CHIQUE *
»Za plesanje sem prava neroda«, pravijo verzi v eni tango pesmici. Prav. Toda velike in prave nerode lahko tudi plešejo pravi tango. Tako se da preplesati kilometre. Le pretvarjati se ne smeš!
In to bo tudi tema naše naslednje zgodbe – ki jo bom z zadovoljstvom predstavil našim bralcem – in, ki jo bom povedal brez pretiravanja.
Spomin odpre novi spomin, neka zgodba nas pripelje v novo zgodbo, imena ljudi nas pripeljejo do imen novih ljudi, vse je med seboj tako povezano.
Tako je tudi, ko govorimo o »Napolitancu« - Espositu »Tanu« Genaru. Spomnili se ga bomo iz zgodb o prvotnih izborih tango ansamblov »orquestas tipicas« iz kabareta »Armenonville«. Spomnimo se, da je na enem od prvih tekmovanj zmagal pianist njegovega ansambla (ta pianist je Roberto Firpo - - glej zgodbo »Alma de bohemio«- op. prev.), in ne glede na to kaj je pisalo na glasovalnih lističih, to ne zmanjšuje vloge Genara Esposita v zgodovini tango glasbe. V njej se je pojavil večkrat.
Preden preidemo k sami zgodbi moramo poudariti kakšen mojster svojega instrumenta je bil. Nikoli pa ni bil dober učitelj, znano je, da je imel le dva ali tri učence….In to kakšne!
Eden od njih je bil Ricardo Luis Brignolo, avtor tanga »Chique«, drugi pa izjemni Anselmo Aieta. Mislim, da ta dva imena povesta vse o tem - kakšen učitelj je bil!
Natrpani kafiči in »Ljudska enolončnica«
»Ekstremi se špilajo!« Rad je poudarjal svoje trditve - kot pravila. Brignolo je bil skromni fant, otrok Buenos Airesa, edinstven v svoji interpretaciji tango glasbe. In poseben v svoji poti od igranja na zgodovinskem vogalu ulic »Suarez« in »Nechochea«, kjer je bil med pionirji preboja tanga, tam v drugi polovici prvega desetletja…..pa do igranja v tango »akademijah«, plesnih šolah, kamor so se ljudje hodili učit plesat tango…dobro desetletje kasneje.
Tango za poslušanje - prej, tango za ples - kasneje. Od predmestja do centra - pod reflektorje zmagovalcev.
Ko je bil star osemnajst let je delal kot fizični delavec, težak, v neki gradbeni firmi. Ob sobotah hodil v natrpane lokale poslušat akorde bandoneona Genara Esposita ob spremljavi črnca Harolda Philipsa na klavirju, ki sta s svojimi čarobnimi melodijami tlakovala ljudem poti za beg iz sivega vsakdana, trdnega dela in mizerne plače…
Nekega dne se je opogumil in dejal Genaru, da bi se rad naučil igrati bandoneon. Ta mu je s simpatijo, ponižno dejal:
»Dečko, jaz nisem noben mojster….Pojdi in poglej v ulici »Chiappe«…«
»Ja, ampak jaz bi se rad naučil igrati tako kot vi igrate…..in nihče drug me ne zanima!«
Dobrodušni in širokogrudni Genaro je privolil. Seveda na svoj način: z velikim žarom.
In v kratkem času je ta dečko, ki ga je tako nedavno spoznal v tistem kafiču zaradi svojega talenta in neverjetne volje do dela in učenja prišel na stopnjo mojstra. Genaro ga ni mogel dolgo učiti. Dobil je delo v baru »Iglesias«, da bi vodil tamkajšnji ansambel z Firpom na klavirju…..Zaradi krajše odsotnosti je potreboval zamenjavo in svoje mesto je ponudil svojemu velikemu učencu. Ki je tako stopil v zgodovino.
Izučen bandoneonist, je iskal popolnost. Neprenehoma se je izobraževal, študiral je solfegio in kompozicijo, neprestano pa križaril po predmestnih kafičih in igral z desetinami takšnih in drugačnih zasedb v glavnem pa anonimnih in priložnostnih ansamblih, kjer je izpilil svojo tehniko res - do popolnosti.
Nekega dne so ga poklicali da bi igral v »tango-akademiji« (plesni šoli, kjer so se ljudje po izbruhu »tangomanije v prvi polovici drugega desetletja drli učit tango plesa), ki se je imenovala »La Olla Popular« (Ljudska enolončnica) v ulici »Sarmiento«.
Ime je ostalo kot parodija na tiste krizne čase med prvo svetovno vojno, ko so se ljudje prehranjevali v brezplačnih »ljudskih kuhinjah« in je ta enolončnica z mesom in testeninanim bila pogosto edina hrana armadi brezdomcev in tistih revežem, ki so ostali brez dela zaradi te bedne vojne in, za katere je mesto poskrbelo vsaj na ta način.
Tako pa si se sedaj v teh akademijah za deset centavov lahko naučil prvih tango korakov z kakšno naključno plesalko in si za ta denar lahko plesal na »masten« tango mojstrov, ki so tam igrali.
»Chique«….ki ni bil … »Chique«
No, in tako, ko je igral v tej »ljudski enolončnici« je slišal kako je neka plesalka francoskega porekla dejala svojemu soplesalcu:
»Ne bodi »chigue«!
Ta izraz, ki je prišel iz pariškega argota je pomenil, da se nekdo pretvarja, da ni naraven, da je dvoličen.
Danes bi ta izraz najbolje izrazila fraza: »Kaj »glumiš«?....ali mogoče širše tudi »Kakšne so ti to »finte«?
Izraz je bil Brignolu všeč, posebej, ko mu ga je parižanka razložila. Seveda je bila zelo vesela, ko je slišala, da bo po tem izrazu Brignolo poimenoval svoj tango.
»Ravno sem preigraval v mislih en komad, ki se mi je zdel lep in primeren za ples. Slišal se je dobro a zvenel je malo pompozno, pretenciozno, arogantno na nek način. In »Chique« se mi zdel ravno pravšnje ime zanj…«
Tako je samokritično in odkrito povedal o imenu svojega tanga. To mi je dejal po mnogih letih, ki so minule od nastanka njegovega tanga, ki je stopil na pot prave slave in uspeha mnogo kasneje.
Ker njegov »Chique«…..ni bil niti malo »chique«. Tu ni bilo nobene finte ali pretvarjanja. Ostal je le lep, fin in iskren tango in takšen je še danes.
Ricardo Brignolo je umrl meseca marca 1954. Ta tango je, kot smo prej dejali, doživel v bistvu svojo nesmrtno slavo in priznanje šele po avtorjevi smrti. Šele kasnejši ustvarjalci iz »zlatega obdobja« tanga so odkrili njegove neverjetne orkestracijske možnosti, pa tudi način igranja in dojemanja tanga v zgodnjem obdobju »orquestas tipicas« ni mogel izraziti razkošja, ki ga dobremu aranžerju ta skladba nudi.
Izvedba tega tanga s strani ansambla »Pichuca« Anibala Troila je prava poezija.
…………………
*Op.
Izraz »Chique« prihaja iz francoskega, pariškega argota in je v bistvu izpeljanka iz celotnega »chiquer contre« in njegove devijacije »chiquer comte«, ki je pa tudi devijacija izraza »chiquer comtois«.
Vse to pa pomeni »lagati in pretvarjati se« ali v širšem, prenesenem pomenu bi danes rekli »iti se skrivalnice«, v našem uličnem slengu pa še najbolj razumljivo »kaj glumiš?« ali pa še bolj sočno: »kaj me fopaš?«
Comments