaktorjev, nadarjeni in odlični pisec Antonio M. Podesta, »el gauchito« (majhen gavčo) kot so ga kolegi znali klicati. Podesta je dal Rossiju nekaj verzov, da jih ta pogleda, če bi se dalo narediti kaj okoli glasbe:


To noč sem za zmeraj končal s svojimi norijami.

Skrivnostni klic je utišal moje srce

ki odmeva po vogalih, in ki oster kot srp

postavlja pod vprašaj vse

kar mi je bilo znano do sedaj…..


Rossiju so bili všeč ti dramatični verzi. Hitro je našel ustrezno muziko in kmalu je končal celotno skladbo. Verzi refrena kot, da so sami narekovali njen naslov:


Želim umreti znotraj sebe,

brez spovedi in brez Boga,

križan in v svoje muke

objet na nekem vogalu….


Izdajatelj, Natalio Pirovano je natisnil pesem in šest mesecev zatem je Rossi prejel naslednje žalostno sporočilo… »Niti enega komada nismo prodali«.

Kmalu zatem se je situacija spremenila. Notni zapis je prišel v roke tudi glasbenikom v Montevideu. In kaj se je zgodilo?

Tam je bil tudi Gardel in v njegovi izvedbi je čez noč postala skladba velikanska uspešnica. Tri serije ponatisov so morali poslati v Montevideo.

Ko se je Gardel vrnil v Buenos Aires je »Radio America« sklenil z njim pogodbo in začel prenašati glasbeno oddajo, ki je bila takrat zelo poslušana in popularna. In naš grenki tango je bil med najbolj popularnimi skladbami tistega časa. Prav enako se je to godilo gramofonski plošči, ki je izšla kmalu zatem.

Na koncu še naj povem, da sta Gardel in Rossi začela dolgoletno sodelovanje in Rossi ga je znal mojstrsko spremljati s svojim bandoneonom ter dajati kitaram, ki so spremljale velikega pevca v razsežnost novega zvoka.


https://www.youtube.com/watch?v=QPD-xltbKks

3 views

Recent Posts

See All

SUR

SUR (JUG) »Od brazd na tleh, ki jih je naredil dež, v četrti »Boedo«, pa na jug razprostirajoči se četrti »Pompeya« in »Puente Alsina«, s svojimi dvorišči in dimniki in poplavami in v smeri severa

ADIOS PAMPA MIA

ADIOS, PAMPA MIA (ZBOGOM, MOJA PAMPA) Kar naprej so zvonili zvonovi slovesa za tango, tam v drugi polovici leta 1964. Novice, kar o štirih umrlih velikanih tango glasbe so zaokrožile po mestu.

TRES ESQUINAS

TRES ESQUINAS (TRIJE VOGALI) Nekega dne so kupci v prodajalnah plošč zagledali nov izdelek na policah in v izložbah, izdelek na katerem je z velikimi črkami pisalo »long play«. Na teh ploščah je posl

©2019 by TANGO ZGODBE. Proudly created with Wix.com

This site was designed with the
.com
website builder. Create your website today.
Start Now