CANARO EN PARIS (Canaro v Parizu)
Na začetku leta 1925 je direktor ene od posredniških agencij nagovoril Francisca Canara, da bi s svojim orkestrom gostovali v Parizu. In slavni glasbenik se je s svojimi kolegi odpravil v Evropo.
Spomnimo se, da je na predvečer prve svetovne vojne, tango že enkrat osvojil Pariz in sedaj na začetku dvajsetih mu je bilo spet usojeno, da postane eden od glavnih protagonistov pohoda dobe, ki so jo poimenovali - »belle epoque«.
V Parizu so vedeli, kaj je dober tango, saj so celo sezono tam že igrali drugi veliki mojstri tango glasbe. Tako so v kabareju »El Garron« v ulici »Rue Fontaine« (in kjer so zjutraj skuhali dobro in priljubljeno»puchero criollo«, kriolsko enolončnico) igrali fantje: Manuel Pizzaro na bandoneonu, ter njegovi bratje ter pijanist Celestino Ferrer v svoji »orquesti tipici«. V preddverju gledališča »Casino« v Rue Clichy št. 16, na plesnih večerih, ki so se imenovale »Perroquet«, pa je svoj meh raztegoval veliki »Tano«, Napolitanec, Genaro Sposito z Eduardom Binacom na prvi violini.
No in ravno v to ulico, samo na št. 20 - kjer je bil dancing »Florida«, ki se je odvijal v preddverju gledališča »Apollo« - je prišel 23. aprila 1925 igrat Canaro.
Krava, ki je spremenila navade
V skupini, ki jo je vodil Francisco Canaro so bili še: njegova brata Juan in Rafael – izmenično na kontrabasu in bandoneonu - tudi na bandoneonu še Carlos Marcucci, pijanist Fioravanti Di Cicco (brat slavnega bandoneonista Minotta, ki se je vrnil v Buenos Aires, da bi vodil ansambel v kafeju »Ta-Ba-Ris«), violinist Agesilao Ferrazzano, pevka Asprela….in bobnar Romualdo Lo Moro. Na bas-bobnu je bobnar imel z velikimi črkami napisano »Canaro et sa symphony«, Canaro s svojimi simfoniki….Mislim, da bi bilo bolj primerno, če bi na bobnu pisalo »Canaro y sus gauchos«, Canaro in njegovi gavči, zato ker fantje so bili oblečeni v »uniformo« gavčev.
Francoski organizatorji so bili mnenja, da bi bilo bolje za »imidž«, če bi glasbeniki nastopali oblečeni v široke srajce z vzorcem rožic, s šalom okoli vratu, obuti v škornje in z nožem za pasom. Da so fantje igrali tako oblečeni je bilotudi v bistvu - iskanje luknje v zakonu.
Zaradi močnega sindikata francoskih glasbenikov so lahko tuji glasbeniki igrali v Franciji samo v primeru, če je šlo za »prvovrstno glasbeno atrakcijo«, posebnega značaja.
Tako so včasih igrali argentinske folklorne napeve, ki jih je Asprela prepevala ob kitari, ob spremljavi majhne raglje (kar si je izmislil Rafael Canaro), Francisco Canaro pa je včasih oddeklamiral kakšno argentinsko narodno pesem.
V prvem tednu nastopanja so inšpektorji ministrstva za delo res hodili preverjat, če je ta »folklorna skupina« res predstava posebnega značaja.
Kar predstavljamo si lahko kako nervozni, prepoteni »Pirincho« kot pod Demoklejevim mečem recitira, kakšno »domačo«:
Ne bom zamenjal svoje luknje,
to stori lahko le miš.
Ostal bom tukaj na vogalu
kjer začel sem svojo pot.
Še krava spremeni svoje navade,
a jaz ne bom odšel od tod.
Naslov rodi drugi naslov
Sam Canaro mi je dejal, in gre mu verjeti, da je tam doživel »največji uspeh v svojem življenju«. Dancing »Florida« je bil prepoln vsako noč in, da si lahko rezerviral mizo, to je bil pravi pdvig. En bulevarski časopis je Canara, avtorja slavnega El chamuyo, proglasil za »junaka dneva«. Tudi Fernando Ortiz Echaque (veliki novinar!), pariški dopisnik časopisa »La Nacion« v Buenos Airesu je tekoče obveščal domačo javnost o velikih uspehih in zmagoslavju tanga in o turneji teh glasbenikov.
Počasi prehajamo tudi na samo bistvo zgodbe.
V času, ko je Canaro nastopal v Parizu je v Buenos Airesu, v časopisu »Cronica« izhajal podlistek, ki je opisoval skoraj vsak korak naših junakov . Na osnovi tega je nastal en tango, ki je zajel vseh štirideset let razvoja tango glasbe, njegovega ritma ter razvoja melodije, njenih varijacij in vsega znanega tango »okrasja«. Avtorja tega tanga sta bila: Alejandro Scarpino, bandoneonist in Juan Calderella, kitarist, izumitelj glasbene forme imenovana »ranchera«. Ob nastanku tega tanga sta imela posebej v mislih »virtuoza na žagi«, Canarovega brata, violinista Rafaela.
S svojim slikovitim jezikom, mešanico italijanščine in španščine – katero ne morem ponoviti – mi je nekoč sam Juan Calderella povedal nekaj več o nastanku tega srečnega tanga:
»Bil je tango, ki sam ga s Scarpinom rano zaključeval. Ni še imel naslova. Nekega popoldneva ležim tako zaspan v svoji postelji. Saj veš, ena mala siestica, nikoli ne škodi…Ko naširoko odprem oči in prižge se mi žarnica v glavi! Skočil sem iz postelje in takoj napisal naslov na notno črtovje. Preblisk je prišel iz članka v časopisu »Critica«, ki sem ga imel na mizi. Prižgal sem si luč in še enkrat pogledal naslov v časopisu:
CANARO IMA PREDAVANJE V PARIZU, O TANGU
V glavi so se mi zasvetile besede iz naslova: CANARO…..V PARIZU.
Oblika plemenitega izvedbe
Tako mi je opisal svoj spomin na nastanek tega »antologijskega« tanga, Juan Caldarella, ki je napisal kar nekaj prekrasne glasbe. Skupaj z akordeonistom Massobrijem, sta tvorila popularen duet, s katerim sta prekrižarila mesto po dolgem in počez.
»Bil sem fant, star petnajst let, ko sem prišel iz Sicilije v Buenos Aires, da bi našel kakšno pametno delo. Živel sem v parku, na enem majhnem trgu med ulicama »Lavalle« in »Junin« (kako napačen kraj za Sicilijanca!). Tam se je nahajala tudi ena prodajalna glasbenih instrumentov z mandolino, ki se je bleščala v izložbi. Hotel sem postati glasbenik. Vsaki dan sem jo hodil gledat in revnemu kot crkvena miš, se mi je zdela kot nedosegljiv zaklad. Imel sem sicer nekaj cvenka v žepu, delal sem v livarni, a moral sem si kupiti deko, ker pričela je zima in tam v parku je znalo biti kruto hladno….toda prišli so toplejši dnevi, prišlo je »poletje Svetega Janeza«. In »Sveta Marija!«, prodal sem deko ter si za ta denar kupil tisto mandolino.«
Comments